Jedro

Glede na zakonsko izhodišče mora sodišče v sklepu poleg odločitve o prekinitvi postopka in odločitve, koga se napoti na pravdo in v kakšnem roku mora tožbo vložiti, določno opredeliti sporni predmet delitve.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nepravdni postopek prekinilo (I. točka izreka) in odločilo, da se predlagateljico napoti, da v roku 30 dni zoper nasprotnega udeleženca vloži tožbo za ugotovitev, da sredstva na bančnih računih predlagateljice, ki so predmet delitve, spadajo v njeno posebno premoženje (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožujeta predlagateljica in nasprotni udeleženec po pooblaščencih.

Nasprotni udeleženec uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki ga je v nepravdnem postopku uporabiti na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Navaja, da je sodišče kršilo načelo, da skupno premoženje predstavlja nedeljiv materialnopravni pojem in bi moralo udeleženca napotiti na pravdo glede vseh spornih vprašanj glede skupnega premoženja. Poleg spornih sredstev na bančnih računih predlagateljice, so sporna še sredstva na bančnih računih nasprotnega udeleženca v višini 36.700,00 EUR, glede katerih je predlagateljica trdila, da spadajo v skupno premoženje. Poleg tega je nasprotni udeleženec trdil, da v skupno premoženje spada tudi likvidacijska vrednost podjetja A. d.o.o., ker je bil poslovni delež pridobljen iz skupnih sredstev strank. Izpostavlja, da je sodišče zmotno uporabilo 9. člen ZNP-1. Sklep o napotitvi mora biti oblikovan tako, da lahko sodišče v nadaljevanju odloči ne glede zahtevke, glede katerih je udeležence napotilo na pravdo. To pa v konkretnem primeru ne bi bilo možno zaradi neustrezno oblikovanega napotitvenega sklepa. V tej zadevi so sporna sredstva na TRR predlagateljice, zato bi moralo sodišče nasprotnega udeleženca napotiti na pravdo glede tega vprašanja, saj je on tisti, ki zatrjuje večji obseg skupnega premoženja in ima zato tudi edini pravni interes za to ugotovitev.1Drži, da je v materialnopravnem smislu pravica predlagateljice manj verjetna, ker velja, da sredstva, ustvarjena s skupnim delom v času trajanja življenjske skupnosti, spadajo v skupno premoženje. Vendar pa sodišče spregleda ključno dejstvo, da gre za sredstva na njenih računih, s katerimi sama prosto razpolaga in jih torej nima interesa vključevati v obseg skupnega premoženja, temveč jih ima interes v celoti zadržati zase. Napotitev ni pravilna, ker mora sodišče razpolagati s pravnomočno odločitvijo, katero premoženje sodi v skupno premoženje udeležencev. Tudi, če bi pravdno sodišče razsodilo, da denarna sredstva niso del posebnega premoženja predlagateljice, še ne bi bilo mogoče avtomatsko zaključiti, da so del skupnega premoženja strank, ker to iz sklepa ne izhaja. V sodni praksi se sicer v manjšem delu pojavljajo tudi napotitveni zahtevki, da udeleženec vloži tožbo na ugotovitev, da je določeno premoženje njegovo posebno premoženje, vendar mora biti v takem primeru sklep oblikovan z obveznim dodatkom, da zato to premoženje ne spada v skupno premoženje strank. Poleg tega je sklep popolnoma nedoločen glede tega, za katera denarna sredstva gre, na katerih transakcijskih računih predlagateljice, v kakšni višini in v katerem časovnem trenutku. Če sporno premoženje ni ustrezno konkretizirano oziroma individualizirano, sodišče v primeru, če tožba ni vložena, ne more ravnati po 9. členu ZNP-1. Poleg tega ni razbrati trenutka pričetka teka roka za vložitev tožbe. Sodišče bi ob spornem obsegu skupnega premoženja moralo istočasno odločiti o napotitvi na pravdo glede spornih deležev, ker nasprotni udeleženec uveljavlja večji delež na skupnem premoženju. Delež na skupnem premoženju je lahko enotno določen le v razmerju do celotnega obsega skupnega premoženja. Zato je nepravilno udeleženca napotiti na pravdo glede deležev le ene izmed več postavk skupnega premoženja, preostalih zatrjevanih postavk pa ne obravnavati. Sodišče bi moralo obravnavati vse sporne dele skupnega premoženja, nato pa istočasno stranko napotiti na pravdo glede spornih deležev, glede na to, da je nasprotni udeleženec vztrajal pri trditvi, da je njegov delež na celotnem skupnem premoženju (ne pa zgolj na nepremičnini) večji od polovice. Ker je delež stranke na skupnem premoženju lahko enotno določen le glede celotnega obsega skupnega premoženja, velja, da mora biti napotitev skupna tako glede obsega kakor tudi glede deležev.2 Zato je neupoštevna napotitev na pravdo le glede deleža v sklepu z dne 2. 9. 2020, ko obseg skupnega premoženja še ni bil jasen.

