Jedro

Prosilcu za mednarodno zaščito se gibanje začasno omeji, med drugim tudi, če obstaja sum, da zavaja oziroma zlorablja postopek, kar je podano tudi, če je prosilec prikril, da je že prej vložil prošnjo v drugi državi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena (nepravilno je v prvostopni sodbi naveden 65. člen) Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) po opravljeni glavni obravnavi zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 21.3.2008; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks v tem upravnem sporu. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. alinee 1. odstavka 51. člena v zvezi s 15. alineo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) odločila, da tožniku zaradi utemeljenega suma zavajanja in zlorabe postopka začasno omeji gibanje na prostore Oddelka za omejitev gibanja Azilnega doma v L., in sicer do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za 3 mesece, in sicer od dne 21.3.2008 od 9.30 ure do 21.6.2008 do 9.30 ure.

V razlogih izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da o začasni omejitvi gibanja odloča tožena stranka po prostem preudarku ob upoštevanju določb 51. v zvezi s 55. členom ZMZ. V takem primeru pa v skladu z določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1 upravno sodišče preizkusi le, ali je bila odločba (sklep) izdana v mejah in v skladu z namenom odločanja po prostem preudarku. V tem primeru je presodilo, da je tožena stranka glede na dejansko stanje zadeve in določbe ZMZ, na katere je svojo odločitev oprla (2. alinea 1. odstavka 51. člena v zvezi s 15. alineo 55. člena ZMZ), odločila v mejah in v skladu z namenom prostega preudarka, saj je bil sum zavajanja in zlorabe postopka v tem primeru podan tudi po presoji prvostopnega sodišča. Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je sodišče prve stopnje presojalo izpodbijani akt tožene stranke izven tožbenih navedb (sklicevalo se je tudi na ugotovitve, ki jih v izpodbijanem sklepu ni, to je na rezultate poizvedovanj pri evropski bazi prstnih odtisov prosilcev za mednarodno zaščito). Prvostopno sodišče je tožniku na glavni obravnavni zastavilo tudi nedovoljeno vprašanje, ki mu je tožnikov pooblaščenec nasprotoval. Na pravilno zastavljeno vprašanje glede morebitne vložite predhodne prošnje za azil v drugi državi pa tožnik ni dal nasprotujočih si odgovorov. Odgovora na napačno zastavljeno vprašanje sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti kot argumenta v izpodbijani sodbi. Ker ga je, kljub ugovoru pooblaščenca, ni pa navedlo zakaj, je bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu. Ker je s tem tudi napačno razlagalo tožnikove izjave, je kršilo tožnikove človekove pravice. Izpodbijana sodba pa tudi nima razlogov o drugih odločilnih dejstvih (višina ograje), s katerimi je tožena stranka utemeljevala svojo odločitev in jim je tožnik oporekal in je bilo tudi na obravnavi pred sodiščem ugotovljeno, da je ograja, tudi na odprtem oddelku, visoka tudi do 7 metrov in da torej pobeg ni mogoč. Izpodbijana sodba pa tudi nima razlogov glede primernosti in sorazmernosti ukrepa. Zato predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje oziroma jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi skupaj s stroškovno posledico.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tem primeru je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja za tožnika, prosilca za azil. Pri tem mu je gibanje omejeno na podlagi 2. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ, po kateri za omejitev gibanja zadošča že sum zavajanja oziroma zlorabe postopka, v zvezi s 15. alineo 55. člena ZMZ, ki določa, da je med drugim sum zavajanja oziroma zlorabe postopka podan, če je prosilec prikril, da je že pred tem(1) vložil prošnjo v drugi državi, še zlasti, če je pri tem uporabljal napačno istovetnost. Vrhovno sodišče se v celoti pridružuje stališču prvostopnega sodišča, da je v tem primeru tožena stranka o omejitvi gibanja v skladu z 51. členom ZMZ pravilno in zakonito odločila po prostem preudarku; pravilno pa je ravnalo tudi sodišče prve stopnje, ki je na podlagi določbe 3. odstavka 40. člena ZUS-1 omejilo svojo presojo glede zakonitosti izpodbijanega akta le na to, ali so bile v tem primeru prekoračene meje prostega preudarka oziroma ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

