Jedro

V upravnem sporu se ne zagotavlja sodno varstvo zoper splošne (abstraktne) akte. Sklepa, ki ju kot nezakonita izpodbija tožnik, pa ne glede na njuno poimenovanje, ki bi utegnilo (zavajajoče) kazati na njuno pravno naravo posamičnega akta, vendarle takšne pravne narave glede na svojo vsebino nimata. Tožena stranka ju je namreč sprejela glede (razpisa) svetovalnega referenduma na podlagi 46.b člena ZLS. Urgenca druge (od tožnika različne fizične) osebe, ne da bi hkrati tožnik individualno izkazoval, da je tudi sam vložil urgenco na pristojni organ v smislu določil 28. člena ZUS-1, ne predstavlja izpolnitve procesne predpostavke po določbi 2. odstavka 28. člena ZUS-1 za tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa. Vsebinsko odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe je možno le, če tožba, v zvezi s katero se zahteva izdaja začasne odredbe, uspešno prestane predhodni preizkus, torej, da niso podani razlogi za njeno zavrženje.

Izrek

Tožba se zavrže. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je dne 16. 10. 2007 vložil skupno tožbo proti uvodoma navedenima sklepoma tožene stranke in zaradi molka organa glede razpisa referenduma o ustanovitvi in območju Krajevne skupnosti A. V tožbi navaja, da jo vlaga na pobudo številnih sokrajanov, a le v svojem imenu, ker so mu kratene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pravni interes utemeljuje z navedbami, da stalno živi na območju, ki bi bilo lahko izpostavljeno emisijam Regijskega centra za ravnanje z odpadki (dalje RCRO) v B., zato meni, da predstavlja vključeno javnost v smislu Aarhuške konvencije in da dejansko predstavlja okoliško prebivalstvo. Po mnenju tožnika naj prebivalci Mestne občine C. ne bi mogli niti na svetovalnem referendumu odločati o tožnikovi pravici do življenja v zdravem okolju v smislu 72. člena Ustave RS. Ta pravica naj bi bila tožniku kratena že doslej, saj je območje, na katerem živi, že sedaj izpostavljeno emisijam smradu, podtalnica pa ima visoko vsebnost strupenih snovi. Tožnik v dokaz svojim navedbam predlaga strokovno analizo, izdelano po naročilu A.A.A. d.o.o, ki jo prilaga tožbi (priloga A2) in rezultate monitoringa podzemnih voda, ki jih lahko po potrebi naknadno priloži. Stanje se je v letu 2007 še poslabšalo, poslabšanje pa je po mnenju tožnika pričakovati tudi po zgraditvi RCRO B. Tožnik predmet referendumskega odločanja ocenjuje kot nedopusten, ker meni, da bo ogrozil njegovo ustavno pravico do življenja v zdravem življenjskem okolju. Nadalje v tožbi v zvezi z zatrjevanim molkom organa tožnik navaja, da je 16. 6. 2007 sodeloval na zboru krajanov Krajevne skupnosti (dalje KS) Č., ki je nasprotoval gradnji RCRO na območju sedanje deponije B. Ker je zbor krajanov enako kot svetovalni referendum oblika neposrednega odločanja občanov, je po mnenju tožnika nedopustno ponavljajoče pozivanje k osebnemu izjavljanju o vedno znova istem vprašanju v kratkih časovnih intervalih. O istem vprašanju se je predhodno zavrnilno opredelil že tudi zbor občanov KS Č. dne 18. 1. 