3. Predlagateljica pritožbeno navaja, da je sklep nedoločen, ker iz izreka ni razvidno, kaj je sploh predmet delitve. Navedeni niso bančni računi, niti sredstva na teh računih, niti presečni datum, ki je podlaga za ugotavljanje skupnega premoženja. Tudi iz obrazložitve ne izhajajo dejstva, ki bi opravičevala sporno odločitev. Sklep ni obrazložen, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Predlagateljica je pričakovala napotitev nasprotnega udeleženca na pravdo. Predlagateljica je trdila, da spada v skupno premoženje tudi znesek 36.700,00 EUR na računu nasprotnega udeleženca. Poleg tega je nasprotni udeleženec trdil, da je njegov delež na skupnem premoženju večji, vendar tudi o tem spornem vprašanju sodišče ni odločalo. Nasprotni udeleženec je zatrjeval, da v obseg skupnega premoženja sodijo: nepremičnina parcela 745/3 k.o. ..., vsi prihranki na računih predlagateljice v vrednosti najmanj 120.000 EUR, vrednost celotnega premoženja predlagateljice kot samostojne podjetnice, celotna likvidacijska vrednost premoženja družbe A. d.o.o. in vsa motorna vozila in kolesa, ki jih v postopku navajal. Sodišče je na pravdo napotilo predlagateljico, o ostalih spornih dejstvih pa ni odločalo. Sodišče bi moralo na pravdo napotiti nasprotnega udeleženca glede denarnih sredstev v višini 120.000,00 EUR in glede večjega deleža na skupnem premoženju. Iz podatkov sodišča izhaja, da je imela predlagateljica 11. 7. 2016 na poslovnem računu 16.072,66 EUR, glede tega zneska pa sploh ni jasno, ali ga je sodišče zajelo v sklepu. Izpostavlja, da gre za sredstva tekočega poslovanja samostojnega podjetnika, zato ne gre za prosto razpoložljiva sredstva. Sodišče bi moralo sporna dejstva razčistiti in z vidika ekonomičnosti izdati enoten sklep o napotitvi na pravdo, saj je nedopustno, da bo postopek vsaki dve leti prekinjen zaradi ugotavljanja posameznega spornega dejstva. Skupno premoženje je enoten pravni pojem, ki terja tudi enotno procesno obravnavo delitve oziroma ugotavljanja spornih dejstev v pravdi.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. V drugem odstavku 155. člena ZNP-1 je določeno, da sodišče odloči o delitvi skupnega premoženja, če med udeleženci ni spora o predmetu delitve in o velikosti njihovih deležev, v tretjem odstavku navedenega člena pa je določeno, da če je med udeleženci spor o predmetu delitve oziroma o velikosti njihovih deležev, jih sodišče napoti na pravdo po 9. členu ZNP-1. V prvem odstavku 9. člena ZNP-1 je določeno, da če sodišče prekine postopek, ker je sklenilo, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, napoti praviloma tistega udeleženca, katerega pravico šteje za manj verjetno, da v določenem roku sproži pravdo ali upravni postopek, lahko pa tudi drugega udeleženca glede na njegov interes za ureditev pravnega razmerja; v drugem odstavku navedenega člena pa je določeno, da če udeleženec, ki ga je sodišče napotilo na pravdo ali upravni postopek, ne sproži pravde ali upravnega postopka v določenem roku, sodišče samo odloči o predhodnem vprašanju oziroma odloči ne glede na zahtevke, glede katerih je udeleženca napotilo na pravdo ali upravni postopek.

