Jedro

Tožnikov zahtevek je stvarnopravne in ne dednopravne narave. Kolikor bi za življenja zapustnika obstajala tožnikova lastninska pravica na določenih nepremičninah na samostojni pravni podlagi, ne bi bilo mogoče šteti, da se je tožnik uveljavljanju lastninske pravice odpovedal, če v zapuščinskem postopku ni ugovarjal obsegu zapuščine, pri katerem je bila upoštevana tudi sedaj sporna nepremičnina. Kot odpoved lastninski pravici tudi ni mogoče šteti njegove izjave o odstopu svojega dednega deleža materi - tretji toženki. Pravnomočnost sklepa o dedovanju tako ni ovira, da uveljavlja tožnik svoje pravice v posebni pravdi.

Izrek

Revizija se glede odločitve o zahtevku za ugotovitev neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 10.4.1991 zavrne kot neutemeljena.

V ostalem se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v preostalem delu razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 10.4.1991, vskladitev zemljiškoknjižnega stanja in ugotovitev solastninskih deležev tožnikov na 1/2 nepremičnin vl.št. 719 k.o. V., kar predstavlja dvosobno stanovanje v pritličju hiše ter garažo in ustrezen del funkcionalnega zemljišča parc.št. 151. Proti tej sodbi sta se pritožila tožnika. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in glede njega potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožničini pritožbi pa je delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bil zavrnjen tožničin zahtevek na ugotovitev solastninske pravice do 1/2 na dvosobnem stanovanju v pritličju in ustreznem delu funkcionalnega zemljišča. V ostalem je tudi tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo glede nje sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnika sta vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi revizije navajata, da uveljavljata solastninska deleža na sporni nepremičnini, ki sta jih pridobila na podlagi darilne izjave pok. A. C. st. ter temu sledečih vlaganj v dograditev in adaptacijo stanovanja v pritličju hiše v R. in zgraditve garaže. Tožeča stranka ugovarja stališču sodišča druge stopnje, da se je tožnik z odpovedjo dedovanju odpovedal uveljavljanju lastninske pravice, ki jo je pridobil pred uvedbo dedovanja. Kot odpoved lastninski pravici tudi ni mogoče šteti dejstva, da tožnik v zapuščinskem postopku ni ugovarjal ugotovitvi obsega zapuščine. V zvezi s stališčem, da darilna izjava A. C. st. nima učinka, ni sodišče druge stopnje navedlo nobenega pravnega predpisa. Končno revidenta še navajata, da so toženci tožbeni zahtevek glede garaže pripoznali. Zato zahtevek ne more biti neutemeljen. Kolikor je sodišče štelo, da je tožba v tem delu nesklepčna, bi jo moralo zavreči. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je vložila odgovor. V njem izpodbija revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Poudarja, da je imel tožnik možnost uveljavljanja solastninskega deleža (ki pa ne obstaja) v zapuščinskem postopku, vendar tega ni storil. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno zavrnili tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki so jo sklenili toženci dne 10.4.1991. S to pogodbo je toženka M. C. izročila prevzemnikoma S. P. in F. P. svoj solastninski delež do 1/2 na hiši v L., stoječi na parceli št. 151 vl.št. 719 k.o. V. s pravico uporabe na zemljišču v družbeni lastnini. Dovolila je tudi takojšen zemljiškoknjižni prenos. Prevzemnika sta s to pogodbo prevzela do izročevalke določene obveznosti. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je urejena v 117.čl. in nasl. Zakona o dedovanju - ZD. Tožnika, ki nista pogodbeni stranki, nista v postopku dokazala nobenega razloga, zaradi katerega bi bila po ZD ali kakšnem drugem predpisu upravičena izpodbijati pogodbo. Zato revizijsko sodišče nima pomislekov proti odločitvi sodišč, ki sta zahtevek zavrnili.

Utemeljeno pa izpodbija tožnik odločitev o zavrnitvi njegovega zahtevka za solastninski delež, ki se opira na tožnikova dejanja v zapuščinskem postopku po njegovem očetu A. C. st. Tožnikov zahtevek je stvarnopravne in ne dednopravne narave. Kolikor bi za življenja zapustnika obstajala tožnikova lastninska pravica na določenih nepremičninah na samostojni pravni podlagi, ne bi bilo mogoče šteti, da se je tožnik uveljavljanju lastninske pravice odpovedal, če v zapuščinskem postopku ni ugovarjal obsegu zapuščine, pri katerem je bila upoštevana tudi sedaj sporna nepremičnina. Kot odpoved lastninski pravici tudi ni mogoče šteti njegove izjave o odstopu svojega dednega deleža materi - tretji toženki. Pravnomočnost sklepa o dedovanju tako ni ovira, da uveljavlja tožnik svoje pravice v posebni pravdi.

Ker je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje na prvi in drugi stopnji nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče razveljavilo obe sodbi tudi glede odločitve o tožnikovem stvarnopravnem zahtevku (2.odst. 395.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP). V nadaljevanju postopka bo potrebno ugotoviti kakšne narave in obsega so bila vlaganja tožnikov v nepremičnine last tožnikovih staršev ter če so med njimi obstajali kakšni dogovori glede bodoče lastninske pravice. V zvezi z ugotavljanjem obstoja dogovora bo treba tudi presoditi pomen izjave A. C. st. iz leta 1967, ki ni pogodba in ne more predstavljati samostojnega naslova za pridobitev lastninske pravice tožnikov. V zvezi s to izjavo pa bi bilo treba predhodno razčistiti utemeljenost ugovorov tožene stranke glede pristnosti podpisa in namena sestavitve listine.

V zvezi z revizijskimi ugovori glede odločanja o solastninskih deležih tožnikov na garaži se pripominja, da tožbeni zahtevek ni formuliran tako, da bi sodišče na podlagi izjav tožene stranke lahko izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave za garažo. Nesklepčnost zahtevka ima lahko za posledico zavrnitev zahtevka in ne zavrženje, kot se zmotno navaja v reviziji. Revizijsko sodišče pa šteje, da zahtevek tožeče stranke glede garaže, kot je postavljen, v povezavi s preostalim zahtevkom ni nesklepčen in je bil iz tega razloga nepravilno zavrnjen. V nadaljnjem postopku bo potrebno tudi v zvezi z gradnjo garaže razčistiti dejansko stanje in ugotoviti utemeljenost zahtevka obeh tožnikov.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 3.odst. 166.čl.Zakona o pravdnem postopku.