2005. Sedaj naj bi se ob izvedbi spornega referenduma spet opredeljevali o isti zadevi po manj kot 5 mesecih, oziroma že tretjič v zadnjih 2,5 letih. Ker tožniku ni zagotovljena možnost pritožbe zoper uvodoma navedena sklepa tožene stranke, ju izpodbija s to tožbo, ki jo vlaga hkrati tudi zaradi molka organa, ki ni razpisal referendumov po pobudi, vloženi na zboru krajanov KS Č. dne 16. 6. 2007, za ustanovitev nove KS A. Tudi v tem delu je po mnenju tožnika izkazan njegov pravni interes za tožbo, ker da mu je s tem poseženo v njegovo pravico do lokalne samouprave, saj pristojni organ ni razpisal referendumov upoštevajoč 3. odstavek 54. člena Statuta Mestne občine C. (dalje Statut), ni pa niti obravnaval navedene pobude ne na julijski, niti na septembrski seji Sveta Mestne občine C., kot tudi ne na izredni seji 10. 10. 2007, ko sta sicer bila sprejeta oba uvodoma navedena sklepa. Po mnenju tožnika gre upoštevaje 61. in 62. člen ter 5. točko 64. člena Statuta, ki jih tudi citira, za očiten primer molka organa. To pa je tudi predmet tega spora na podlagi določil 33. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) ob dejstvu, da je od navedenega zbora občanov preteklo že 4 mesece, predhodno pa so občani z dopisom z dne 22. 8. 2007 na to opozorili župana, ki jim je sicer odgovoril, da bodo pobudo obravnavali na eni od prihodnjih sej, a je doslej še niso. To med strankama ni sporno. Prav tako je nesporno tudi, da mora občina nadaljevati s Statutom predpisano proceduro. Ker pa se ni v tem pogledu še nič zgodilo, je pomembna odločitev sodišča glede tega vprašanja, še zlasti zato ker, po navedbah predstavnikov občine v neformalnih pogovorih sploh nimajo namena ustanoviti nove KS A., ki bi bila moteča, ko se bodo pripravljali novi prostorski akti, po uradnih odgovorih pa bo ta zadeva uvrščena na eno od prihodnjih sej. Ker Statut za takšno ravnanje, ki je po mnenju tožnika protipravno, ne predvideva nikakršnih sankcij, tožnik zato glede na molk organa predlaga, da sodišče naloži toženi stranki, da sprejme upoštevaje 3. odstavek 54. člena Statuta sklep o razpisu referenduma glede območja nove KS A. v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe; podredno pa predlaga, da sodišče zadrži oba izpodbijana sklepa do hkratnega razpisa referenduma o območju nove KS A. Nadalje tožnik v tožbi še navaja, da so podane procesne pomanjkljivosti in da je bilo odločanje tožene stranke o izpodbijanih sklepih najmanj preuranjeno, saj sporno referendumsko vprašanje prizadeva le prebivalce KS Č. in KS B., ne pa tudi drugih občanov, ki sploh ne bodo čutili posledic emisij, kot so smrad, hrup, promet in prah. Tožena stranka pa, kljub obligatorni predhodni pridobitvi stališč svetov KS Č. in B., v tem primeru ni pridobila predhodnega mnenja Sveta KS Č., čeprav po določbi 3. odstavka 55. člena Statuta lahko odloča o zadevah, ki prizadevajo samo interese prebivalcev krajevne skupnosti, le po predhodno pridobitvi mnenja sveta krajevne skupnosti. Kljub temu Sveta KS Č. tožena stranka ni pozvala, da poda svoje mnenje o spornem referendumu oziroma o dejstvu, da se ponovno, v manj kot petih mesecih, z obliko neposrednega odločanja občanov spet odloča o istem vprašanju. To je po mnenju tožnika nedopustno, čeprav sicer niti Statut niti Zakon o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 100/05 