6. Glede na povzeto zakonsko izhodišče mora sodišče v sklepu poleg odločitve o prekinitvi postopka in odločitve, koga se napoti na pravdo in v kakšnem roku mora tožbo vložiti, določno opredeliti sporni predmet delitve. Kot pravilno izpostavlja v pritožbi nasprotni udeleženec, je določno oblikovan sklep o napotitvi na pravdo pomemben za presojo posledic, če na pravdo napoten udeleženec tožbe ne vloži. Če iz izreka napotitve ni jasno razvidno, glede katerega predmeta delitve je udeleženec na pravdo sploh napoten, ni mogoče presojati, ali je udeleženec upošteval sklep o napotitvi in vložil tožbo glede (določenega) spornega vprašanja.

7. Oba pritožnika pravilno pritožbeno izpostavljata, da v izreku izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje predlagateljico napotilo, da zoper nasprotnega udeleženca vloži tožbo „za ugotovitev, da sredstva na bančnih računih predlagateljice, ki so predmet delitve, spadajo v njeno posebno premoženje,“ sodišče prve stopnje ni opredeljeno navedlo, za katera denarna sredstva predlagateljice gre, na katerih transakcijskih računih, v kakšni višini in v katerem časovnem trenutku. Izrek sklepa je tako nedoločen in nejasen, saj določno ne opredeli, na (konkretno) katero premoženje se mora tožba oziroma zahtevek glasiti, niti to ni pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Sklepa sodišča prve stopnje glede pravnoodločilnih dejstev zato ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana pritožbeno utemeljeno uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1. Ugotovljene procesne kršitve pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more odpraviti samo, zato je potrebno izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1).

8. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o prekinitvi nepravdnega postopka in napotitvi na pravdo. Ugotoviti bo moralo, glede katerih denarnih sredstev na bančnih računih predlagateljice, je med udeležencema spor, ali sodijo v skupno premoženje udeležencev, sporna denarna sredstva bo nato moralo v sklepu določno opredeliti in ustrezno obrazložiti, katerega udeleženca napotiti na pravdo.3 Ob tem je dodati, da oba udeleženca pritožbeno pravilno opozarjata, da je med njima, poleg spora o denarnih sredstev na bančnih računih predlagateljice, spornih več predmetov delitve, za nasprotnega udeleženca pa je poleg obsega skupnega premoženja sporna tudi višina deležev na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v novem postopku obravnavati tudi vsa druga med udeležencema sporna dejstva glede obsega skupnega premoženja in višine deležev na njem in tudi glede teh postopati po 155. členu v zvezi z 9. členom ZNP-1. Kot pravilno pritožbeno izpostavlja predlagateljica, je v skladu z načelom ekonomičnosti postopka, da sodišče o vseh spornih dejstvih odloči hkrati, lahko tudi v okviru istega sklepa, pri tem pa upoštevaje 9. člen ZNP-1 za vsako sporno dejstvo posebej sprejme odločitev, katerega od udeležencev se napoti na pravdo.

1 Primerjaj sklep VSL I Cp 398/2017 z dne 13. 9. 2017, sklep VSL I Cp 747/2019 z dne 19. 6. 2019, sklep VSL I Cp 802/2018 z dne 12. 9. 2018, sklep VSC I Cp 155/2021 z dne 6. 5. 2021 in druge) 2 Prim. npr. sklep VSL II Cp 2167/1994 z dne 4. 5. 1995. 3 Pri napotitvi na pravdo zaradi spora o predmetu delitve je upoštevno predvsem to, kateri izmed udeležencev ima večji interes za ugotovitev, da sodi določen predmeti v skupno premoženje.