V obravnavnem primeru se vrhovno sodišče pridružuje stališču prvostopnega sodišča in tožene stranke, da sum zavajanja oziroma zlorabe postopka s strani tožnika izhaja iz tega, ker je tožnik pred toženo stranka ob sprejemanju njegove prošnje na predpisan obrazec (119. člen ZMZ) na izrecno vprašanje (ki je predpisano na obrazcu za prošnjo za mednarodno zaščito pod točko 23) „Ali je prosilec že kdaj prej v kakšni drugi državi zaprosil za priznanje azila?“ odgovoril „Ne“. Pri tem pa ni sporno ,da je bilo na podlagi uradne evidence prosilcev za azil v skupni evropski bazi ugotovljeno, da je prošnjo za mednarodno zaščito že prej vložil v Nemčiji.

Na drugačno odločitev v stvari ne more vplivati pritožbeno zatrjevanje, da je tožnik razumel, da je bil vprašan, ali ima še v kateri državi odprto vlogo za mednarodno zaščito in da je na to vprašanje odgovoril, da ne, torej da je šlo za nesporazum. Da ni šlo za nesporazum, tudi po presoji vrhovnega sodišča izhaja iz dejstva, da je bil tožnik pred sprejemanjem prošnje za mednarodno zaščito pravilno obveščen o svojih pravicah in dolžnostih v postopku, vloga je bila sprejeta na podlagi zastavljanja predpisanih vprašanj, pri tem je sodeloval prevajalec, tožnik je bil preden je podal izjavo o okoliščinah za zapustitev izvorne države, ponovno opozorjen na svoje pravice in dolžnosti; na izrecno vprašanje, ali razume prevajanje preko tolmača v celoti oziroma ali ima kakšne pripombe v zvezi s prevajanjem, je odgovoril, da razume. To izhaja tudi iz tožnikovih izjav na glavni obravnavi pred prvostopnim sodiščem. Tam je tožnik na vprašanje sodnice, zakaj je zamolčal, da je prošnjo za azil podal že v Nemčiji, odgovoril, da zato, da mu to ne bi škodovalo v zvezi z vlogo v Sloveniji.

Po presoji vrhovnega sodišča s strani sodnice prvostopnega sodišča zastavljeno vprašanje, zakaj je zamolčal, da je prošnjo za azil podal že v Nemčiji, ni nedovoljeno vprašanje. Sodišče prve stopnje ga je upravičeno zastavilo glede na to, da je imelo po eni strani v tožnikovi prošnji jasen odgovor, da prošnje za mednarodno zaščito ni vložil v nobeni drugi državi, po drugi strani pa dokaz potrdilo – javno listino iz evropske uradne evidence prosilcev za mednarodno zaščito, iz katere izhaja, da je za mednarodno zaščito že v letu 2004 zaprosil v Nemčiji. Da bi bilo vprašanje zastavljeno na nedovoljen način, po presoji vrhovnega sodišča ne drži. Tega ni mogoče utemeljevati niti s tem, da je tožnik nanj odgovoril drugače kot na drugače zastavljeno vprašanje svojega odvetnika (na katero je odgovoril, da je vprašanje ob podajanju prošnje razumel tako, da ga sprašujejo ali ima kakšno odprto vlogo za azil v drugi državi, in da je zato odgovoril, da je nima). Iz takšnih tožnikovih izjav pa je prvostopno sodišče pravilno sklenilo, da je tožnik ob vlogi zastavljeno vprašanje pravilno razumel in nanj zavestno odgovoril nikalno.

