Jedro

Vloga predsednika skupščine je opredeljena v 303. členu ZGD-1. Predsednik skupščine ugotovi udeležbo na skupščini in podpiše seznam udeležencev ter sprejetje in izid glasovanja na skupščini (drugi odstavek 304. člena ZGD-1). Nedvomno je vloga predsednika skupščine zelo pomembna. Vendar pa iz ZGD-1 z izjemo ustanovne skupščine (217. člen ZGD-1) ne izhaja točno, kako se predsednika skupščine imenuje. Zato je imenovanje predsednika skupščine prepuščeno družbi, ki lahko imenovanje predsednika skupščine določi v statutu. Oblikovanje nasprotnega predloga, da se bilančni dobiček deli v višini 4 odstotkov osnovnega kapitala in da bilančni dobiček tožene stranke za poslovno leto 2016 znaša 1.131.322,50 EUR (kar je enako, kot je ugotovila tožena stranka na podlagi poslovnega poročila in ostalih listin) izkazuje, da je bila višina bilančnega dobička za poslovno leto 2016 izkazana pravilno. Oblikovana vsebina nasprotnega predloga pa se pojmovno izključuje z zatrjevano kršitvijo pravice do obveščenosti (ker ne bi imela dovolj podatkov, ki sestavljajo letno poročilo). Bistveno je, da je tožeča stranka vložila nasprotni predlog, da se bilančni dobiček razdeli med delničarje, kar pomeni, da se je že vnaprej odločila, kako bo ravnala, ne glede na zahtevane informacije. To pa kaže, da je očitno želela vplivati na odločitev skupščine z izpodbijanjem tistih skupščinskih sklepov, s katerimi se ni strinjala. Delovanju v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja pa sodišče ne more nuditi sodnega varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti stroške postopka, vsaka v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank na razveljavitev dveh sklepov, sprejetih na 27. skupščini družbe X., d. d. (tožene stranke), 30. 6. 2017, navedenih v notarskem zapisniku skupščine tožene stranke, opr. št. SV 710/17 z dne 30. 6. 2017, izdelanem s strani notarja B. P., pod 1. in 2. točko dnevnega reda skupščine.

2. 1. točka se glasi: „Izvolijo se organi skupščine po predlogu uprave. Za preštevalki glasov se izvolita E. K. in K. Z. Seji skupščine prisostvuje vabljeni notar g. B. P.“ in 2. točka: „Skupščina se seznani, da bilančni dobiček družbe X. d.d. za poslovno leto 2016 (dvatisočšestnajst), znaša 1.131.322,50 (enmilijonstoenaintridesettisoč-tristodvaindvajset 50/100) EUR in se o njegovi uporabi odloči tako, da ostane v celoti nerazporejen. Skupščina podeljuje upravi in nadzornemu svetu razrešnico za poslovno leto 2016 (dvatisočšestnajst).“ (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je prvotožeči in drugotožeči stranki naložilo, da sta dolžni toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 951,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka).

3. Tožeči stranki toženi stranki v zvezi z izpodbijano I. točko dnevnega reda sklepa skupščine očita kršitev pravice do obveščenosti delničarja po 305. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), glede skupščinskega sklepa pod 2. točko dnevnega reda pa še, da je v nasprotju z zakonom oziroma statutom, ker se bilančni dobiček ni delil najmanj v znesku 4 % osnovnega kapitala, pri čemer tožena stranka v zvezi s tem ni podala nobenih razlogov.

4. Aktivno legitimacijo za izpodbijanje sklepov ima le prvotožeča stranka, ki je pravilno v skladu s 397. členom ZGD-1 na skupščini napovedala izpodbijanje sklepa, med tem, ko drugotožeča stranka tega ni storila. Vendar pa bi razveljavitev sklepov imela učinke zoper vse delničarje (398. člen ZGD-1), zato je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku obeh tožečih strank (v nadaljevanju: tožeča stranka).

