Jedro

Delovno sodišče je pristojno in mora ugotavljati znake kaznivega dejanja, če je za kršitev delovnih obveznosti in za ugotovitev njegove odgovornosti takšne znake treba ugotoviti. Takšno ugotavljanje ne pomeni poseganje v delavčeve ustavne pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke, ki sta tožniku izrekla ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi zahtevke na vrnitev v delovno razmerje, priznanje delovne dobe in njen vpis v delovno knjižico, priznanje pravic iz delovnega razmerja in na plačilo plače. Ugotovilo je, da je tožnik storil hujšo kršitev po 1. točki prvega odstavka 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 do 38/99, v nadaljevanju: ZDDO). Ta določa, da je hujša kršitev delovnih obveznosti dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom ali storjeno iz nečastnih nagibov, in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa. Tožnik je kot policist storil navedeno kršitev s tem, "da je dne 9.11.1997 okoli 17,45 ure s svojim osebnim avtomobilom registrske številke ... sledil osebnemu avtomobilu, registrske številke ..., last njegove bivše žene Z. D., katerega je vozil I.D., po lokalni cesti iz smeri naselja S. proti naselju M., kjer je zasledovano vozilo prehitel, nato svoje vozilo v bližini bencinskega servisa v M. sunkovito obrnil in z vožnjo po nasprotnem pasu čelno trčil s svojim vozilom v zasledovano vozilo. Nakar je pristopil do poškodovanega zasledovanega vozila, si naredil prostor za dostop v notranjost vozila, tako da je razbil steklo levih sprednjih vrat, odprl vrata vozila, udaril voznika I.D. s pestjo v glavo, ga nato s silo potegnil iz vozila, ga še večkrat z roko udaril v glavo, ga vrgel na vozišče, nato pa ga na tleh ležečega brcnil v telo, zaradi česar je bil ta lažje telesno poškodovan." Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz navedene določbe ZDDO izhaja, da za delavčevo disciplinsko odgovornost zadošča ocena pristojnega disciplinskega organa, da ima disciplinska kršitev znake kaznivega dejanja. Za kršitev delovne obveznosti po 1. točki prvega odstavka 45. člena ZDDO se obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je upoštevajoč okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, in njegove posledice, izrečeni ukrep primeren.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Strinjalo se je z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Dejanje, ki ga je storil tožnik, ima znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena KZ ter nasilništva po 299. členu KZ.

Disciplinski in kazenski postopek lahko tečeta neodvisno drug od drugega. Zato ni potrebe, da bi organi delodajalca morali disciplinski postopek prekiniti, če teče kazenski postopek. Določbe ZDDO o disciplinski odgovornosti je dovoljeno neposredno uporabiti. V drugem odstavku 54. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) je določeno, da kazenska odgovornost oziroma odgovornost za gospodarski prestopek ali za prekršek ne izključuje disciplinske odgovornosti delavca, če pomeni to dejanje tudi kršitev delovne obveznosti.

Kazenski postopek zato na disciplinsko odgovornost tožnika ne vpliva.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskih razlogov iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, v nadaljevanju: ZPP) ter 8. in 14. točke drugega odstavka navedenega člena, in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je odločilo pretežno na podlagi dokazov izvedenih v disciplinskem postopku, ki je bil pomanjkljivo izveden. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo sklepa o zavrženju kazenske ovadbe in tudi ne sklepa sodnika za prekrške o ustavitvi postopka. Ni razumljivo in logično, da sta bila navedena postopka ustavljena, kljub temu pa je bila ugotovljena tožnikova disciplinska odgovornost. S tem, da je sodišče ugotavljalo znake kazenske odgovornosti in kaznivih dejanj, za kar je pristojno kazensko sodišče, je kršilo določbi 27. člena (domnevna nedolžnost) in 29. člena (pravna jamstva v kazenskem postopku) Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS).

Disciplinske kršitve niso določene v aktih Slovenske policije, temveč v ZDDO, kar omogoča arbitriranje. S tem kršitve delovnih obveznosti niso določene vnaprej, s čimer je kršeno načelo iz 2. člena URS.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji, ki so določeni v 367. členu ZPP, in zaradi razlogov, ki jih izčrpno določa 370. člen ZPP. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti revizijsko sodišče pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Navedena določba ZPP nalaga revidentu, da revizijske razloge natančno in jasno navede in da tudi utemelji, v čem je po njegovem mnenju podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in/oziroma zmotna uporaba materialnega prava.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot ga je preizkusilo in z njim soglašalo sodišče druge stopnje. Navedb v reviziji, ki se nanašajo na izvajanje dokazov pred sodiščem prve stopnje in na njegove dokazne zaključke, ki jih je sodišče druge stopnje sprejelo, zato revizijsko sodišče ni smelo obravnavati.

Revizija uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ter po 8. točki (nezakonito postopanje, opustitev vročitve) in 14. točki (pomanjkljivosti sodbe, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti) 339. člena ZPP. Teh razlogov revident ni obrazložil v skladu z vsebino navedenega 371. člena ZPP, zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Stališča revidenta o razmerju med disciplinskim postopkom in disciplinsko odgovornostjo ter kazenskim postopkom in kazensko odgovornostjo oziroma postopkom za prekršek, so pravno zmotna. To sodišče je v številnih odločbah (na primer: opr. št. VIII Ips 92/95 z dne 5.12.1995, VIII Ips 16/95 z dne 19.3.1996, VIII Ips 3/2000 z dne 20.6.2000 in VIII Ips 260/2000 z dne 19.6.2001, ta je objavljena v Zbirki odločb 2001-2002, VS RS Delovno-socialni oddelek, GV Založba, Ljubljana, 2003, s. 278) sprejelo stališče, da delovno sodišče ima pravico in dolžnost ugotavljati, ali ima dejanje, ki pomeni kršitev delovnih obveznosti, znake kaznivega dejanja, če je kršitev delovnih obveznosti opredeljena tako, da za ugotovitev disciplinske odgovornosti delavca mora imeti dejanje znake kaznivega dejanja. Takšna pravica delovnega sodišča temelji predvsem na določbah drugega odstavka 54. člena in drugega odstavka 67. člena ZTPDR. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v več odločbah (na primer: Up-79/96 z dne 7.3.1997, Up-173/96 z dne 4.11.1999 in Up-342/2000 z dne 16.10.2001) sprejelo takšno stališče tega sodišča, zaradi česar ustavnih pritožb ni sprejelo, jih le zavrglo ali zavrnilo. Bistvo vseh odločitev Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča v zvezi s tem vprašanjem je, da delovno sodišče ima pravico in mora ugotavljati, ali ima dejanje delavca, ki pomeni kršitev delovnih obveznosti, znake kaznivega dejanja, če je kršitev delovnih obveznosti podana tedaj, ko ima znake kaznivega dejanja. Takšno ugotavljanje ne pomeni poseganja v delavčeve ustavne pravice. Kazenski in disciplinski postopek potekata ločeno in imata vsak svojo pravno usodo, kar pomeni, da ustavitev kazenskega postopka ne pomeni, da delavec ni disciplinsko odgovoren.

Določbe ZDDO o disciplinski odgovornosti (43. in naslednji členi) v celoti urejajo disciplinske kršitve, postopek in organe odločanja, zato dodatno urejanje teh vprašanj v posebnih aktih (na primer pravilnikih) ni potrebno.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Sodišče je določne ZTPDR na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.