Jedro

Ker revizijsko sodišče ne pazi na bistvene kršitve postopka po uradni dolžnosti, je treba vsak tak očitek obrazložiti in konkretizirati. Če naj bi bil v tem, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, mora revident jasno, razločno in konkretno povedati, katere so tiste navedbe, ki naj bi po njegovem ostale prezrte.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 6,037.081 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2002. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženo stranko zavezalo, da mora tožnici povrniti 301.967 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2004 dalje.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da "je prav tožnica toženi stranki posodila svoj denar, ta pa ji ga v višini prisojenega zneska ni vrnila", ter da "v pritožbi ponovljene trditve o fiktivnosti posojilne pogodbe ter Kidriču kot dejanskem posojilodajalcu, v izvedenih dokazih nimajo nikakršne opore".

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita, da sodbe "ni ustrezno obrazložilo", saj da "pavšalne navedbe o tem, da naj bi bila odločitev v dejanskem in pravnem pogledu v celoti pravilna, nimajo zadostne vsebinske teže". Po mnenju tožene stranke pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča do pritožbenih navedb.

Sicer pa oporeka ugotovitvi, da bi stranki sklenili posojilno pogodbo. Meni, da je bila ta le navidezna, saj nobena od njiju ni imela namena skleniti z drugo posojilno pogodbo. Nepravilna je tudi ugotovitev, da med strankama ni sporno, da naj bi tožena stranka od tožnice prejela 30.000 DEM posojila. Tožena stranka namreč posojila ni prejela od tožnice, ampak od B. K.. Da je bila pogodba navidezna, dokazuje že dejstvo, da stranki sploh ne razpolagata z enako listino. V listini, ki jo je predložila tožena stranka, je namreč navedena mesečna obrestna mera 3 %, tožnica pa je predložila pogodbo, v kateri je obrestna mera 1,5 %. Nižja obrestna mera je bila naknadno zapisana zato, da tožena stranka ne bi ugovarjala oderuškim obrestim. Tožnica pa je nato podpisala le kasnejšo pogodbo z obrestno mero 1,5 %. Denar je torej posodila B. K. in je od njega tudi zahtevala vrnitev posojila. Ker ni podpisala nobenega pooblastila, da bi jo B. K. zastopal, je tudi ni bil upravičen zastopati v razmerjih s tretjimi osebami. Skratka, tožnica je posojilno pogodbo sklenila z B. K., njemu izročila posojeni znesek ter ga nato tudi terjala, naj posojilo vrne. Na sporni pogodbi je njeno ime zgolj zato, ker je B. K. tako hotel. Sicer pa je denar posojal v svojem imenu, le kasneje je kot posojilodajalca kdaj navedel koga tretjega, v obravnavanem primeru tožnico. Poslovanje med toženo stranko in B. K. je razvidno iz blagajniških izdatkov, ki jih je predložila tožena stranka. Iz njih izhaja, da je kot posojilodajalec nastopal B. K., ki je prejemal tudi zneske obročnega odplačevanja posojil. Imena navideznih posojilodajalcev so bila v pogodbah in blagajniških izdatkih navedena samo zato, ker B. K. ni želel, da bi bilo vidno, da je on tisti, ki posoja denar. To izhaja iz njegove izpovedbe, pa tudi iz cesijske pogodbe, ki jo je sklenil z M. D.. V tej pogodbi je bilo pooblastilo omejeno zgolj iz formalnih razlogov. Bistveno pa je, da je B. K. s terjatvami razpolagal kot s svojimi, kar kaže, da so bila posojena denarna sredstva dejansko njegova. Če bi bila sporna terjatev res tožničina, bi najprej sklenil cesijsko pogodbo z njo in šele nato z M. D.. Ta (M. D.) je tudi izpovedal, da je od Bojana Kidriča odkupil terjatev ter jo plačal po obrokih, nato pa izterjal od tožene stranke. Tudi on je kot upnika štel B. K. in ne tožnice. Iz izpovedbe M. D. torej izhaja, da je bil B. K. nekaj dolžan tožnici, vendar to ni bil denar, ki je bil posojen toženi stranki. To terjatev je namreč B. K. prodal M. D., ta pa jo je izterjal. Tožnica je na zaslišanju dne 15. 10. 2003 povedala, da je denar najprej posodila B. K., da se z direktorico tožene stranke nikoli ni srečala, ter da o toženi stranki ničesar ne ve. Denar je dala B. K., pogodbo o kratkoročnem posojilu pa je podpisala kasneje in je toženi stranki sploh ni posredovala. Tudi, ko je zahtevala vrnitev posojila, se ni obrnila na toženo stranko, ampak na B. K.. Šele, ko je ugotovila, da od njega denarja ne bo dobila, se je odločila, da bo denar na podlagi simulirane pogodbe izterjala od tožene stranke.

Revizija ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti odločb prve stopnje. Razloga za to sta predvsem dva. Prvi je v tem, da je smisel obrazložitve v zagotovitvi pravice stranke do učinkovite pritožbe, zoper odločbe pritožbenega sodišča pa pritožba ni predvidena; tudi če je zoper sodbo druge stopnje dovoljena revizija, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z njo ni mogoče uveljavljati. Drugi razlog je smotrnost. Kadar pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, potem ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in da jih ni enostavno prezrlo. Predvsem pa je treba upoštevati, da je nosilni del določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tisti, ki govori o tem, da sodbe zaradi njene pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. Šele če je obrazložitev sodbe do te mere nezadostna, da onemogoča njen preizkus, bo podana ta kategorija kršitve postopka. Ker pa je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti (pritožbeno sodišče se je namreč opredelilo do bistvenega: kdo sta bili stranki posojilne pogodbe, ter ali drži teza tožene stranke, da je bila tožnica "slamnati posojilodajalec", resnični posojilodajalec pa B. K.), očitana kršitev postopka ni podana.