Da je sum, da je šlo za zavestno zamolčanje predhodne vloge v Nemčiji, utemeljen, pa izhaja tudi iz drugih tožnikov navedb ob sprejemanju prošnje v Sloveniji. Tedaj namreč sploh ni omenil, da bi bil v Evropi v kateri drugi državi kot v Sloveniji, iz njegovih nejasnih izjav je namreč mogoče razbrati le, da je dne 11.3.2008 skupaj z agentom z letalom odpotoval iz L. (Nigerija) in z letalom prispel v Evropo, ni sicer vedel v katero državo, vendar je iz nadaljevanja njegovih izjav mogoče razbrati, da je 12.3.2008 prišel v Slovenijo. Kasneje pa je na sodišču izjavil, da je Nigerijo zapustil že leta 2004 in se vanjo ni več vrnil, da je leta 2004 v Nemčiji zaprosil za azil, da mu je bi leta 2005 zavrnjen, da od tedaj ni zapustil Nemčije vse do pred 14 dnevi, ko je prišel v Slovenijo.

Neutemeljen je torej pritožbeni ugovor, da prvostopna sodba temelji na nedovoljenih dokazih, saj temelji na tožnikovih izjavah v prošnji za mednarodno zaščito in izjavah, ki jih je dal pred sodiščem, ki pa niso posledica nedovoljenih vprašanj. Enako neutemeljen je pritožbeni ugovor, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je v njej pojasnjeno, zakaj prvostopno sodišče pritrjuje odločitvi tožene stranke in njenim razlogom, ki jih še dodatno podkrepi s tožnikovimi izjavami na glavni obravnavi na sodišču. Po presoji vrhovnega sodišča ima torej izrečeni ukrep podlago v ZMZ, pri tem pa tožena stranka ni presegla meje prostega preudarka in ga tudi ni uporabila v nasprotju z njegovim namenom. Tehtanje sorazmernosti ukrepa in razlogov za ta ukrep je tožena stranka opravila, saj je na 2. strani obrazložitve svoje odločbe navedla, da je glede na opisane okoliščine primera zlorabo postopka mogoče preprečiti le z omejitvijo gibanja, saj je utemeljeno pričakovati, da bi tožnik, če bi bil na odprtem delu azilnega doma, azilni dom samovoljno zapustil, kar pa organu ne bi omogočilo meritorne odločitve o stvari, temveč bi moral postopek ustaviti.

Čeprav se prvostopno sodišče ni opredelilo do pomembnosti ugovora glede višine ograje okoli azilnega doma, s tem sodbi ni mogoče očitati, da nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka je razumno pojasnila, zakaj je treba tožniku omejiti gibanje na zaprti del azilnega doma, namreč zaradi možnosti pobega zaradi nizke ograje okoli azilnega doma. Da je ograja okoli azilnega doma nizka, uradna oseba tožene stranke ve, saj se postopki v zadevah mednarodne zaščite vodijo na lokaciji v azilnem domu, torej gre za dejstvo, ki je uradni osebi tožene stranke znano. Zato tožnik s svojo izjavo na sodišču, da je ograja na odprtem oddelku azilnega doma visoka več kot šest metrov, ni omajal verodostojnosti te navedbe tožene stranke, saj se tožnik nahaja na zaprtem oddelku azilnega doma, in ni nujno, da pozna tudi razmere na odprtem oddelku. Da so glede možnosti pobega iz azilnega doma različni pogoji na odprtem in zaprtem oddelku, pa izhaja iz samega poimenovanja oddelkov. Če med njima ne bi bilo razlike, bi bila dvojnost nesmiselna.

Glede na navedeno vrhovno sodišče meni, da s tem, ko se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do višine ograje okoli azilnega doma, kot jo je navedel tožnik, ni napravilo bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, ki mu jo očita tožnik, namreč da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj to na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivalo.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Op.št.(1):pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji