Jedro

Zagovornik se v pritožbi sklicuje na to, da je obdolžena v postopku osebnega stečaja, brez premoženja, dolžna pa je skrbeti tudi za mladoletnega otroka in zato ni sposobna plačati stroškov kazenskega postopka. Takšne trditve zagovornika so po oceni pritožbenega sodišča utemeljene, saj tudi iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da obdolženka nima redne zaposlitve ter je dolžna skrbeti za mladoletnega otroka ter da je prejemnica socialne podpore. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolžene A.K. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se obdolženo po členu 95/IV Zakona o kazenskem postopku oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku.

II. V ostalem se pritožba zagovornika obdolžene zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo A.K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po členu 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo dveh let ter ji po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovanko M.G. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 2.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolžene zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zoper odločbo o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženo oprosti obtožbe oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4. Zagovornik obdolžene uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ne da bi pri tem konkretiziral katero kršitev iz člena 371 ZKP uveljavlja. Da pa se iz njegove pritožbe razbrati, da s tem, ko sodišču prve stopnje očita, da je kršilo načelo „in dubio pro reo“, ker je izpovedbe prič selektivno dokazno ocenilo in upoštevalo le izpovedbe v delu, ki so za obdolženo obremenilne, v ostalem pa ne, meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP. Uveljavljana kršitev pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj zagovoru obdolženke ne verjame, kakor tudi o tem, zakaj verjame izpovedbam oškodovanke in prič, ki so njeno izpovedbo potrdile. S takšno dokazno oceno pa se pritožnik očitno ne strinja, s tem pa v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, še posebej, ko se sklicuje na kršitev načela in dubio pro reo. Pritožnik namreč v pritožbi podaja lastno oceno izvedenih dokazov in skuša prepričati, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti zagovoru obdolženke, ki je kaznivo dejanje zanikala. Navedeno pa ne predstavlja uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak grajo dejanskega stanja. Zato v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP ni podana.

5. Prav tako ne more biti uspešen zagovornik, ki sodišču prve stopnje očita, da je s tem, ko je obdolženki naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka prav tako bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Ne gre namreč za kršitev določb kazenskega postopka, kot to zmotno meni zagovornik, ki prav tako pri tem ne konkretizira katero kršitev iz člena 371 ZKP uveljavlja, gre pa za zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje napačno ocenilo materialne zmožnosti obdolženke, ko ji je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Navedeno meni tudi zagovornik, ko se v pritožbi sklicuje na to, da je obdolžena v postopku osebnega stečaja, brez premoženja, dolžna pa je skrbeti tudi za mladoletnega otroka in zato ni sposobna plačati stroškov kazenskega postopka. Takšne trditve zagovornika so po oceni pritožbenega sodišča povsem utemeljene, saj tudi iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da obdolženka nima redne zaposlitve ter je dolžna skrbeti za mladoletnega otroka ter da je prejemnica socialne podpore. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika glede odločitve sodišča prve stopnje o plačilu stroškov kazenskega postopka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe in je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

6. Zagovornik uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar njegova pritožba v tej smeri ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolžene in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, ter na tej osnovi obdolženko utemeljeno spoznalo za krivo očitanega ji kaznivega dejanja, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še glede pritožbenih navedb zagovornika obdolžene dodaja:

7. Bistvo pritožbe je v očitku sodišču prve stopnje, da neutemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženke ampak izpovedbam prič, ki so jo obremenile, saj njihove izpovedbe niso skladne, pri čemer opozarja, da je tudi oškodovanka žalila obdolženko.

8. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč glede odločilne okoliščine in sicer, da je obdolžena kritičnega dne po telefonu, ko je poklicala S.P. temu povedala, da bo oškodovanko zaklala kot prasico in jo ustrelila s pištolo, verjelo izpovedbi oškodovanke, ki je povedala, da ji je obdolženka izrekla navedene grožnje. Izpovedbo oškodovanke je potrdil tudi S.P., ki je po izrečenih grožnjah obdolženke telefon izročil oškodovanki, ki je sedela poleg njega v avtomobilu in je slišal, da je obdolžena ponovno grozila oškodovanki, da ji bo prerezala želodec in da jo bo zaklala kot prasico. Da je obdolžena bila sovražno nastrojena do S.P. in oškodovanke M.G., ki je njegova nova partnerka, je namreč potrdila tudi S.P., ki je sestra od S.P., kateri je obdolženka tudi po telefonu rekla, da bo našla brata in M.G. in ju bo ubila, ker P. dopusti, da njun sin N. pride v stik z oškodovanko, zato je po telefonu o teh grožnjah takoj obvestila brata. Glede na takšni izpovedbi navedenih prič in ob določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanke, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo njihovim navedbam, s katerimi pa je v celoti ovržen zagovor obdolženke, ki je vsakršne grožnje zanikala, priznala pa je, da je kritičnega dne res po telefonu poklicala S.P. Ker je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izpovedbe M.G., S. P. in S.P. kot verodostojne, saj so vsekakor medsebojno dopolnjujoče in v bistvenih delih skladne, pritožba zagovornika, ki meni, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpovedbe prič in se sklicuje na to, da se obdolženka bivšega partnerja torej S.P. boji, ker je bil do nje že nasilen in zato ni izrekla očitanih groženj, glede na navedeno ni utemeljena. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedene dokaze in utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolžene in izpovedbi priče M.K., pritožba zagovornika, ki se sklicuje na zagovor obdolženke in podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ko skuša prepričati, da je šlo zgolj za nesoglasje pri izvajanju stikov S.P. s sinom N., ne more biti uspešna, saj je takšne trditve ovrgel izveden dokazni postopek. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obdolženo A.K. utemeljeno spoznalo za krivo očitanega ji kaznivega dejanja, saj je pravilno zaključilo, da so besede, ki jih je obravnavanega dne izrekla obdolžena, gotovo mogoče opredeliti kot grožnje, da bo napadla oškodovankino življenje in telo in da so bile tudi resne in objektivno zmožne, glede na situacijo, ko je oškodovanka bila nova partnerka obdolženkinega bivšega partnerja, zato so pri oškodovanki dosegle občutek resne ogroženosti in prestrašenosti, izrečene pa so bile z namenom ustrahovanja, kar kaže predvsem dejstvo, da je oškodovanka po izrečenih grožnjah odšla na policijo, kjer je zadevo prijavila, pravilno ugotovilo tudi krivdo obdolženke in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v preostalem v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje.

9. Ker zagovornik v pritožbi tudi v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

10. Pritožbeno sodišče je glede na uveljavljane pritožbene razloge skladno z določilom člena 386 ZKP napadeno sodbo preizkusilo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki pridejo v poštev pri izbiri vrste in višine kazenske sankcije, ter obdolženki utemeljeno izreklo sankcijo opozorilne narave in sicer pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo primerno zaporno kazen in preizkusno dobo. Tudi pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da bo izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženko, da v bodoče ne bo ponavljala tovrstnih kaznivih dejanj, saj ni ugotovilo nobenih okoliščin, ki bi narekovali spremembo izrečene pogojne obsodbe, obdolženki v korist. 11. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe (člen 383/I ZKP) ni ugotovilo kršitev je o pritožbi zagovornika obdolženke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe in sicer je napadeno sodbo spremenilo glede odločbe o stroških kazenskega postopka, tako, da jo je oprostilo plačila, v ostalem pa pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča odločeno v korist obdolženki, izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, odpade (člen 98/II ZKP).