Jedro

Sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče več uspešno izpodbijati iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče druge stopnje vezano na dejanske zaključke sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnikov), ki je od tožene stranke (v nadaljevanju tožencev) zahtevala plačilo 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2011 do plačila ter povrnitev nastalih pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da sta tožnika dolžna tožencema nerazdelno povrniti nastale stroške pravdnega postopka v znesku 293,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka od vročitve pisnega odpravka sodbe do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščencu pritožujeta tožnika, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prvostopenjske zaključke in sprejeto odločitev izpodbijata zato, ker izvedeni dokazi po njunem mnenju ne potrjujejo trditev tožencev o lastništvu sporne ograje. Prvostopenjska sodba naj bi bila obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka in zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja, predvsem pa zmotno dokazno oceno, ker v bistvenem delu brez ustrezne obrazložitve nasprotuje izvedenim dokazom, ki sta jih predlagala tožnika. Izpovedbe prič, ki sta jih predlagala toženca pa naj bi bile neverodostojne. Grajata dokazno oceno o skladnosti izpovedb s strani tožencev predlaganih prič, saj med njimi ni takšne skladnosti, kot to zaključuje sodišče prve stopnje. Navajata, kakšne dejanske zaključke bi bilo mogoče sprejeti na podlagi listinskih dokazov, prvostopenjski zaključek, da je povsem možno, da bi ograja potekala izven mejne črte, pa naj bi bil protispisen in brez ustreznih argumentov. Tožnika sta prepričana, da so dejanski zaključki sodišča prve stopnje o tem, kdaj je bila postavljena ograja, ki je ločevala zemljišča pravdnih strank, zmotni. Dejansko stanje naj bi ostalo nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov v smeri ugotavljanja višine nastale škode. Sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Podrejeno predlagata spremembo sodbe sodišča prve stopnje, tako da bi bilo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, tudi v stroškovnem delu. Zahtevata povrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženca v odgovoru na tožbo nasprotujeta pritožbi tožnikov in se zavzemata za zavrnitev neutemeljene pritožbe ter potrditev sobe sodišča prve stopnje. Zahtevata povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti po 443. členu ZPP. Po 458. členu ZPP se sme sodba v sporu majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava; ne glede na to pa lahko sodišče druge stopnje razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi. Sodišče prve stopnje je postopek vodilo kot spor majhne vrednosti in je tudi v pravnem pouku izpodbijane sodbe stranke postopka ustrezno opozorilo na dovoljene pritožbene razloge.

6. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu in sicer v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z 458. členom ZPP. Pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi uveljavljanih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med njimi ni nasprotij. Prav tako je zavrniti v pritožbi smiselno uveljavljani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede nasprotja med zaključki sodišča prve stopnje o vsebini listinskih dokazov in med temi listinami ter glede pomanjkanja razlogov o zaključkih, ki so v nasprotju z listinskimi dokazi tožnikov. V okviru zatrjevanj strank ter zanje ponujenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pa pravilno uporabilo določbe materialnega prava.

7. Tožnika sta zahtevala plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo predstavlja vrednost žičnate ograje, ki sta jo toženca (sedaj pokojni J.H. in druga toženka) odstranila dne 8. 12. 2010 in 25. 4. 2011 na mejnem delu nekako med zemljišči pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, predvsem izpovedb prič, kakor tudi listinskih dokazov, v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP (1) opravilo dokazno presojo ter sprejelo prepričljive dejanske zaključke, da sta ograjo v spornem delu, ob pomoči tretjih oseb, v letu 1984 postavila toženca (sedaj pokojni J.H. in druga toženka), ki sta priskrbela tudi material zanjo. Razloge za sprejete dejanske zaključke je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ustrezno utemeljilo. Tožnika v pritožbi v pretežni meri uveljavljata pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga v pritožbi zoper sodbo izdano v postopku spora majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati (458. člen ZPP). Grajata tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče izpodbijati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali, če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka (po prvem odstavku 339. člena ZPP), v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku spora majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbena graja dokazne ocene je osredotočena na zmotno ugotovitev dejanskega stanja o tem, kdo izmed pravdnih strank je postavil ograjo v delu, v katerem sta jo pokojni J.H. in druga toženka v letih 2010 in 2011 odstranila, in kdaj jo je postavil. Kot je bilo že poudarjeno, sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče več uspešno izpodbijati iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče druge stopnje vezano na dejanske zaključke sodišča prve stopnje.

8. V razlogih sodbe o vsebinah obeh listin (pojasnilo vsebine geodetske merske skice v postopku 8-13/87 z dne 2. 9. 2013 (priloga A5) in obrazložitev elaborata obnove meje iz leta 1987 (priloga A6)) in med temi listinami ni nobenih nasprotij o odločilnih dejstvih. Iz navedenih listin izhaja prav to, kot je v obrazložitvi zapisalo sodišče prve stopnje, da v času obnove meje iz leta 1987 na terenu na liniji mej ni bilo nobenih ograj ali drugih objektov, niti v geodetski merski skici na nobenem delu meje ni topografskih znakov za leseno, žično ali kamnito ograjo, zato ni podana v pritožbi smiselno izpostavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je razloge o tem, zakaj je kljub temu zaključilo, da sta ograjo v spornem delu postavila J. in E.H. in to v letu 1984, postavljena pa je bila približno in ne po mejnikih, zaradi česar je povsem mogoče, da je potekala izven mejne črte in posledično na mejni črti tudi ni bila vrisana, podalo v 13. točki obrazložitve. V pritožbi smiselno grajano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato zavrniti kot neutemeljeno.

9. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da tožnika nista postavila ograje v spornem delu, da v tem delu ograja ni bila njuna, zato z njeno odstranitvijo tudi nista mogla utrpeti premoženjske škode, ki bi jo predstavljala vrednost odstranjene ograje. Ker se je tako izkazalo, da predpostavke splošnega civilnega delikta po 131. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ),(2) ki morajo biti kumulativno izpolnjene (nedopustno škodljivo dejstvo na strani tožencev, tožnikoma nastala škoda, vzročna zveza med ravnanjem tožencev in tožnikoma (domnevno) nastalo škodo ter krivdna odgovornost tožencev), niso podane, je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi jo predstavljala vrednost odstranjene ograje in petih kovinskih stebrov (soh) za ograjo.

10. Tožnika odločitev o stroških postopka (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) izpodbijata le pavšalno, ko se zavzemata za spremembo prvostopenjske sodbe z ugoditvijo njunemu tožbenemu zahtevku tudi v stroškovnem delu, sicer pa v pritožbi ne navajata nobenih razlogov, iz katerih bi izhajalo nasprotovanje posameznim postavkam tožencema na prvi stopnji odmerjenih stroškov postopka. Sodišče druge stopnje po ugotovitvi, da je odločitev o stroških skladna z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, pri odmeri višine pa so bile pravilno uporabljene določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), pavšalno pritožbeno grajo stroškovnega dela odločitve sodišča prve stopnje zavrača kot neutemeljeno.

11. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato ob analogni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krijeta stroške svoje pritožbe. Odgovor, ki sta ga na pritožbo vložila toženca, pa ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato jima sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih ob uporabi 155. člen ZPP krijeta toženca sama. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

13. V skladu z določbo prvega odstavka 366a. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

Op. št. (1) : Besedilo 8. člena ZPP: „Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“.

Op. št. (2) : Prvi odstavek 131. člena OZ določa: „ Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.“.