Jedro

Toženca nista enotna sospornika.

O enotnem sosporništvu namreč govorimo samo, kadar je po zakonu ali po naravi pravnega razmerja mogoče spor rešiti samo na enak način za vse sospornike (196. člen ZPP), čemur pa v danem primeru ni tako. Prvo in tretjo točko tožbenega zahtevka, ki se nanašata na ugotovitev priposestvovanja in vpis tožničine lastninske pravice v zemljiško knjigo lahko namreč tožnica uspešno uveljavlja le zoper toženca, kot zemljiškoknjižnega lastnika predmetne nepremičnine, ne pa tudi zoper toženko.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v točkah I in II izreka potrdi.

II.Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno delno zamudno sodbo in sklepom (v nadaljevanju: odločbo) ugotovilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) na podlagi priposestvovanja dne 25. 9. 2011 pridobila lastninsko pravico na nepremičnini z ID znakom del stavbe ...-1202-4 do celote (točka I izreka) in odločilo, da se posledično na navedeni nepremičnini vpiše lastninska pravica v korist in na ime tožnice do celote (točka II izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo tožbo zavrglo v obsegu, v katerem tožnica zoper prvega toženca (v nadaljevanju toženca) zahteva ugotovitev, da je vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi vpisane v korist druge toženke (v nadaljevanju toženke), neveljaven in se izbriše (točka III izreka).

2.Zoper točki I in II izreka citirane odločbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi z 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico za tožnico.

3.Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijano zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami 318. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno presodilo, da sta toženi stranki navadna sospornika, saj je spregledalo, da odločitev o sporu o lastninski pravici neposredno vpliva na odločitev o sporu o neveljavnosti vpisa zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine. Ugoditev zahtevku na pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem namreč neizogibno povzroči tudi ugoditev zahtevku na izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, saj je slednja posledično v zemljiško knjigo vpisana brez ustrezne podlage. Iz prvega odstavka 100. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) namreč izhaja, da če se prepoved odtujitve in obremenitve nanaša na lastnika nepremičnine (toženca) in če se zaradi kasnejšega vpisa, za katerega ta zaznamba ni ovira, lastninska pravica vknjiži v korist novega lastnika (tožnice), zemljiškoknjižno sodišče hkrati z dovolitvijo te vknjižbe po uradni dolžnosti dovoli izbris te zaznambe. Toženka ima tako pravni interes, da se brani tudi zoper zahtevek na ugotovitev lastninske pravice, zato je z odgovorom na tožbo le - temu tudi nasprotovala in zatrjevala, da niso podani pogoji za priposestvovanje lastninske pravice, saj tožnica ni izkazala pogojev za izvenknjižno priposestvovanje. S tem pa je toženka tudi preprečila izdajo zamudne sodbe, saj ni prišlo do fikcije priznanja dejstev, ki jih je zatrjevala tožnica. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane odločbe do tovrstnih navedb toženke ni opredelilo, zaradi česar je kršilo toženkino pravico do izjave in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Smiselno enako velja tudi za toženkine navedbe glede neutemeljenosti zahtevka za izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve predmetne nepremičnine. Nazadnje pritožba navaja še, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da so podani vsi zakonski pogoji za priposestvovanje lastninske pravice in da se toženka ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo iz drugega odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

4.3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijanih delov odločbe sodišča prve stopnje, vse s stroškovno posledico za toženko.

5.4. Pritožba ni utemeljena.

6.ZPP v drugem odstavku 350. člena ZPP določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

7.Iz pritožbeno nespornih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožnica in toženec dne 5. 9. 2001 sklenila kupoprodajno pogodbo za nakup nepremičnine z ID znakom del stavbe 4, ki v naravi predstavlja enosobno stanovanje s pripadajočo kletjo in stopniščem v večstanovanjski stavbi (priloga spisa A5). Prav tako je pritožbeno nesporno, da predmetna kupoprodajna pogodba ni bila zemljiškoknjižno realizirana in da je toženka na predmetni nepremičnini dne 12. 12. 2019 zaznamovala prepoved odtujitve in obremenitve v lastno korist, in sicer na podlagi odločbe Centra za socialno delo št. 1233-137/2019-31933/1 z dne 7. 6. 2019, kot to izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Lendavi opr. št. Dn 235219/2019 z dne 13. 12. 2019 (priloga spisa A3).