5. Glede izpodbijanja 1. točke skupščinskega sklepa je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je pristojnost imenovanja predsednika skupščine v domeni uprave v skladu s 26. členom Statuta tožene stranke, ki je jasen. Skupščina oziroma posamezni delničarji na imenovanje predsednika skupščine nimajo nobenega vpliva, ampak se z njegovim imenovanjem le seznanijo. V zvezi z 2. točko izpodbijanja skupščinskega sklepa pa je tožeča stranka oblikovala nasprotni predlog. To pomeni, da je razpolagala z vsemi potrebnimi informacijami, da je lahko oblikovala svojo voljo o tem še pred in tudi na sami skupščini. Zato ni bila kršena njena pravica do informacije. Tožbo zaradi izpodbijanja sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko vložijo delničarji, katerih skupni deleži delnic dosegajo 1/20 osnovnega kapitala ali kateri skupni najmanjši emisijski znesek dosega 400.000,00 EUR (drugi odstavek 399. člena ZGD). Skupni delež tožeče stranke znaša 3,25 % vseh delnic z glasovalno pravico. Zato ne dosega zakonsko določenega praga za vložitev tožbenega zahtevka na izpodbijanje uporabe bilančnega dobička. Tožeča stranka zato ni aktivno legitimirana za vložitev take tožbe z oblikovanim tožbenim zahtevkom.

6. Kršitvi pravice do obveščenosti v zvezi z 2. točko izpodbijanega sklepa skupščine pa sodišče prve stopnje ne more nuditi varstva, ker želi tožeča stranka s tožbo dejansko le vplivati na odločitev skupščine, s katero se ne strinja, kar je v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja.1 **Pritožba tožeče stranke**

7. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, toženi pa naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne s stroškovno posledico sodišču prve stopnje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

8. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Tudi ona je zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov.

Odločitev in razlogi sodišča druge stopnje

9. Pritožba ni utemeljena.

_O izpodbijanju 1. točke skupščinskega sklepa in kršitev pravice do obveščenosti_

10. Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da pritožbeni postopek ni namenjen ponavljanju stališč, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v prvostopenjskem postopku, ampak kritiki razlogov in odločitve v sodbi sodišča prve stopnje. Zato sodišče druge stopnje ni dolžno odgovarjati na razloge, ki jih je obravnavalo in nanje odgovorilo že sodišče prve stopnje. Sodišču druge stopnje se tudi ni treba opredeljevati prav do vseh ampak le glede bistvenih pritožbenih razlogov. To ne pomeni, da je sodišče druge stopnje spregledalo pritožbene razloge, ampak da jih ni štelo kot bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Iz razlogov sodbe je razvidno, katera dejstva in okoliščine ter pravna stališča je sodišče v izpodbijani sodbi obravnavalo kot bistvena, nanje oprlo svojo odločitev in se do njih opredelilo.2 Izpodbijana sodba je dovolj obrazložena. Zato po presoji sodišča druge stopnje pritožbeno očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke C. C. in priče D. D. Oba sta bila predlagana v dokaz dejstev, s katerimi je tožeča stranka uveljavljala dejansko podlago za izpodbijanje skupščinskih sklepov pod obema točkama. Glede 1. točke sta bila predlagana v dokaz dejstva, da je bilo zaradi predsedujočega na skupščini odvetnika A. A. onemogočeno objektivno in enakopravno obravnavanje vseh delničarjev tožene stranke, glede 2. točke pa, da se tožeča stranka ni mogla seznaniti z letnim poročilom, poročilom nadzornega sveta, mnenjem revizorja in poročilom nadzornega sveta o preveritvi in potrditvi letnega poročila tožene stranke za leto 2016. Predlagana dokaza niso bila potrebna zato, ker niso bila pravno odločilna, kar je razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve. Zato očitek sodišču prve stopnje, da je ker ju ni zaslišalo, kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

12. Pritožbeni očitek o izpodbojnosti 1. točke skupščine že načeloma ni utemeljen. Vloga predsednika skupščine je opredeljena v 303. členu ZGD-1. Predsednik skupščine ugotovi udeležbo na skupščini in podpiše seznam udeležencev ter sprejetje in izid glasovanja na skupščini (drugi odstavek 304. člena ZGD-1). Nedvomno je vloga predsednika skupščine zelo pomembna.3 Vendar pa iz ZGD-1 z izjemo ustanovne skupščine (217. člen ZGD-1) ne izhaja točno, kako se predsednika skupščine imenuje. Zato je imenovanje skupščine prepuščeno družbi, ki lahko imenovanje predsednika skupščine določi v statutu. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru.

13. Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve v izpodbijani sodbi, da iz 26. člena Statuta tožene stranke (B2) izhaja, da vodi skupščino predsednik, ki ga za vsako posamezno sejo skupščine s sklepom imenuje uprava. Zato je uprava družbe ravnala pravilno in zakonito, ko je s svojim sklepom za predsednika skupščine imenovala odvetnika A. A., saj je delovala v skladu s Statutom družbe.

14. S sprejemom sklepa uprave o imenovanju predsednika skupščine se med predsednikom skupščine in delniško družbo vzpostavi korporacijsko razmerje, iz katerega nato nastane razmerje med družbo in predsednikom. Ni izključeno, da se z njim sklene dodatna pogodba o izvedbi predsedovanja. V nobenem primeru pa ne nastane pravno razmerje med delničarji in predsednikom skupščine.4 S pritožbenim očitkom, da je poslovodstvo tožene stranke preneslo pooblastilo za začetek skupščine tožene stranke na predsednika skupščine, ne da bi delničarje tožene stranke predhodno s tem seznanilo, torej kdo bo kandidat za predsednika skupščine, tožeča stranka ne more uspeti. Skupščina ne odloča o imenovanju predsednika skupščine, ker je že imenovan, ampak se z njegovim imenovanjem le seznani. Neutemeljena je zato pritožba tudi v delu, da bi morali biti delničarji obveščeni o predsedniku skupščine že v njenem sklicu.

15. Trditve o tesnih prijateljskih povezavah med predsednikom skupščine in ključnimi osebami večinskega delničarja tožene stranke L., d.o.o., ki ga je na skupščini zastopal odvetnik B. B., družbenik odvetniške pisarne, katere partner je tudi predsednik skupščine, odvetnik A. A. so ostali na splošni ravni. Zato ni podana vzročna zveza, da bi navedene povezave lahko onemogočale predsedniku skupščine objektivno in enakopravno obravnavanje vseh delničarjev tožene stranke.

_O kršitvi pravice do obveščenosti v zvezi z izpodbijano 2. točko skupščinskega sklepa_

16. V zvezi s pravico tožeče stranke do obveščenosti po 305. členu ZGD-1 mora dobiti tožeča stranka kot delničarka tožene stranke vse relevantne informacije in podatke o predloženem letnem poročilu, na podlagi katerega se lahko seznani s poslovanjem delniške družbe ter terja od poslovodstva dodatna pojasnila v delu, kjer je letno poročilo nepopolno, pomanjkljivo, nerazumljivo ali celo nepravilno. Šele na podlagi teh informacij lahko poslovodstvo tožene stranke pravilno izkazuje višino bilančnega dobička za poslovno leto 2016. Tožeča stranka je v zvezi z bilančnim dobičkom in njegovo uporabo v postopku ves čas trdila, kar ponavlja tudi v pritožbi, da prav zaradi kršenja pravice do obveščenosti ni mogla samostojno preveriti, ali je izkazani bilančni dobiček sploh pravilen oziroma ali je višina bilančnega dobička za poslovno leto 2016 izkazana pravilno. V pritožbi tožeča stranka niti konkretizirano ne nasprotuje razlogom v izpodbijani sodbi v čem ni razpolagala z vsemi potrebnimi informacijami v zvezi z letnim poročilo, poročilom nadzornega sveta in ostalimi podatki, na podlagi katerih je lahko oblikovala svojo voljo.