Revidentka pritožbenemu sodišču tudi očita, da "ni zavzelo stališča do pritožbenih navedb" in da "zgolj stavek, da pritožbene trditve o fiktivnosti posojilne pogodbe nimajo opore v izvedenih dokazih, ne more zadoščati kot argument za zavrnitev konkretnih in argumentiranih pritožbenih očitkov o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in napačno uporabljenem materialnem pravu na prvi stopnji". Tudi s tem ne more uspeti. Revizijsko sodišče namreč ne pazi na bistvene kršitve postopka po uradni dolžnosti (371. člen Zakona o pravdnem postopku - U. l. RS št. 26/99 in nasl. - ZPP), zaradi česar je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka obrazložiti in konkretizirati. Če naj bi bil v tem, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, mora revident jasno, razločno in konkretno povedati, katere so tiste navedbe, ki naj bi po njegovem ostale prezrte. Pavšalne, neopredeljene in nekonkretizirane trditve, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, kot na primer, da sodišče ni obravnavalo vseh trditev, stališč in komentarjev (ne da bi bilo konkretno navedeno, katere trditve, stališča in komentarji so ostali prezrti), ne zadoščajo za obrazloženost tega revizijskega razloga. Na tak način ni mogoče obiti dolžnosti obrazložitve revizijskega razloga bistvene kršitve postopka in na revizijsko sodišče prevaliti breme iskanja pavšalno zatrjevanih kršitev. Tako uveljavljanje kršitve pravice do kontradiktornega postopka je neobrazloženo in zato neupoštevno.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. čl. ZPP), so brez pomena vse revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri: na primer, da stranki sploh nista sklenili posojilne pogodbe, da tožena stranka posojenih 30.000 DEM ni prejela od tožnice, ampak od B. K. (ki mu je tožena stranka posojilo tudi vračala), da tožnica posojila ni dala toženi stranki, pač pa B. K., da je zato sporna posojilna pogodba navidezna, saj da je tožnica pogodbo v resnici sklenila z B. K., njeno ime pa je v sporni pogodbi navedeno samo zato, ker je tako naročil B. K. (ki da je denar najprej posojal v svojem imenu, kasneje pa je kot posojilodajalca navedel kakšno tretjo osebo - v obravnavanem primeru tožnico), da je način poslovanja med toženo stranko in B. K. razviden iz blagajniških izdatkov, ki jih je predložila tožena stranka, da je bila na njih in v pogodbi tožnica navedena samo zato, ker je B. K. hotel, da ne bi bilo vidno, da je posojilodajalec on, da vse to potrjuje tudi cesijska pogodba, ki sta jo 14. 1. 1998 sklenila B. K. in M. D. (s katero je K. svojo terjatev do tožene stranke odstopil D.), saj če bi bil posojen denar res tožničin, bi B. K. cesijsko pogodbo sklenil najprej s tožnico in šele nato z M. D., ki je kot upnika sporne terjatve štel B. K., ne pa tožnico itd. S temi trditvami se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

Bistvene elemente konkretnega dejanskega stanu, na katerega je revizijsko sodišče vezano, je mogoče strniti v naslednje ugotovitve: - Pravdni stranki sta dne 11. 1. 1996 sklenili posojilno pogodbo, s katero se je tožnica (in ne B. K.) kot posojilodajalka zavezala toženi stranki kot posojilojemalki izročiti 30.000 DEM, ta pa ji posojeni denar vrniti "na odpoklic" v sedmih dneh, skupaj z obrestmi v višini mesečne obrestne mere 1,5%; - tožnica (in ne B. K.) je toženi stranki dne 11. 1. 1996 plačala dogovorjen znesek posojila (30.000 DEM) - česar sodišče prve stopnje ni ugotovilo kot nesporno (kar neutemeljeno očita revizija), temveč na podlagi ocene izvedenih dokazov (gl. zadnji odstavek na tretji strani sodbe prve stopnje); - tožena stranka je vedela, da sklepa posojilno pogodbo s tožnico in ne z B. K.; - tožena stranka je tožnici plačevala dogovorjene obresti do vključno januarja 1997, ki jih je tožnici od tožene stranke prinašal B. K.; - tožnica ni dala B. K. nobenega pooblastila za prenos njene terjatve, ampak ga je le prosila, naj poskrbi, da bo dobila svoj denar nazaj.

Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje (in za njim pritožbeno sodišče) pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da mora tožena stranka tožnici vrniti posojilo in dogovorjene obresti (562. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - U. l. SFRJ št. 29/77 in nasl. - ZOR) ter da B. K., ki za kaj takega ni imel tožničinega pooblastila niti njene kasnejše odobritve, ni mogel razpolagati z njeno terjatvijo in jo prenesti na M. D. (88. čl. ZOR). Ker je tako materialno pravo pravilno uporabljeno, in ker so revizijski očitki bistvenih kršitev postopka neutemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. čl. ZPP).