Jedro

Nedopustni in enostranski posegi toženke v skupne dele predstavljajo uporabo sile.

Četudi so bili zadnji posegi v skupne dele decembra 2019 in da se od namere za izgradnjo parkirišč z dne 16.1.2020 ni zgodil noben poseg, še vedno obstaja upravičena bojazen tožnikov glede nadaljnjega vznemirjanja njihove lastninske pravice, ki izvira iz preteklega nekritičnega odnosa toženke in njenega nespoštovanja temeljnih pravil medsosedskega sožitja v stavbi.

Ker so navedena dejstva nastopila po izdaji začasne odredbe, jih pri presoji pravilnosti izdaje začasne odredbe ni mogoče upoštevati. Če toženka namena gradnje parkirišča na parceli št. 000/3 dejansko nima, kot to sedaj navaja, pa to lahko pomeni le, da nima več pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep, saj ji ta nalaga le, da opusti vsakršno poseganje v skupne dele stavbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 2.4.2021 zoper sklep o izdaji začasne odredbe I P 86/2020 z dne 22.3.2021. 2. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da začasno odredbo razveljavi, predlog za zavarovanje pa v celoti zavrne. Navaja, da je že opozorila, da tožniki sploh niso zatrjevali, da naj bi imela toženka namen graditi kakršnokoli parkirišče na parceli 000/3, ampak so zatrjevali, da naj bi imela toženka namen parkirišče zgraditi na parceli 000/4, ki ne predstavlja splošnega skupnega dela stavbe. Šele med zaslišanjem so tožniki izpovedali, da naj bi bilo parkirišče ob ustreznih gradbenih posegih mogoče zgraditi tudi na parceli št. 000/3. Sodišče je nato to brez razumnih razlogov nadalje prekvalificiralo kar v grozečo silo, ki naj bi jo začasna odredba preprečevala. Gre za kršitev razpravnega načela. Sodišče je morebitno možnost gradnje parkirišč zmotno ocenilo kot „silo“ v smislu pravnega standarda, ki ga določa 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ1). V sodni praksi je bilo namreč že večkrat zavzeto stališče, da zgolj gradnja (parkirišč) ne more predstavljati že nenadomestljive škode, kaj šele sile. Nato se sklicuje na posamezne primere iz sodne prakse. Tožniki nikjer niso navedli, da naj bi bil apartma brez parkirnega mesta neprodajljiv. Sodišče je v sklepu navedlo, da naj bi tožniki zadostno trditveno podlago ponudili s tem, ko so zatrjevali, da toženka pospešeno išče kupca apartmajev skupaj s parkiriščem. Ti dve trditvi nista primerljivi. Sodišče je zmotno presodilo tudi med strankami nesporno dejstvo, da se v stavbi že od decembra 2019 ne izvajajo več nikakršna dela, in da toženka parkirišč ni imela in še vedno nima namena zgraditi brez soglasja solastnikov parcele 000/4. Pojasnjuje tudi, da je po vložitvi ugovora zoper začasno odredbo oba apartmaja že prodala, teh dejstev in dokazov pa ni mogla predložiti prej. Le to vodi v zaključek, da bojazni, da naj bi toženka zgradila dodatno parkirno mesto na parceli 000/3, ni in da razlogi za začasno odredbo niso podani.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da nedopustni in enostranski posegi toženke v skupne dele predstavljajo uporabo sile, in tudi z razlogi, ki jih je sodišče navedlo za takšen zaključek v točki 13 izpodbijanega sklepa. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na primere iz sodne prakse, ki z obravnavanim niso primerljivi, saj se nanašajo bodisi na uporabo pravnega standarda težko nadomestljive škode, na katerega sodišče v svoji odločitvi ni oprlo izdaje začasne odredbe, bodisi na bistveno drugačno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da že izvršeni posegi tožene stranke, možnost graditve parkirnega mesta na parceli 000/3 in hkratna nameravana prodaja še dveh apartmajev s parkirnima mestoma, omogočajo zaključek o grozeči bodoči sili (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da četudi so bili zadnji posegi v skupne dele decembra 2019 in da se od namere za izgradnjo parkirišč z dne 16.1.2020 ni zgodil noben poseg, še vedno obstaja upravičena bojazen tožnikov glede nadaljnjega vznemirjanja njihove lastninske pravice, ki izvira iz preteklega nekritičnega odnosa toženke in njenega nespoštovanja temeljnih pravil medsosedskega sožitja v stavbi. Glede na pretekla ravnanja in odnos toženke je na stopnji verjetnosti mogoče sklepati na grozečo, bodočo silo. Možnost izgradnje parkirišč je torej sodišče pravilno presojalo v povezavi s toženkinimi ravnanji in odnosom do solastninskih upravičenj tožnikov oziroma etažnih lastnikov stavbe, katera na stopnji verjetnosti izkazujejo grozečo, bodočo silo. Sklep o začasni odredbi toženki ne preprečuje zgolj izgradnje dodatnih parkirišč na parceli 000/3 k.o. ..., temveč vsakršno protipravno poseganje v skupne dele stavbe. Preden se sporno razmerje ne razreši, tožniki drugega sredstva za preprečitev uporabe sile nimajo. Varstvo njihove lastninske pravice bi bilo brez izdane začasne odredbe izvotljeno.

6. Toženka v pritožbi navaja in predlaga dokaze v zvezi s tem, da je apartmaja s parkirišči že prodala po vloženem ugovoru zoper začasno odredbo in posledično ne obstaja več bojazen, da naj bi zgradila dodatno parkirno mesto na parceli št. 000/3. Ker so navedena dejstva nastopila po izdaji začasne odredbe, jih pri presoji pravilnosti izdaje začasne odredbe ni mogoče upoštevati. Če toženka namena gradnje parkirišča na parceli št. 000/3 dejansko nima, kot to sedaj navaja, pa to lahko pomeni le, da nima več pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep, saj ji ta nalaga le, da opusti vsakršno poseganje v skupne dele stavbe.

7. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi tudi ni kršilo razpravnega načela (7. člen ZPP). Da želi tožena stranka na skupnih delih stavbe oziroma na zemljišču parc. št. 000/3 zgraditi parkirišča, je tožeča stranka zatrjevala že na strani 7 tožbe (1. odstavek), enako tudi na strani 13 prve pripravljalne vloge. Da toženka išče kupce spornih apartmajev, pri čemer pa zraven ponuja tudi nakup spornih parkirišč, pa je tožeča stranka prav tako zatrjevala v prvi pripravljalni vlogi na strani 7. Da je apartma brez parkirišča prodajno neustrezen, pa je sodišče zaključilo na podlagi Pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj. Gre za pravni zaključek sodišča glede na prej navedeni predpis in ne za dejstvo, ki naj bi ga sodišče samo ugotovilo brez zatrjevanja tožeče stranke. To dejstvo pa tudi sicer ni odločilnega pomena, saj za verjetnost izkaza bodoče sile zadostuje ugotovitev sodišča o nameravani prodaji apartmaja skupaj s parkiriščem, ki ga apartma A14 še nima, iz česar izhaja zaključek, da ga je treba še izgraditi. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP2) ni podana.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo, saj je odvisna od uspeha v glavni stvari.

1 Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami