Jedro

Sodišče je napravilo dve napaki: preživninskega bremena v denarju ni razporedilo v razmerju, kot to narekujejo dohodki (70% - 30%), pri pokrivanju ugotovljenih potreb za preživljanje počitnic pa tudi ni upoštevalo, da jih bo v skladu z odločitvijo sodišča mladoletni Č. polovico preživel z očetom.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se tožniku za mladoletnega sina Č poleg že določene mesečne preživnine (300 EUR) naloži mesečno plačevati še 130 EUR (skupaj torej 430 EUR).

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama. Njunega mladoletnega sina Č. K (roj. 17.10.2010) je zaupalo v varstvo in vzgojo materi (toženki), stike med otrokom in očetom (tožnikom) pa določilo tako, da potekajo v torek od 15. ure do 19. ure, vsak drugi vikend od petka od 15. ure do nedelje do 19. ure ter polovico počitnic in praznikov po predhodnem dogovoru staršev. Očetu je naložilo plačevanje mesečne preživnine v višini 300,00 € od 1. 2. 2013 dalje. Vsaki stranki je sodišče naložilo kritje svojih pravdnih stroškov.

Proti odločitvi o preživnini se pritožuje toženka in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zviša ali pa vrne v novo sojenje. Opredeljuje pritožbene stroške.

Opozarja, da tožnik zasluži okoli 3600,00 EUR mesečno, sama pa 1500 EUR, zato bi moralo biti preživninsko breme pravičneje porazdeljeno, Č. pa je treba zagotoviti čimbolj podoben standard kot takrat, ko je družina še živela skupaj. Sklicuje se na določbi 129 in 129a čl. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).

Sodišču očita, da je pri določitvi preživnine za Č. neutemeljeno upoštevalo 360 EUR, znesek, ki ga tožnik plačuje polnoletnemu sinu L, saj preživnina zanj še ni sodno določena. Neutemeljeno je navedlo, da Č potrebe niso primerljive z L, ki študira v Ljubljani. Č potrebe je ocenilo na 665,00 EUR mesečno, pri čemer ni jasno, katere so te potrebe. Sploh pa je glede na te potrebe in glede na dohodke nerazumljiva porazdelitev bremena tako, da oče plačuje le 300 EUR.

Pritožnica se ne strinja z oceno sodišča, da je jezikovni tečaj za Č predstavljal le aktivne počitnice. Logično je, da se je tečaja udeležil takrat, ko je več časa, ker ni šole. Č se sicer ne ukvarja s športom, a bi moralo sodišče enako upoštevati, da ga pač bolj zanimajo kulturne dejavnosti in učenje jezikov.

Dalje navaja, da je splošno znano, da stanejo zimske smučarske počitnice najmanj 500 EUR, pa tudi poletne počitnice so povezane s stroški, saj je družina letovala v najmanj povprečnih hotelih oz. apartmajih. Potovanja niso nepotreben luksuz. Č je treba omogočiti čimbolj kvalitetne možnosti za razvoj, če materialni pogoji za to obstajajo.

Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter opredelil svoje pritožbene stroške. Meni, da so mesečne potrebe Č. maksimalno 450 EUR, 1/3 leta pa bo zaradi stikov preživel z njim, zato je določena preživnina ustrezna.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri določitvi preživnine na podlagi 129. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem se preživnina določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca, storilo nekaj napak, in sicer je glede na ugotovljene materialne zmožnosti zavezancev napačno porazdelilo njuno preživninsko breme, delno pa je pretirano ocenilo potrebe mladoletnega Č, ki jih mora z denarjem pokriti oče. Ugotovljeno je, in niti ni bilo sporno, sploh pa ni pritožbeno izpodbijano, da so mesečni dohodki v času odločanja na strani matere okoli 1500 EUR, na strani očeta pa okoli 3600 EUR, oba imata poleg tega še določeno premoženje. Preživljalske sposobnosti obeh so torej dobre, nadpovprečne, pri očetu celo visoko nadpovprečne.

