Jedro

Eno od temeljnih dokaznih pravil je, da je trditveno in dokazno breme za dejstva, ki tožbo naredijo sklepčno na tožniku. Če tožnik teh dejstev ne dokaže, je treba njegov tožbeni zahtevek zavrniti. V primeru, kot je obravnavani, ko je dokazno breme porazdeljeno med obe pravdni stranki, bi veljalo enako tudi za dokazno tveganje, saj enake porazdeljenosti ni mogoče doseči ob uporabi dokaznega standarda gotovosti (onkraj razumnega dvoma). V takšnem položaju je treba sprejeti nižji dokazni standard. Vendar pa tožnik obveznosti vrnitve ni uspel dokazati niti ob upoštevanju znižanega dokaznega standarda pretežne verjetnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 106.695,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.12.2011 dalje. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 5.821,47 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti takšni odločitvi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnik meni, da je izkazal, da je vtoževani znesek tožencu posodil. Na zaslišanju na zadnji obravnavi je izpovedal le, da bi mu toženec lahko vrnil denar tudi v obliki lastninskega deleža ali pa kot izplačilo ob morebitni prodaji toženca. Gre torej zgolj za navajanje o možnih alternativah vračila posojila. Vseskozi poudarja, da je tožencu denar izročil zato, ker ga je toženec prosil in ker je denar potreboval, pričakoval pa je, da mu bo denar vrnil. Glede na izvedene dokaze v postopku, bi sodišče nedvomno moralo ugotoviti, da je tožnik tožencu denar izročal z namenom posojila. Iz tožnikovega SMS sporočila z dne 30.8.2011 in zahteve njegovega pooblaščenca z dne 14.11.2011 nedvoumno izhaja, da je tožnik zahteval vrnitev posojenega denarja. Sodišče bi moralo logično in pravilno zaključiti, da se je tudi toženec zavedal svoje zaveze po vrnitvi posojenega zneska tožniku, saj tudi sam trdi, da naj bi tožniku vse vrnil. V tem smislu bi sodišče moralo posel med pravdnima strankama obravnavati kot posojilno pogodbo. To potrjujejo tudi toženčeva SMS sporočila, iz katerih izhaja, za katere namene je porabil tožnikov denar. Tožnik je v svoji prvi pripravljalni vlogi navedel, da vračilo vtoževanega zneska uveljavlja tudi na podrejeni pravni podlagi oziroma na podlagi pravil, ki urejajo neupravičeno obogatitev. V zvezi s tem je sodišče v izpodbijani sodbi ugotovila vsa pravnorelevantna dejstva oziroma potrebne predpostavke. Prvostopenjsko sodišče je namreč odločilo, da niti tožnik niti toženec nista izkazala, da je bil med njima glede vtoževanega zneska sklenjen posel posojilne pogodbe ali posel najemne pogodbe. Po drugi strani je sodišče kot nesporno ugotovilo, da je tožnik vtoževani znesek tožencu izročil. To pomeni, da ne obstoji pravna podlaga za to, da bi toženec vtoževani znesek zadržal. Ne drži torej zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila trditvena podlaga tožeče stranke glede zatrjevanja neupravičene pridobitve šibka in nerazdelana. Ni se mogoče strinjati s stališčem prvostopnega sodišča, da bi moral tožnik dokazovati odsotnost svoje privolitve v prikrajšanje, saj gre za dokazovanje negativnega dejstva. Iz vseh navedb tožnika je zelo jasno razvidno, da tožnik ni privolil v svoje prikrajšanje, saj izročeni denar terja od toženca nazaj. V tem delu je zavrnilna odločitev prvostopenjskega sodišča v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi Up 108/04, iz katerega izhaja, da sme sodišče zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, na pa že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicujejo stranke. To velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravnorelevantnega dejstva ne navede, saj je sodnik dolžan v okviru materialnega procesnega vodstva s postavljanjem vprašanj vzpodbuditi stranko, da manjkajoča dejstva navede. Iz navedenega stališča izhaja, da tožniku niti ne bi bilo potrebno navajati podredne podlage za ugoditev njegovemu zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navedel je, da se sicer ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni izkazal, da je bila med pravdnima strankama sklenjena najemna pogodba. V obširnih navedbah odgovora na pritožbo povzema svoje trditve v prvostopenjskem postopku in prereka zaključke iz izpodbijane sodb, ki se nanašajo na zanikanje najemnega razmerja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek na vrnitev zneska 106.695,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi temelji na dejanskih trditvah, da je tožnik s tožencem sklenil posojilno pogodbo, po kateri mu je izročil naveden znesek, toženec pa mu zneska ni vrnil. Tožnik je s trditvijo, da je med pravdnima strankama nastalo posojilno razmerje, prevzel breme dokazovanja dejstev, od katerih je odvisen nastanek zatrjevanega pravnega razmerja. Odgovor, katera dejstva imajo to kvaliteto, daje materialno pravo. Glede na določbo 569. člena Obligacijskega zakonika (OZ) tožeča stranka s tožbo uspe, če dokaže, da je toženi stranki izročila denarni znesek in hkrati, da se ji je tožena stranka obvezala, da ji bo po določenem času vrnila enak znesek denarja. Da so podani vsi znaki ali vsa pravotvorna dejstva dejanskega stanja, od katerega je odvisna uporaba navedene pravne norme, je tožnik, ki ni razpolagal z ustrezno listino, ki bi neposredno dokazovala obstoj posojilnega razmerja, dokazoval s svojim zaslišanjem in zaslišanjem svoje žene, potrdilom toženca, da je prejel 36.000 EUR in elektronskimi sporočili o prejemu zneskov v času do 15.12.2010. Toženec je priznal izročitev zneska 72.265,30 EUR, vendar ne na podlagi posojilnega razmerja, ampak na podlagi najemnega oziroma zakupnega razmerja med pravdnima strankama. Zatrjeval je, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju za leto 2010 tako, da tožnik prevzame v upravljanje, poslovanje in vodenje družbo M. oziroma vodenje R. za obdobje enega leta, za kar bo tožencu, ki je edini družbenik omenjene družbe, plačeval zakupnino oziroma najemnino po 6.000,00 mesečno, in sicer v dveh obrokih (2 x po 36.000,00 EUR), ki sta zapadla v mesecih januarju in juliju 2010. Dogovor o tožnikovi izpolnitvi drugega obroka sta modificirala tako, da je tožnik drugi obrok plačeval v posameznih zneskih v času do 15.12.2010, o čemer je toženec vodil evidenco s pribeležkami, za kaj je ta sredstva porabil in svojo evidenco po elektronskih sporočilih posredoval tudi tožniku. Toženec je torej zatrjeval dejstva, ki preprečujejo nastanek v tožbi zatrjevanega pravnega razmerja. S tem je prevzel breme dokazovanja teh dejstev. S takšnimi trditvami hkrati zatrjuje neresničnost tistih dejstev, ki opredeljujejo tožbene trditve o nastanku posojilnega razmerja. Tožnik, ki je zanikal obstoj zakupnega razmerja, češ da je šlo zgolj za njegovo pomoč tožencu pri vodenju družbe oziroma lokalov, pa je prevzel dokazno breme teh trditev.