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, dalje ZLS) ne določata, koliko časa po sprejemu neke odločitve na zboru občanov ali svetovalnem referendumu ni mogoče odločati o istem vprašanju. Ker pa takšno omejitev določa 4. odstavek 46. člena ZLS v primeru naknadnega referenduma, bi bilo po mnenju tožnika potrebno to določbo analogno uporabiti tudi v konkretnem primeru, tako da v KS Č. in v KS B. ne bi bilo možno ponovno odločati o istem vprašanju vse do leta 2010. Drugačno pravno naziranje bi po mnenju tožnika omogočalo fravdulozno ravnanje sedanje občinske uprave, ki je že doživela zavrnitev predloga RCRO v prejšnjem mandatu leta 2005, zato je tedaj dala svojo podporo regijskemu centru v D. Na zborih občanov je tudi v tem mandatu doživela zavrnitev, po pozneje izvedeni anketi med občani Kranja pa se je pokazal pričakovani izid, saj so drugi prebivalci kranjske občine naklonjeni RCRO, ker ne čutijo nobenih negativnih učinkov sedanjega obstoječega smetišča. Ta pa je za okolje po mnenju tožnika bistveno manj obremenjujoč, kot predvideni RCRO. Tožnik šteje za pravno nedopusten sporni referendum, ker zajema območje, ki zagotavlja podporo RCRO v B. in ker bo tako glas tistega, ki ne ve niti, kje so B., štel enako kot glas tistega, ki bi zaradi RCRO izgubil ustavnopravno varstvo pravice do zdravega življenjskega okolja. V nadaljevanju tožnik našteva nejasnosti referendumskega vprašanja glede formulacije referendumskega vprašanja, ki se nanašajo na opredelitev območja sedanje deponije in opredelitev "sodobnega regijskega centra za odpadke", predpisov EU ter neopredeljenih prostorskih aktov, ki se bodo spreminjali. Čeprav svetovalni referendum ni zavezujoč, tožnik meni, da je lahko njegov glas predmet manipulacije, če se prvotno nejasna vsebina referendumskega vprašanja naknadno postavi po razglasitvi rezultatov referenduma, s čimer so po mnenju tožnika kršene njegove človekove pravice. Sodišču tožnik predlaga: da odpravi izpodbijana sklepa (točka 1), da toženi stranki naloži, da upoštevajoč 3. odstavek 54. člena Statuta izda v roku 30 dni sklep o razpisu referenduma glede območja nove KS A., oziroma podredno, da se izpodbijana sklepa zadržita do hkratnega razpisa referenduma o območju nove KS A. (točka 2); da ugotovi, da bi sporni svetovalni referendum predstavljal kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin tistih okoliških prebivalcev smetišča B., za katere bi presoja vplivov na okolje izkazala, da RCRO B. pomembno vpliva na kakovost njihovega bivanja (točka 3); da ugotovi, da je v primeru RCRO kot IPPC onesnaževalca v okviru procesa urejanja prostorskih aktov potrebno pridobiti soglasje okoliških prebivalcev oziroma tistih, za katere presoja vplivov na okolje izkaže, da so ali bi v primeru kršitev obratovalnih predpisov lahko bili predmet negativnih vplivanj IPPC onesnaževalca, tožena stranka pa lahko razpiše referendum o RCRO le za okoliške prebivalce po izteku mandata sedanjega sestava Sveta Mestne občine C., če veljavni predpisi dopuščajo postavitev regijskega smetišča na območju smetišča B. (točka 4); da toženi stranki v danem roku naloži povrnitev tožnikovih stroškov tega postopka v skupnem znesku 108,77 EUR (točka 5).

