Jedro

Določba 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP zahteva ugotovitev posebnih okoliščin, ki neposredno kažejo na možnost vplivanja na priče, udeležence ali prikrivalce. Ker ne zadostuje abstraktna možnost vplivanja, ki je podana vselej, ko je treba zaslišati navedene osebe, v sklepu o priporu navedeno dejstvo, da sta F.G. in A.P. sodelovala z obdolžencem pri izvrševanju tihotapstva in da zato obstaja možnost obdolženčevega vplivanja nanju, ni dovolj.

Izrek

Zahtevi zagovornika obd. E.R. za varstvo zakonitosti se delno ugodi tako, da se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi glede odreditve pripora iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, v ostalem pa se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 09.02.2002 zoper obd. E.R. odredil pripor iz pripornih razlogov koluzijske nevarnosti in ponovitvene nevarnosti po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 14.02.2002 zavrnil zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik R.M. iz C., je dne 18.02.2002 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep razveljavi, obdolženca pa izpusti na prostost. Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Glede obdolženega E.R., ki je bil vključen v tihotapljenje cigaret, je v izpodbijanih sklepih utemeljenost suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, zadosti obrazložena. Prav so ugotovljeni tudi priporni razlogi glede obdolženega E.R. Pravilno je bila upoštevana njegova predkaznovanost, čeprav za druga kazniva dejanja, pa tudi velika vrednost cigaret, saj je od te ocene odvisna teža kaznivega dejanja. Pravilno je sodišče zaključilo tudi, da je podana nevarnost, da bi obdolženi vplival na priče in da je potrebno še izvesti določene dokaze. Pripor zoper obdolženega E.R. je bil pravilno odrejen in v izpodbijanih sklepih ni kršitev, na katere se obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 202. člena ZKP mora preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi pripora med drugim določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Obrazložitev sklepa preiskovalnega sodnika vsebuje opis in označbo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, prav tako pa povsem jasne in določne razloge o obstoju utemeljenega suma. Pri tem navaja podatke in doslej zbrane dokaze z njihovo vsebinsko presojo in na podlagi tega sprejema zanesljiv zaključek o obstoju utemeljenega suma. V obrazložitvi svojega sklepa je senat Okrožnega sodišča v Celju navedel razloge v zvezi z zagovornikovo pritožbeno grajo zaključka preiskovalnega sodnika glede obstoja utemeljenega suma ter istočasno zavzel pravilno stališče do nasprotne pritožbene trditve. Razlogi izpodbijanega pravnomočnega sklepa v zvezi z ugotovitvijo, da je podan utemeljen sum, niso niti pomanjkljivi niti nejasni. Zato s takšno trditvijo vložnika zahteve za varstvo zakonitosti nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi neutemeljeno napada zaključek pravnomočnega sklepa, da je podan pri obdolžencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Sodišče je pravilno presodilo ugotovljene okoliščine, ki zadevajo težo in način storitve kaznivega dejanja ter obdolženčevo prejšnje življenje. Upoštevalo je podatke, ki jih v zvezi z dosedanjo dejavnostjo obdolženca navaja kazenska ovadba ter povečano težo kaznivega dejanja, ki se kaže v veliki količini in v veliki vrednosti pretihotapljenih in prodaji namenjenih cigaret. Pravilno pa tudi ocenjuje način obdolženčevega delovanja po neuspelem poskusu prodaje cigaret dne 18.01.2002. Na podlagi obdolženčeve dosedanje kaznovanosti tudi utemeljeno ocenjuje, da je z njo izkazal nagnjenost k storitvam kaznivih dejanj ter zato pravilno ugotavlja, da obstaja pri njem realna nevarnost, da bi na prostosti nadaljeval z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj. Glede na stopnjo organiziranosti, ki je potrebna pri izvršitvi kaznivega dejanja, ki ga je utemeljeno osumljen obdolženec in glede na njegovo ravnanje po prvem poskusu prodaje cigaret, za presojo obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP okoliščina v zvezi s tem, kdaj se je obdolženec vključil v obravnavano kriminalno dejavnost, ni odločilna. Pri tem pa je potrebno v zvezi s to v zahtevi za varstvo zakonitosti grajano okoliščino opozoriti na zagovor obd. B.Z. (list. št. 889), ki obdolženca v tej smeri obremenjuje. Napadeni sklep vsebuje tudi zaključek o tem, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi in njihovega premoženja in da je podana sorazmernost med ogrožanjem varnosti ljudi oziroma njihovega premoženja ter omejitvijo pravic, ki jo predstavlja pripor kot ukrep, s katerim se posega v obdolženčevo svobodo. Zahteva za varstvo zakonitosti ne napada zaključkov, ki jih v zvezi s temi zakonitimi pogoji vsebuje pravnomočni sklep, prav tako pa ne pravnega zaključka o realni nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, temveč z lastno oceno okoliščin, ki jih je sodišče ugotovilo in ocenilo v zvezi s tem pripornim razlogom, nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti pa utemeljeno napada zaključek pravnomočnega sklepa o obstoju pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Po tej določbi je mogoče odrediti pripor zoper obdolženca, če je opravičena bojazen, da bo uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. Sodišče je ugotovilo, pri čemer se je oprlo na podatek v kazenski ovadbi, da sta pri izvrševanju tihotapstva sodelovala tudi tuja državljana F.G. in A.P., ki še nista bila obravnavana. Na podlagi te okoliščine je zaključilo, da obstoji bojazen, da bi obdolženec na prostosti oviral potek kazenskega postopka tako, da bi vplival nanju in si na ta način poskušal izboljšati svoj položaj v kazenskem postopku. Določba 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP zahteva ugotovitev posebnih okoliščin, ki neposredno kažejo na možnost vplivanja na priče, udeležence ali prikrivalce. To pomeni, da ne zadostuje abstraktna možnost vplivanja, ki je podana vselej, kadar je treba zaslišati navedene osebe. Zato je treba ugotoviti in presoditi konkretne okoliščine, ki potrjujejo obstoj takšne nevarnosti. Te zadevajo različne oblike obdolženčevega ravnanja, povezane pa so tudi lahko s posebnim razmerjem med njim in osebami, glede katerih obstaja možnost, da bo nanje vplival. Izpodbijani pravnomočni sklep razen dejstva, da sta F.G. in A.P. sodelovala pri izvrševanju tihotapstva in da zato obstaja možnost obdolženčevega vplivanja nanju, ne ugotavlja in tudi ne navaja takšnih posebnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati na nevarnost vplivanja. Glede na to zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno navaja, da niso izpolnjeni vsi zakonski pogoji za odreditev pripora iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije delno ugodilo zahtevi obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti in izpodbijani pravnomočni sklep glede odreditve pripora iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP razveljavilo, v ostalem pa njegovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 426. člena ZKP).