Jedro

Ko se zatrjuje sprememba pripadnosti obligacijske pravice in njen prehod iz premoženja enega subjekta v premoženjsko sfero drugega subjekta, je pogoj za veljavnost tega prenosa določenost terjatve ali vsaj njena določljivost. Da bi bilo mogoče identificirati terjatev, ki se prenaša, mora zato cesija vsebovati podatke, ki omogočajo ločitev terjatve od vseh drugih. Ti identifikacijski znaki so navadno v zvezi s predmetom pogodbe in modalitetami izpolnitve.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je tožencu naloženo, da tožnici v roku 15 dni plača 15.302,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2024 dalje do plačila ter ji povrne 513 EUR stroškov postopka s pripadki.

2.Toženec se zoper odločitev pritožuje. Navaja, da denarne terjatve družbe Banka A., d. d., do tožene stranke niso bile s pogodbo prenesene na tožnico. Zato tožnica nima izkazane aktivne stvarne legitimacije. Tožbeni zahtevek je treba zavrniti. Ključno je vprašanje, kako mora biti določen pogodbeni predmet pri pogodbenem prenosu terjatve. V predloženi listini o prenosu terjatev z dne 7. 5. 2024 ni določno in določljivo navedena terjatev, njen temelj in višina. Zaključki in ugotovitve sodišča v sodbi so glede tega protispisni in kontradiktorni, kar predstavlja kršitev po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP¹ ter zmotno uporabo materialnega prava.

3.Tožnica je na pritožbo odgovorila. Povzema svoje navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje in zaključuje, da pritožba ni utemeljena. Predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ko se zatrjuje sprememba pripadnosti obligacijske pravice in njen prehod iz premoženja enega subjekta v premoženjsko sfero drugega subjekta, je pogoj za veljavnost tega prenosa določenost terjatve ali vsaj njena določljivost. Da bi bilo mogoče identificirati terjatev, ki se prenaša, mora zato cesija vsebovati podatke, ki omogočajo ločitev terjatve od vseh drugih. Ti identifikacijski znaki so navadno v zvezi s predmetom pogodbe in modalitetami izpolnitve.²

6.V konkretnem primeru sta pogodbeni stranki Banka A. kot odstopnica in tožnica kot prevzemnica, terjatev, ki je bila predmet prenosa, opredelili v prilogi ..._31.03.2024, ki je sestavni del Listine o prenosu terjatve (A1). Iz nje izhaja, da je Banka A. na tožnico prenesla terjatev do toženca v višini 14.267,71 EUR. Pri tem se znesek po višini ujema z zneskom na kartici prometa za toženčev TRR (A11), ki je bil 15. 2. 2024 prenesen med sporne terjatve (A19) in od takrat dalje s strani Banke A. voden pod št. 0001. S to številko je terjatev identificirana tudi v prilogi ...31.03.2024 ter obvestilu o odstopu od pogodbe (A2), ki ga je banka poslala tožencu. V prilogi ...31.03.2024 je nadalje toženec naveden kot dolžnik ter identificiran ne le z imenom in priimkom, ampak tudi naslovom, rojstnim datumom ter davčno in EMŠO številko.

7.Vsi navedeni elementi tudi po presoji pritožbenega sodišča zadoščajo za identifikacijo konkretne terjatve in je drugačna pritožbena navedba neutemeljena, neutemeljen pa je posledično tudi očitek o protispisni in kontradiktorni obrazložitvi sodbe.

8.Glede na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in v pritožbenem postopku niso sporna, je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Razlogov o tem pritožbeno sodišče ne ponavlja, saj so obema strankama znani.

9.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP izpodbijano sodbo potrdilo.

10.Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (1. odst. 154. čl. ZPP). Do povračila stroškov za odgovor na pritožbo ni upravičena niti tožnica. Ob upoštevanju 155. čl. ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora za pritožbeni postopek niso bili potrebni, saj je v njem tožnica zgolj ponovila tisto, kar je navedla že pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosi sama.

-------------------------------

1¹ Zakon o pravdnem postopku.

2² M. Juhart v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 573 in 574. Tako tudi v odločbi VSL Cst 89/2024, smiselno enako v odločbi VSL I Cpg 698/2021.