Jedro

Delovnopravno imuniteto po 5.čl. ZDR uživa le sindikalni zaupnik, ne pa tudi predsednik sindikata, organiziranega pri delodajalcu, razen če opravlja tudi funkcijo sindikalnega zaupnika.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 2.10.1995 in z dne 18.10.1995 o razporeditvi tožnice na delovno mesto prodajalke v podjetju A, poslovalnica v B (1. točka izreka).

Tožbeni zahtevek glaseč se na razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 30.3.1995, na podlagi katerega je bila tožnica uvrščena med trajno presežne delavke in poslana na čakanje ter na plačilo razlike v plači od 1.4.1995 do 30.9.1995 je zavrnilo kot neutemeljen in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 35.373,60 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka ima status sindikalne zaupnice in uživa v tem pogledu posebno delovnopravno imuniteto oz. zaščito, pravno opredeljeno v 5. členu Zakona o delovnih razmerjih in v 33. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo citirano določbo Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ki razširja delovnopravno imuniteto tudi na funkcionarje sindikatov. Pritožnica pa se tudi ne strinja z zavrnitvijo zahtevka na razveljavitev odločb o razporeditvi, saj ni bila pri razporeditvi spoštovana njena strokovna izobrazba.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Po mnenju toženke je 7. odst. 33. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo povsem jasen, saj se po citirani določbi za sindikalne zaupnike štejejo poleg sindikalnega zaupnika samega le funkcionarji sindikatov - sindikalnih central, ki so tudi taksativno našteti.

Mednje pa nikakor ne spadajo predsedniki sindikata posameznega podjetja. Poleg tega pa tožena stranka meni, da je zagotovila ustrezno delovno mesto tožnici po 3. odst. 36. člena ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja napravilo tudi pravilne pravne zaključke, prav tako pa ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 2. odst. 354. člena ZPP. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je bila tožnica opredeljena na podlagi programa za reševanje trajnih presežnih delavcev z dne 9.2.1995 kot trajno presežna delavka zaradi ukinitve njenega delovnega mesta administratvino-tajniških del. Ker je bila invalid III. kategorije, je tožena stranka ravnala v skladu s 3. odst. 36. d člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) tako, da je tožnici odredila čakanje na delo od 1.4.1995 dalje do zagotovitve ustreznega delovnega mesta. Kljub temu, da je tožnica zoper sklep o čakanju na delo ugovarjala dne 14.4.1995, sklep učinkuje takoj. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ugovor delavca zoper sklep s katerim se odredi čakanje na delo po 3. odst. 36. d člena ZDR na podlagi 6. alinee 1. odst. 106. člena ZDR ne zadrži njegove izvršitve. Glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ugovor zoper sklep o čakanju na delo ne zadrži izvršitve, tožnica tudi ni upravičena do razlike v nadomestilu plače za čas od 1.4.1995 do 30.9.1995. Delavec po citirani določbi ZDR za čas čakanja prejema nadomestilo plače v višini denarnega nadomestila, ki bi mu pripadalo kot brezposelnemu delavcu po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti. Po 21. členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS št. 5/91 - 38/94) pa znaša denarno nadomestilo zavarovanca prve tri mesece 70%, v naslednjih mesecih pa 60% od osnove za odmero denarnega nadomestila.

Osnova za odmero nadomestila po 20. členu citiranega zakona pa je povprečna mesečna plača, ki jo je zavarovanec prejel zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja. Šele z novelo ZZZPB (Ur.l. RS št. 69/98) pa je osnova za izračun nadomestila odvisna od povprečne mesečne plače zavarovanca, ki jo je prejemal 12 mesecev pred nastankom bezposelnosti.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja z zaključki sodišča prve stopnje o tem, da tožnica ne uživa sindikalne delovnopravne imunitete na podlagi 3. odst. 5. člena ZDR, saj je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica na ustanovni seji sindikata podjetja Elkop Koper dne 27.3.1995 izvoljena za presednico sindikata. Z dopisom z dne 31.3.1995 je tožnica kot predsednica sindikata tudi obvestila delodajalca o tem, kar pa je bilo že po sprejetju programa razreševanja trajnih presežnih delavcev. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še dodaja, da delovnopravno imuniteto zaradi sindikalne dejavnosti ne uživa vsak sindikalni funkcionar v organizaciji sindikata pri organizaciji oz. delodajalcu, temveč le imenovani oz.

izvoljeni sindikalni poverjenik oz. zaupnik. Pravilno sicer navaja pritožba tožnice, da imajo status sindikalnih zaupnikov po 33. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 37/93), za katere velja delovnopravna imuniteta tudi sindikalni funkcionarji sindikalnih central (predsedniki območnih in republiških odborov sindikatov, predsedniki območnih sindikatov), ki so zaposleni pri delodajalcu, svojo funkcijo pa opravljajo neprofesionalno, vendar to ne velja za predsednike sindikatov organiziranih pri delodajalcu.

Ker sindikalno zaščito zaradi sindikalne dejavnosti ne uživa vsak sindikalni funkcionar organizacije sindikata pri delodajalcu, temveč le imenovani oz. izvoljeni sindikalni zaupnik, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in tožničin zahtevek tudi iz tega razloga zavrnilo.

Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek tožnice na razveljavitev sklepov o razporeditvi tožnice na podlagi 3. odst. 36. d člena ZDR. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica opravljala pri toženi stranki dela, za katera se je zahtevala IV. stopnja strokovne izobrazbe, zato je tožena stranka povsem zakonito ravnala, ko je tožnici ponudila delovno mesto, za katero se zahteva IV. stopnja strokovne izobrazbe, ne glede na to, da ima tožnica V. stopnjo strokovne izobrazbe. Ni utemeljena pritožbena trditev, da bi moral delodajalec pri vsaki novi razporeditvi ugotavljati stopnjo strokovne izobrazbe konkretnega delavca in pogoje za zasedbo, ki so določeni oz. opredeljeni v splošnem aktu tožene stranke, saj je tožnica sklenila delovno razmerje pri toženi stranki za opravljanje tajniško administrativnih del, za katere pa se je zahtevala IV. stopnja strokovne izobrazbe, ne glede na to, da je imela V. stopnjo strokovne izobrazbe in se je s tako razporeditvijo tudi ves čas strinjala.

Ker je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP). Ker odgovor na pritožbo tožene stranke ni bistveno pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.