Jedro

Ustna posojilna pogodba je veljavna, saj zakon ne zahteva pisnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 690,40 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 20.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2010 dalje do plačila in mu povrniti 2.162,51 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožil toženec. Sodišču očita, da je zmotno zaključilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba. Iz dokaznega postopka izhaja, da tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju posojilne pogodbe. Da ni šlo za posojilno pogodbo sta izpovedali dve priči. Eno od teh prič je predlagal sam tožnik. V zadevi je pravno odločilno dejstvo obstoj posojilne pogodbe in ne vzpostavitev terjatve družbe N., d.o.o. do toženca. Kljub temu je sodišče izvedlo dokaz z izvedencem finančne stroke, ki zaradi tožnikove pomanjkljive trditvene podlage predstavlja informativni dokaz, ki pa ga sodna praksa prepoveduje. Sodišče je kot kronski dokaz uporabilo izvedensko mnenje, ki pa ni pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče je spregledalo, da je izvedenec mnenje podal brez zahtevanih listin. Tožencu ne more iti v škodo pomanjkljivo vodenje poslovnih knjig drugih oseb. Edino dokazno sredstvo, ki potrjuje tožnikovo trditveno podlago je njegovo lastno zaslišanje. V pravdnem postopku velja dokazni standard prepričanja, kar pomeni, da se stopnja verjetnosti približuje 100 %. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo o dokaznem bremenu in samo dokazno breme prevalilo na toženca. Dokazne ocene ni objektiviziralo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne prvemu sodišču v novo odločanje, vse s stroškovno posledico.

3.Tožnik je na pritožbo odgovoril. Zavrača pritožbene navedbe in izpostavlja vse nedoslednosti toženca, s katerimi je ta poskušal dokazovati, da mu je tožnik 20.000,00 EUR plačal na račun odškodnine oziroma uporabnine in da ni šlo za posojilo. Iz izpovedi prič in toženca jasno izhaja, da se je ta z obema dogovoril o tem, da bosta krivo izpovedali v škodo tožnika. Nadalje izpostavlja neskladja v izpovedbah zaslišanih, kar vse skupaj lahko pripelje le do zaključka, da katerega je prišlo tudi sodišče. Predlaga zavrnitev pritožbe in uveljavlja stroške pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med strankama ni sporno, da je tožnik tožencu na njegov račun dne 6.9.2007 nakazal 35.240,00 EUR. Nesporni znesek 15.240,00 EUR predstavlja posojilo, ki ga je toženec dal tožniku, da je ta po podpisu prodajne pogodbe plačal davek od prodaje nepremičnin (prodajna pogodba za nepremičnino parc. št. 22 v k. o. X, ki sta jo dne 27.8.2007 sklenila tožnik in firma N., nepremičninska družba, d.o.o., v prilogi A2). Sporen je znesek 20.000,00 EUR. Tožnik trdi, da je to znesek posojila, ki ga je dal tožencu, ta pa trdi, da znesek 20.000,00 EUR predstavlja plačilo dogovorjene uporabnine oziroma odškodnine za uporabo nepremičnine, ki jo je po že zgoraj omenjeni prodajni pogodbi od tožnika kupila firma N., d.o.o., katere direktor je toženec.

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče. Oboje je jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe, v izogib ponavljanju pa se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje nanje. V njih je tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Glede na posamezne pritožbene navedbe pa je še dodati, da ni slediti pritožbi, ki pravi, da je sodišče zmotno zaključilo, da je bila sklenjena posojilna pogodba. Po izvedenem dokaznem postopku, oceni vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zaključek, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo pravilen in utemeljen. Stranki sta sklenili ustno posojilno pogodbo (ustna posojilna pogodba je veljavna, saj zakon ne zahteva pisnosti), kar glede na ugotovitev sodišča, da je bila ustna tudi posojilna pogodba, ko je toženec tožniku posodil 15.240,00 EUR in sta tudi sicer bila v poslovnem razmerju, ni nič nenavadnega. Res pa je, da je dokazovanje take pogodbe težje. Kljub oteženemu dokazovanju pa je tožnik zadostil tako trditvenemu kot dokaznemu bremenu, da je posojilna pogodba bila sklenjena. Prvo sodišče je poklonilo vero tožniku in priči A.P. (sestri tožnika), ne pa tožencu, ki je bil zaslišan kot stranka in tudi ne pričama T.Z. in M.M. 7. Sodišče ni moglo slediti tožencu, ki je povedal, da je nepremičninska družba terjatev do tožnika odprla na podlagi prodajne pogodbe in nato kompenzirala dolg družbe do toženca na podlagi posojila. Nasprotno je ugotovila izvedenka finančne stroke, ki je povedala, da iz knjigovodskih listin, kaj takega ne izhaja. Sodišče je utemeljeno sledilo tožniku in izvedlo dokaz z izvedencem. Toženec se je namreč skliceval na to, da ima družba iz naslova uporabnine do tožnika terjatev in na to, da je bila opravljena kompenzacija med tožencem in družbo. Če bi to držalo, bi moralo biti zavedeno v poslovnih oziroma knjigovodskih knjigah. Tožnik je prav z izvedencem želel dokazati, da to ne drži in to mu je tudi uspelo. Neutemeljeno se toženec sklicuje, da mu pomanjkljivo vodenje poslovnih knjig, ki ga opravljajo druge osebe, ne more iti v škodo. Za vodenje poslovnih knjig je, kot je povedalo že prvo sodišče, na podlagi 515. člena ZGD-1, odgovoren zakoniti zastopnik družbe, torej toženec.

8. Da bi moral tožnik plačati uporabnino (za sedaj že pokojno teto, ki je imela služnostno pravico stanovanja v prodani nepremičnini), pa tudi ne izhaja iz prodajne pogodbe, kar bi bilo pričakovano, če bi bila med strankama res dogovorjena. Po vsem povedanem pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena posojilna pogodba na podlagi katere je tožnik tožencu dal – nakazal nespornih 20.000,00 EUR in da se je toženec zavezal, da bo ta denar vrnil v mesecu dni. Denarja ni vrnil. Izgovarjal se je, da ni šlo za posojilo pač pa za poplačilo odškodnine oziroma uporabnine. Sodišče je na podlagi trditev in izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da vtoževani znesek predstavlja posojilo, ki ga je toženec dolžan vrniti.

9. Pritožba toženca po povedanem ni utemeljena. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialno pravilni. Do kršitev določb postopka na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni prišlo. Očitki v pritožbi toženca so splošni in nekonkretizirani. Pritožnik le citira posamezne dele komentarjev k posameznim členom, kar pa ni odločilnega pomena za rešitev zadeve, zato pritožbeno sodišče na to ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Ker toženec ni uspel s pritožbo, sam krije stroške pritožbenega postopka. Toženec je dolžan povrniti tožniku stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 690,00 EUR. To so stroški sestave odgovora na pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 670,00 EUR in materialni stroški po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).