Hkrati s tožbo je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe. Utemeljuje jo s sklicevanjem na svoje navedbe v tožbi pod točko III. in še navaja, da je v tožbi kot verjetno izkazal upravičenost tožbenih zahtevkov, pa tudi zato, ker je odločanje o tožbi po tem, ko bo sporni referendum že izveden, prepozno. Kot pravno nedopustne ocenjuje namene spornega referenduma, ki da z nejasnim referendumskim vprašanjem služi le manipulaciji z ljudsko voljo, saj namen referenduma ni prevara ali da se zaobide pridobitev soglasja tistih, katerih soglasje je predpisano v posebnih postopkih ali v razpisnih pogojih za sofinanciranje iz skladov EU. S stališča stroškov tožnik poudarja, da pomeni razveljavitev izpodbijanih sklepov in združitev referendumov, oblikovanih na zakonit način, znižanje in ne povečanje stroškov. Meni, da bi v primeru, če izpodbijana sklepa ne bi bila zadržana in bi bil sporni referendum izveden skladno z izpodbijanimi sklepi, trajno ostala zloraba in manipulacija "ljudske volje". Sodišču predlaga, da izvajanje uvodoma navedenih izpodbijanih sklepov začasno zadrži do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku.

K točki 1: Sodišče ugotavlja, da je tožbo potrebno zavreči. V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ZUS-1, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS-1). V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (2. člen ZUS-1). Navedeno pomeni, da v upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta, poleg tega pa tudi ne o tistih aktih, ki v pravni položaj tožnika ne posegajo. Pri tem se za upravni akt po 2. odstavku 2. člena ZUS-1 šteje le tisti akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Upoštevaje določilo 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim je povzeta določba 2. odstavka 157. člena Ustave RS, pa je predmet presoje sodišča v upravnem sporu tudi zakonitost posamičnih aktov (in dejanj), s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ustava RS niti zakon ne opredeljujeta vsebine pojma "posamični akt", vendar pa se tako v praksi sodišča kot v pravni teoriji ta izraz uporablja za pravne akte, ki pomenijo individualizacijo in konkretizacijo splošnih pravnih aktov in nastanejo pri uporabljanju prava kot rezultat soočanja konkretnih dejstev ter abstraktnih pravnih norm ter se glede na subjekte, ki jih oblikujejo, razvrščajo v oblastne, sodne in upravne akte ter neoblastne posamične pravne akte. Tudi za posamični akt je značilno, da gre za akt, s katerim se odloča o individualni pravici, pravni koristi ali obveznosti določenega subjekta (ne pa za abstraktni splošni akt), pri čemer je upravni spor, glede na določbo 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, dopusten zgolj v primeru, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi izpodbijanega akta ali pa zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan in vročen v predpisanem roku. Na podlagi uporabe metode nasprotnega razlogovanja iz citiranih določb ZUS-1 izhaja, da se v upravnem sporu ne zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil zoper splošne (abstraktne) akte.

Sklepa, ki ju s tožbo kot nezakonita izpodbija tožnik, pa ne glede na njuno poimenovanje, ki bi utegnilo (zavajajoče) kazati na njuno pravno naravo posamičnega akta, vendarle takšne pravne narave glede na svojo vsebino nimata. Po mnenju sodišča sta po svoji pravni naravi splošna akta, ti pa, kot je predhodno obrazloženo, ne uživajo sodnega varstva v upravnem sporu. Tožena stranka ju je namreč sprejela glede (razpisa) spornega svetovalnega referenduma o izgradnji RCRO B. na podlagi 46.b člena ZLS. Zato ni mogoče sklepati, da bi imela pravno naravo posamičnega akta, izdanega v smislu 1. in 2. odstavka 2. člena ZUS-1, niti ni z njima odločeno o kakšni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, izhajajoči iz predpisa in tudi ne, da bi bilo z njima tožniku individualno poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, saj se izpodbijana sklepa niti ne nanašata na kateregakoli individualno določenega posameznika. Občinski svet, ki je po določbi 1. odstavka 29. člena ZLS najvišji organ občine, namreč po določbi 46.b člena ZLS, da ugotovi voljo občanov, lahko pred odločitvijo o posameznem vprašanju iz svoje pristojnosti, razpiše svetovalni referendum za vso občino ali njen del, sprejeta odločitev volivcev na svetovalnem referendumu pa občinskih organov ne zavezuje. Iz navedenih določb ZUS (1., 2. in 4. člena) in ZLS (46.b člen v zvezi s 1. odstavkom 29. člena ) tako po mnenju sodišča izhaja, da uvodoma navedenih sklepov, ki ju s tožbo izpodbija tožnik v upravnem sporu, ni mogoče šteti za posamična akta, ki bi bila lahko (dopusten) predmet upravnega spora v smislu 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Ta namreč nalaga dolžnost, da upoštevaje 2. odstavek 36. člena ZUS-1 zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Po določbi 2. odstavka 36. člena ZUS-1 pa sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka pazi na razloge, ki so, poleg omenjenega, taksativno našteti z določili 1. do 8. alinee 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Glede na navedeno je sodišče moralo tožbo v delu, ki se nanaša na uvodoma navedena sklepa tožene stranke, zavreči na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru pa tožnik s (skupno) tožbo ne izpodbija zgolj uvodoma navedenih sklepov tožene stranke v zvezi s svetovalnim referendumom, pač pa hkrati uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu tudi zaradi zatrjevanega molka organa v zvezi z razpisom referenduma o ustanovitvi in območju Krajevne skupnosti A. v smislu 2. odstavka 28. člena ZUS-1. S to določbo so določeni procesni pogoji, pod katerimi lahko stranka sproži upravni spor zaradi molka upravnega organa, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, in sicer, če organ druge stopnje v dveh mesecih (ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku) ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Tudi v primeru, če organ prve stopnje, zoper katerega odločbo je dopustna pritožba, ne izda odločbe o strankini zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenim rokom, se ima stranka pravico obrniti s svojo zahtevo na organ druge stopnje, ki je v tem primeru pristojen za odločanje. Zoper odločbo organa druge stopnje sme stranka sprožiti upravni spor; če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 28. člena ZUS-1 pa sme sprožiti upravni spor tudi, če ta organ ne izda odločbe (4. odstavek 28. člena ZUS-1).