17. Oblikovanje nasprotnega predloga, da se bilančni dobiček deli v višini 4 odstotkov osnovnega kapitala in da bilančni dobiček tožene stranke za poslovno leto 2016 znaša 1.131.322,50 EUR (kar je enako, kot je ugotovila tožena stranka na podlagi poslovnega poročila in ostalih listin) izkazuje, da je bila višina bilančnega dobička za poslovno leto 2016 izkazana pravilno. Oblikovana vsebina nasprotnega predloga pa se pojmovno izključuje z zatrjevano kršitvijo pravice do obveščenosti (ker ne bi imela dovolj podatkov, ki sestavljajo letno poročilo). To pa pomeni, da je tožeča stranka svojo voljo in odločitev dejansko lahko oblikovala, ne glede na to, da to vztrajno zanika.

18. Čeprav drži, da tožeča stranka ni napadala skupščinskega sklepa na podlagi 399. člena ZGD, za kar sploh glede na njen delež v osnovnem kapitalu ni aktivno legitimirano, pa sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi, da je sklicevanje tožeče stranke na kršitev pravice do obveščenosti v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Ne drži tudi pritožbeno stališče, da je dejansko stanje, ki je podlaga odločitvi v tej konkretni zadevi drugačno od dejanskega stanja, ki je bilo obravnavano v sodbi, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje.5 Bistveno je, da je tožeča stranka vložila nasprotni predlog, da se bilančni dobiček razdeli med delničarje, kar pomeni, da se je že vnaprej odločila, kako bo ravnala, ne glede na zahtevane informacije. To pa kaže, da je očitno želela vplivati na odločitev skupščine z izpodbijanjem tistih skupščinskih sklepov, s katerimi se ni strinjala. Delovanju v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja pa sodišče ne more nuditi sodnega varstva. To pa pomeni, da je odločitev v izpodbijani sodbi pravilna že iz tega razloga.

19. Namen pravice do obveščenosti je, da se posameznemu delničarju zagotovijo tiste informacije, ki jih potrebuje za učinkovito uresničevanje svojih članskih pravice, ki so povezane s skupščino. Že zato zadoščajo razlogi v 8. točki izpodbijane sodbe, da je tožena stranka v okviru razprave podajala odgovore na postavljena vprašanja, ki pa po oceni tožeče stranke niso zadoščali za informirano odločitev o predlogih. Sodišču prve stopnje se namreč sploh ne bi bilo treba spuščati v vsebinsko presojo, ali je tožena stranka pravilno in v celoti izpolnila svoje obveznosti po dajanju informacij v delu, v katerem se nanaša na sklepe, sprejete pod 2. točko dnevnega reda.6

20. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo niti nobenih ostalih postopkovnih bistvenih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

21. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Toženi stranki pa za sestavo odgovora na pritožbo pripadajo stroški za zastopanje odvetnika po Odvetniški tarifi (OT) in sicer 500 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tarifne številke 21 OT), 2 odstotni materialni stroški (11. člen OT) in 22 odstotni DDV. Za 2 odstotni pavšal ji pripada 10 točk, za 22 odstotni DDV (drugi odstavek 12. člena OT) 112,20 točk, skupaj 622,20 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) ji je sodišče druge stopnje priznalo 373,32 EUR stroškov postopka z odgovorom na pritožbo. Če stroškov tožeča stranka toženi stranki ne bo plačala v roku 15 dni, bo dolžna plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen Obligacijskega zakonika - OZ, 299. člena OZ in 313. člena ZPP). Ker gre za deljivo obveznost (drugi odstavek 393. člena OZ) sta tožeči stranki dolžni plačati toženi stranki enak del njune obveznosti in sicer vsaka 186,66 EUR.

1 VS RS sodba III Ips 155/2008, 23. 11. 2020. 2 Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča Up-373/97-15 in Up-429/01-5. 3 Več glej B. Bratina: Odgovornost predsednika skupščine v delniški družbi, Pravna praksa 2015, št. 5, stran 6 – 8. 4 Prav tam. 5 VS RS sodba III Ips 155/2008, 23. 11. 2010. 6 Enako stališče je bilo oblikovano tudi v teoriji, glej Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, II. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 728.