8.Pritožba uvodoma neutemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami 318. člena ZPP zoper toženca izdalo zamudno sodbo. Pritožbeno nesporno je namreč, da slednji na tožbo ni odgovoril, čeprav mu je bila tožba pravilno vročena v odgovor. Prav tako ne gre za tožbeni zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pri čemer ta dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

9.Sodišče druge stopnje se namreč pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženca nista enotna sospornika, kot to zmotno meni pritožba. O enotnem sosporništvu namreč govorimo samo, kadar je po zakonu ali po naravi pravnega razmerja mogoče spor rešiti samo na enak način za vse sospornike (196. člen ZPP), čemur pa v danem primeru ni tako. Prvo in tretjo točko tožbenega zahtevka, ki se nanašata na ugotovitev priposestvovanja in vpis tožničine lastninske pravice v zemljiško knjigo lahko namreč tožnica uspešno uveljavlja le zoper toženca, kot zemljiškoknjižnega lastnika predmetne nepremičnine, ne pa tudi zoper toženko, zato je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je lastninskopravnemu zahtevku v razmerju do toženca lahko ugodeno, glede toženke pa zavrnjeno ali tožba (zaradi pomanjkanja pravnega interesa) celo zavržena, kar pomeni, da je spor mogoče za obe toženi stranki rešiti različno. Smiselno enako velja tudi za drugo točko tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev neveljavnosti zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve na predmetni nepremičnini, saj bi slednjo tožnica morebiti lahko uveljavljala samo zoper toženko, v korist katere je sporna prepoved vknjižena, ne pa tudi zoper toženca. Navedeno pomeni, da je spor tudi v tem delu mogoče za oba toženca rešiti različno. Posledično bi lahko bila za oba toženca različna tudi stroškovna odločitev. Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10.Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da se pasivnost toženca, ki na tožbo ni odgovoril šteje kot priznanje tožničinih trditev, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je slednja lastninsko pravico na predmetni nepremičnini priposestvovala z dnem 25. 9. 2011. V okviru te presoje sodišče prve stopnje tako ni bilo dolžno upoštevati toženkinih navedb iz odgovora na tožbo, da niso podani pogoji za tožničino priposestvovanje lastninske pravice, saj slednja ni izkazala pogojev za izvenknjižno priposestvovanje. Smiselno enako velja za toženkino sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. O tovrstnih navedbah toženke se bo namreč sodišče prve stopnje opredelilo v nadaljevanju, ko bo presojalo še tožbeni zahtevek zoper toženko (z izpodbijano odločbo je namreč sodišče prve stopnje odločilo le o tožbenem zahtevku zoper toženca). Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11.V tej zvezi sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da tožnica tudi nima pravnega interesa za postavitev tožbenega zahtevka na ugotovitev neveljavnosti zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve. Prvi odstavek 100. člena ZZK-1 namreč določa, da če se prepoved odtujitve in obremenitve nanaša na lastnika nepremičnine (toženca) in če se zaradi kasnejšega vpisa, za katerega zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve ni ovira (kot je to v danem primeru1 ), lastninska pravica vknjiži v korist novega lastnika (tožnice), zemljiškoknjižno sodišče hkrati z dovolitvijo vknjižbe lastninske pravice po uradni dolžnosti dovoli tudi izbris zaznambe. Slednjo bo tako v posledici pravnomočnosti izpodbijane delne zamudne sodbe zemljiškoknjižno sodišče izbrisalo po uradni dolžnosti, zato je tožbeni zahtevek tožnice v tem delu nepotreben in ga je sodišče prve stopnje zoper toženca utemeljeno zavrglo.

12.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijana dela odločbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13.Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

14.Navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo niso z ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Iz 1. točke prvega odstavka 99. člena ZZK-1 izhaja, da je zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve, ki se nanaša na zemljiškoknjižnega lastnika (toženca) ovira za dovolitev vpisov proti lastniku (tožencu), ki bi začeli učinkovati po trenutku, od katerega učinkuje ta zaznamba le, če gre za vknjižbo pridobitve lastninske pravic na podlagi zasebne listine, na kateri je bil podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu overjen po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve, oziroma če je bil notarski zapis sestavljen po tem trenutku, čemur pa v danem primeru ni tako. Podpis prodajalca (toženca) na kupoprodajni pogodbi je bil namreč overjen že dne 19. 9. 2001, torej še pred zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine v zemljiški knjigi (12. 12. 2019), zato slednja ni ovira za vpis tožničine lastninske pravice v zemljiško knjigo.