Ne glede na to, ali se v konkretnem primeru obstoj procesnih predpostavk presoja po določilih 2. odstavka 28. člena ZUS-1 ali po določilih 4. odstavka 28. člena ZUS-1, pa sodišče na podlagi tožbe in tožbi priloženih listin (priloge A1 - A6) ugotavlja, da tožnik ni individualno izkazal obstoja procesnih predpostavk za vložitev tožbe zaradi molka organa zgolj s predložitvijo Zapisnika zbora krajanov KS Č. (priloga A3) in dopisa A.A., A. pri C., z dne 22. 8. 2007, naslovljenega na župana Mestne občine C. (priloga A5), ter odgovora župana Mestne občine C. z dne 6. 9. 2007 naslovniku A.A. (priloga A6), pri čemer tožnik ne zatrjuje niti ne dokazuje, da bi sam individualno (ne le oseba po imenu A.A.) sploh vložil novo zahtevo na organ druge stopnje v smislu 2. odstavka 28. člena ZUS-1. Tožnik se sicer sklicuje, da je predmetno zahtevo vložil zbor občanov KS Č. in da je fizična oseba po imenu A.A. vložila ponovno zahtevo v smislu 2. odstavka 28. člena ZUS-1, vendar se tožnik na te okoliščine ne more uspešno sklicevati, saj niti ne navaja, da bi procesne predpostavke on sam izpolnjeval. Le-te pa morajo biti v primeru molka uprave izpolnjene ne glede na vrsto sporne zadeve, v zvezi s katero se v upravnem sporu uveljavlja sodno varstvo zaradi molka organa. Zato urgenca druge (od tožnika različne fizične) osebe, ne da bi hkrati tožnik individualno izkazoval, da je tudi sam vložil urgenco na pristojni organ v smislu določil 28. člena ZUS-1, ne predstavlja izpolnitve procesne predpostavke po določbi 2. odstavka 28. člena ZUS-1 za tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa. Sodišče je zato tožbo tudi v delu, s katerim tožnik v upravnem sporu uveljavlja sodno varstvo zaradi molka organa, že ob njenem predhodnem preizkusu moralo zavreči na podlagi 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 kot preuranjeno po ugotovitvi, da je bila vložena pred izpolnitvijo procesnih predpostavk, ne da bi se pri tem spuščalo v vprašanje, ali je molk organa v smislu določil 28. člena ZUS-1 v zadevah s področja referenduma v lokalnih skupnostih sploh lahko podan.