6. Sodišče šteje vsebino določene trditve o dejstvih za dokazano, ko tako odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Tisti, ki nosi dokazno breme, bo uspel, če bo svoje trditve tako argumentiral (dokazal), da bo izključen vsak razumen dvom, ko torej noben razumen človek ne bi dvomil v njihovo resničnost. 7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da resničnostna vrednost tožnikovih trditev ni takšna, da bi bilo mogoče zaključiti, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba. Da je šlo za navedeno pravno razmerje, sta zaslišana potrdila zgolj tožnik in njegova žena, iz beležk o prejetih zneskih pa glede na ostale izvedene dokaze ni mogoče sklepati, da so bili dani na račun posojila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik izročal denarna sredstva tožencu, vendar pa ni uspel dokazati dogovora o vrnitvi enakega denarnega zneska. Izročitev denarja torej ni predstavljala njegove posoje, zato ni mogoče govoriti o posojilni pogodbi. Kot je zaključilo prvostopenjsko sodišče, izvedeni dokazni postopek (zaslišanje strank, prič in vpogled listin) kaže na nedvomen obstoj nekega poslovnega razmerja med pravdnima strankama in da se tožnikova plačila nanašajo prav na to razmerje. Kakšna je bila vsebina tega poslovnega razmerja in ali iz njega obstaja kakšna obveznost vrnitve danega zneska, pa tožnik ni uspel dokazati.

8. Eno od temeljnih dokaznih pravil je, da je trditveno in dokazno breme za dejstva, ki tožbo naredijo sklepčno, na tožniku. Če tožnik teh dejstev ne dokaže, je treba njegov tožbeni zahtevek zavrniti. V primeru, kot je obravnavani, ko je dokazno breme porazdeljeno med obe pravdni stranki, bi veljalo enako tudi za dokazno tveganje, saj enake porazdeljenosti ni mogoče doseči ob uporabi dokaznega standarda gotovosti (onkraj razumnega dvoma). V takšnem položaju je treba sprejeti nižji dokazni standard. Vendar pa tožnik obveznosti vrnitve ni uspel dokazati niti ob upoštevanju znižanega dokaznega standarda pretežne verjetnosti.

