Jedro

V naročilnici z dne 21.8.2000, s katero je tožena stranka tožeči stranki naročila izvedbo spornih del, je res zapisano, da bo račun za ta dela tožena stranka poravnala v primeru, da tega ne bo storil glavni izvajalec. In ker ni dokazala, da bi ta dela tožeči stranki plačal glavni izvajalec, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da jih je dolžna plačati tožena stranka, ki je bila s tožečo stranko v poslovnem odnosu na podlagi 600. čl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. z dne 12.12.2001, vzdržalo v veljavi v 1. tč. izreka za glavnico v znesku 621.195,55 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.2001 do plačila in v 3. tč. izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 46.550,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2001 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 139.008,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe (4.10.2004) do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Navaja, da se z razsodbo ne strinja, da je tožeča stranka že prejela delno plačilo spornega računa v višini 45.000,00 SIT po verižni kompenzaciji, zaradi tega je zahtevek nepravilen tako v delu, kjer govori o glavnici, kot tudi v delu izračuna zamudnih obresti. Tožena stranka je na obravnavanem objektu imela pogojeno izvedbo elektro instalacije s strani naročnika del G. d.o.o., pog. št. 31-2000 KOOP, z dne 13.6.2000, čl. III, točka 6, ki zatrjuje, da je tožeči stranki, iz naslova del na obravnavanem objektu, poravnala vse obveznosti, zato je zahtevek neutemeljen. Tožena stranka je tožeči stranki izdala naročilnico za obravnavana dela samo kot zavarovanje, da bo stroške izvedbe vseeno poravnala, če tega ne bo storil glavni izvajalec, to je G. Ker pa glavni izvajalec zatrjuje, da ima tožeča stranka poravnane vse stroške za izvedbo del na obravnavanem objektu, je zahtevek neutemeljen, ker pomeni plačilo za dela, ki jih je dobil plačana že po pogodbi z glavnim izvajalcem. Poleg navedenega pa obseg del med strankama v postopku ni bil nikoli nedvoumno ugotovljen in potrjen, tako da je tudi obseg del sporen.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožeča stranka po naročilu tožene stranke na objektu M. izvedla elektromontažna dela v zaračunani vrednosti 564.179,00 SIT. Da bi bil del te terjatve v znesku 45.000,00 SIT poravnan na podlagi verižne kompenzacije, ne izhaja iz listine "Predlog verižne kompenzacije" (B2), saj ni razvidno, da bi bila tožnica stranka te kompenzacije oz. da bi jo sploh potrdila. Sklicevanje tožene stranke na določila pogodbe št. 31-2000 KOOP z dne 13.6.2000, ni utemeljeno, saj tožeča stranka ni bila stranka te pogodbe, tako da za obravnavano zadevo ni relevantno, kaj se je naročnik del po tej pogodbi, družba G. d.o.o., glede spornih del zavezal nasproti toženi stranki. V naročilnici št. 048/00 z dne 21.8.2000, s katero je tožena stranka tožeči stranki naročila izvedbo spornih del, je res zapisano, da bo račun za ta dela tožena stranka poravnala v primeru, da tega ne bo storil glavni izvajalec. In ker ni dokazala, da bi ta dela tožeči stranki plačal glavni izvajalec, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da jih je dolžna plačati tožena stranka, ki je bila s tožečo stranko v poslovnem odnosu na podlagi 600. čl. Tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Kar se pa tiče trditev, da obseg del med strankama v postopku ni bil nikoli nedvoumno ugotovljen in potrjen ter da je sporen, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da gre v tem delu zgolj za pavšalne in nekonkretizirane trditve, ob tem da tožena stranka računa, ki je predmet te pravde, ni zavrnila oz. ni uveljavljala reklamacije. Ker je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene takšne kršitve določb pravdnega postopka, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).