K točki 2: Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbi 1. odstavka 32. člena ZUS-1 tožba v upravnem sporu praviloma ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena (kolikor zakon ne določa drugače), vendar pa lahko sodišče po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, a le v primeru, če je izpolnjen zakonsko določeni pogoj, in sicer, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, pri čemer mora sodišče, ki odloča o zahtevi za izdajo začasne odredbe, skladno z načelom sorazmernosti upoštevati hkrati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi določbe 3. odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno iz razlogov, navedenih v citirani določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Iz citiranih določb ZUS-1 tako izhaja, da je namen instituta začasne odredbe v preprečitvi nastanka posledic, ki naj se dokončno odvrnejo z meritorno odločitvijo sodišča o tožbenem zahtevku v upravnem sporu. Med pogoji za izdajo začasne odredbe je tako na prvem mestu (vsaj na stopnji verjetnosti) izkazana težko popravljiva škoda, ki bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadela tožniku, ob hkratnem upoštevanju prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank, v skladu z načelom sorazmernosti. Ker mora sodišče o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločiti s sklepom v sedmih dneh od prejema zahteve upoštevajoč 5. odstavek 32. člena ZUS-1, je po presoji sodišča na strani tožnika dolžnost, da pogoje za izdajo začasne odredbe opredeljeno, konkretno, jasno in določno navaja že ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe in jih, vsaj kot verjetne, tudi izkaže. Navedeno pomeni, da sodišče izda predlagano začasno odredbo za začasno odložitev izvršitve izpodbijanega akta oziroma za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje le v primeru, če se (verjetno) izkaže za potrebno, da bi se odvrnila težko popravljiva škoda.

Potreba za začasno ureditev stanja, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe, je po mnenju sodišča verjetno izkazana le v primeru, če je verjetno izkazana tudi tožnikova procesna možnost uspeha v upravnem sporu, saj je namen začasne odredbe v preprečitvi nastanka posledic, ki naj se dokončno odvrnejo z meritorno odločitvijo o tožbenem zahtevku v upravnem sporu. Pogoj za meritorno odločanje sodišča v upravnem sporu pa je (pravočasno) vložena tožba stranke z izkazano aktivno legitimacijo za tožbo v upravnem sporu, saj se samo na podlagi vložene tožbe lahko spreminja pravno stanje, ki izhaja iz izkazanega spornega pravnega razmerja. Obstoj spornega pravnega razmerja je torej procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe zaradi povezanosti začasne odredbe in tožbe (ob upoštevanju akcesorne pravne narave zahteve za izdajo začasne odredbe).

V obravnavanem primeru tožnik sicer ni navedel, na katero izmed določb 2. ali 3. odstavka 32. člena ZUS- 1 opira svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče pa je ne glede na to moralo zahtevo zavreči že zato, ker je tožbo, kot izhaja iz izreka pod točko 1, moralo zavreči, ker je presodilo, da v konkretni zadevi upravni spor ni dopusten. Zato tudi ni podlage za odločanje o izdaji zahtevane začasne odredbe. Vsebinsko odločanje o takšni zahtevi je možno le, če tožba, v zvezi s katero se zahteva izdaja začasne odredbe, uspešno prestane predhodni preizkus, torej, da niso podani razlogi za njeno zavrženje. Navedeno pomeni, da je potreba za začasno ureditev stanja kot pogoj za izdajo začasne odredbe verjetno izkazana le v primeru, če je izkazana tudi tožnikova procesna možnost uspeha v upravnem sporu, saj je namen začasne odredbe v preprečitvi nastanka posledic, ki naj se dokončno odvrnejo s pravnomočno meritorno odločitvijo o tožbi v upravnem sporu. Pogoj za meritorno odločanje sodišča pa je med drugim tudi, da je tožba vložena zoper akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, kar pa v obravnavanem primeru, kot je predhodno obrazloženo, ni podan.

Ker v tem primeru, kot je predhodno navedeno, niso izpolnjeni pogoji za meritorno odločanje sodišča v tem upravnem sporu, tudi ni podlage za vsebinsko (meritorno) odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo ob smiselni uporabi določbe 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.