9. Prvostopenjsko sodišče je hkrati presojalo tudi toženčeve trditve, da je med pravdnima strankama obstajalo najemno oziroma zakupno razmerje, in da je tožnikovo nesporno plačilo zneska 72.265,30 EUR predstavljalo izpolnitev njegove obveznosti plačila najemnine. Glede na zaključek iz prejšnjega odstavka je ugotavljanje tega sklopa dejstev relevantno predvsem v zvezi z zatrjevano podrejeno pravno podlago tožbenega zahtevka, po kateri je toženec dolžan vrniti denar tožniku iz naslova neupravičene pridobitve. Če je tožnik izročil tožencu denar brez pravne podlage, ga ta neupravičeno zadržuje. Te dejanske trditve so pretežno verjetne, zato se je dokazno tveganje nasprotnega dokaza preneslo na toženca. Sodišče prve stopnje je štelo, da toženec ni uspel dokazati svojih trditev o sklenitvi dogovora o zakupu iz razloga, ker ni dokazal, kakšno korist naj bi tožnik iz zakupa prejemal. Toženec je navajal, da je bila tožnikova korist v prejemanju izkupička od kartinga, vendar pa, kot je zaključilo prvostopenjsko sodišče, za to ni navedel nobenega oprijemljivega dokaza.

10. Po določilih 587. člena OZ se z zakupno (najemno) pogodbo zakupodajalec (najemodajalec) zavezuje, da bo zakupniku (najemniku) izročil določeno stvar v rabo, ta pa se zavezuje, da mu bo za to plačeval določeno zakupnino (najemnino). Predmet izpolnitve vsake od pogodbenih strank je tako jasno določen. Bistvena obveznost zakupodajalca je, da omogoča rabo ves čas trajanja zakupnega razmerja, obveznost zakupnika pa v tem, da za rabo plačuje zakupnino. Gospodarski namen (kavza) zakupa je torej odplačno zagotavljanje možnosti rabe stvari.(1) V postopku ugotovljena konkretna dejstva se glede izpolnitvene obveznosti zakupodajalca ujemajo z njegovo abstraktno obveznostjo določeno v navedenem določilu OZ. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da je toženec tožnika predstavil zaposlenim v R. kot najemnika lokalov. V tej vlogi se je po izpovedi prič, zaposlenih v omenjeni družbi oziroma lokalu, tožnik tudi predstavljal. Da naj bi imel tožnik položaj najemnika, pa izhaja prvenstveno tudi iz njegovega elektronskega sporočila tožencu z dne 15.12.2010, ki ga je prvostopenjsko sodišče povzelo, ne pa tudi ocenilo. V sporočilu tožnik očita tožencu, da se on in zaposleni v lokalu do njega obnašajo kot do zaposlenega v toženčevem podjetju ne pa kot do najemnika. Glede na enega od toženčevih očitkov glede poslovanja (glede C.) pa se je tožnik v sporočilu vprašal: „Kje je tu najemnik, komu se pa moram zagovarjati?“ Navedel je tudi, da v življenju ni prikrajšal nikogar, ki je delal zanj in da je „raje dal in plačal, da ne bi bilo slišati, M. me ni plačal oz. v M. so me oškodovali“. V omenjenem elektronskem sporočilu je tožnik tudi nanizal številne načrte, iz katerih izhaja njegova velika zainteresiranost za nadaljnje sodelovanje s tožencem (na enak način) tudi v letu 2011. Da je mogoče pravno razmerje med pravdnima strankama enačiti z zakupnim, ne preprečuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi bil tak dogovor v nasprotju s pogodbo med družbo M., d. o. o., in najemodajalcem B., d. d. Kot izhaja iz logičnih navedb toženca, prav zato ni bila sklenjena pogodba med pravdnima strankama po določbah ZGD, prav tako pa tudi ni prišlo do nikakršnih sprememb v zastopanju družbe M.(2) Izkazana je tako izročitev v rabo kot tudi plačevanje zakupnine. Glede na navedeno je nedvomno manj verjetna nasprotna trditev tožnika, da je šlo zgolj za tožnikovo pomoč tožencu pri vodenju družbe oziroma njenih treh lokalov. Kljub neizkazani koristi, ki naj bi jo tožnik prejemal iz takšnega zakupa oziroma najema, kar pa ni bistven dejanski znak abstraktnega dejanskega stanu 587. člena OZ, je zaključek o obstoju zakupnega razmerja med pravdnima strankama verjetnejši. Če je tako, denarna sredstva niso bila dana brez pravne podlage, kar pomeni, da obveznost iz naslova neupravičene obogatitve ni mogla nastati.

11. Glede na navedeno se izkaže za pravilen zaključek sodišča prve stopnje o nedvomnem obstoju pravnoposlovnega razmerja med pravdnima strankama. Da iz njega izhaja toženčeva obveznost vrnitve prejetih zneskov, pa tožnik ni uspel dokazati ne po eni ne po drugi pravni podlagi. Izpodbijana sodba je zato pravilna, pritožba pa neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka. Strošek odgovora na pritožbo pa ni mogoče šteti za potreben strošek, saj toženec v odgovoru prvenstveno povzema in vztraja na svojih trditvah iz prvostopenjskega postopka.

Op. št. (1): Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, str. 633. Op. št. (2): Toženec je govoril o t.i. „tihem najemu“.