Očetov delež rednih skupnih prihodkov, ki so na razpolago za kritje potreb upravičenca, je torej približno 70 %, materin pa 30%. Drugih preživninskih obveznosti nimata, čeprav oba prispevata za preživljanje njunega že polnoletnega sina, ki študira. (Pritožba neutemeljeno očita, da je sodišče preživnino določilo v korelaciji s tem, kar oba starša plačujeta polnoletnemu sinu; ne gre za argument izpodbijane odločitve, pač pa za nerelevantno (a nemotečo) primerjavo z očitno nespornim dejstvom, koliko oba starša trenutno očitno prostovoljno plačujeta za polnoletnega sina.) Glede potreb dvanajstletnega sina pravdnih strank je sodišče ugotovilo, da so povprečno v denarju izražene približno 665 EUR na mesec, in sicer približno 95 EUR za obleko in obutev, 200 EUR za hrano in higienske potrebščine, 100 EUR za šolo (šolsko prehrano in druge obveznosti), 25 EUR za športno opremo, 50 EUR za razvedrilo, 70 EUR za režijske stroške in 140 EUR za počitnice (kamor je prištelo tudi stroške raznih počitniških dejavnosti, kot npr. učenje tujih jezikov). Vsota teh zneskov je celo 680 EUR, ker pa ocena otrokovih potreb ni gola matematična operacija, in ti tudi niso vsak mesec enaki, bi bila korekcija v oceni denarnih potreb na 665 EUR povsem ustrezna.

Pritožbeno sodišče navedene ugotovljene stroške sicer ocenjuje kot relativno visoke, a glede na materialne zmožnosti staršev kot take, ki sta jih slednja zmožna zadovoljiti. Dolžnost zadovoljevanja potreb mladoletnega otroka je namreč odvisna prav od možnosti upravičencev in skladno ter premosorazmerno z njimi raste od najnujnejših do tistih manj nujnih, vse do točke, ko so zatrjevane potrebe (nepotreben) luksuz. V konkreten primeru ni mogoče reči, da so ugotovljene potrebe nepotreben luksuz. Nikakor pa tudi ne drži, da bi bile Č. potrebe še višje, kot to skuša implicitno prikazati pritožba. Mladoletni Č. namreč, kot to navaja tudi pritožba, nima nobenih posebnih rednih aktivnosti, ne športnih ne drugačnih, čeprav ne gre dvomiti, da ima interese in da je zanj koristno, če se npr. uči tujih jezikov.

Sodišče pa je napravilo dve napaki: preživninskega bremena v denarju ni razporedilo v razmerju, kot to narekujejo dohodki (70% - 30%), pri pokrivanju ugotovljenih potreb za preživljanje počitnic pa tudi ni upoštevalo, da jih bo v skladu z odločitvijo sodišča mladoletni Č. polovico preživel z očetom. (Oče sicer nima prav, da bo zaradi stikov Č. kar 1/3 leta preživel z njim in mu bo v tem času kril vse njegove potrebe; izven počitnic stiki niso tako obsežni, saj gre le za eno popoldne v tednu ter dva vikenda v mesecu, a le od petka do nedelje.) Ob pravilnem upoštevanju navedenega se pokaže, da mora oče kriti 70 % od 610 EUR, kar je približno 430 EUR na mesec.

Na podlagi zgoraj povedanega je pritožbeno sodišče ustrezno zvišalo mesečno preživninsko obveznost tožnika (5. al. 358. čl. in čl. ZPP).

Pritožba toženke je bila sicer uspešna, utemeljene in relevantne pa so bile tudi navedbe iz odgovora na pritožbo. Na podlagi vseh okoliščin, zlasti dejstva, da je izpodbijani del odločitve izključno korist skupnega mladoletnega otroka pravdnih strank, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je prav, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (413. čl. Zakona o pravdnem postopku).