Jedro

Razdrtje pogodbe ima sicer različne pravne posledice. Vendar, ker gre tu za odločanje o tožničinem kondikcijskem zahtevku, ki je objektivna posledica razdrtja pogodbe (drugi odstavek 132. člena ZOR), ni pomembno, kdo nosi odgovornost, da je prišlo do razdrtja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožnici plačati 1.085.800 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.1998 dalje ter ji povrniti 297.200 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2002 dalje. Toženčevo pritožbo zoper to sodbo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stališče obeh sodišč je, da ima tožnica zaradi razdrtja pogodbe o delu pravico zahtevati vrnitev plačane akontacije (drugi odstavek 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89 - ZOR).

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je za pravno oceno pogodbe z dne 14.10.1997 odločilno, ali ima glede predmeta te pogodbe status avtorja. Od tega je namreč odvisno, ali je svojo pogodbeno obveznost izpolnil. Glede na to, da je napisal glasbo, pridobil tekste, napisal glasbene aranžmaje in posnel glasbo v studiu, ga je treba obravnavati kot avtorja in producenta ter pogodbo z dne 14.10.1997 kot avtorsko pogodbo. Če pa je to pogodba o delu, potem vsega naštetega ni mogoče obravnavati kot toženčevo pretežno izpolnitev, saj se v pogodbi obvezuje, da bo v 45 dneh po začetku snemanja končal svojo storitev (snemanje). Toženec je torej pogodbo v celoti izpolnil kot avtor, tisto, česar ni izpolnil, pa se nanaša na delo snemalca in producenta, torej na elemente pogodbe o delu. Zato je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da predmet spora ni poseg v avtorske pravice. Če je toženec avtor in je sklenil avtorsko pogodbo, potem je svoje delo v celoti izpolnil, zgolj zaradi tožničine nesposobnosti pa ni mogel posneti njenega petja na magnetofonski trak. Če pa bi bil toženec le izvajalec storitve (snemalec) potem svoje obveznosti iz pogodbe ni izpolnil, saj je s tožnico posnel samo dve pesmi, pri tretji pa se ji je "ustavilo". Ker je toženec pogodbo podpisal kot producent, ga ni mogoče šteti kot izvajalca storitve, saj je v Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95-30/2001 - ZASP) v drugem odstavku 118. člena določeno, da se za izvajalce štejejo tudi oblikovalci tona. Čim je toženec prevzel obveznost oblikovalca tona, je on tisti, ki je odgovoren za končni izdelek in ima tudi pravico posnetek zadržati, če meni, da ne ustreza kvalitetni ravni. Toženec je torej pogodbo izpolnil v obsegu, kot jo je lahko, tisti del pogodbe, ki še ni izpolnjen, pa gre v celoti na račun tožnice, ki kot izvajalka svojega pevskega sola ni odpela tako, da bi bil primeren za javno predvajanje. Gre torej za tipičen poseg v toženčeve moralne avtorske pravice.

Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj so za sojenje v sporih o pravicah intelektualne lastnine stvarno pristojna okrožna sodišča (4. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99-2/2004 - ZPP).

Tožnica je odgovorila na revizijo, pri čemer poudarja, da mora toženec zaradi razdrtja pogodbe prejete denarne zneske vrniti ter da avtorstvo in avtorske pravice nimajo z vračilom denarja nikakršne zveze. Opozarja tudi, da gredo revizijske navedbe v smeri izpodbijanja dejanskega stanja, česar pa z revizijo ni več mogoče uveljavljati. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče sprejema pravno stališče pritožbenega sodišča, da za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ni odločilno, ali je imel toženec glede dogovorjenih storitev po pogodbi z dne 14.10.1997 status avtorja (ali izvajalca). Tudi če bi (oz. je) ta status imel (če je oz. bi npr. napisal glasbo, ali če bi ga bilo mogoče kot oblikovalca tona šteti za izvajalca: če bi z umetniškim načinom zvočno obdelal izvedbo in tako prispeval k neposredni umetniški interpretaciji dela, tako da bi njegov prispevek presegal zagotavljanje tehnično nemotenega in pravilnega poteka snemanja - prim. M. Trampuš, B. Oman in A. Zupančič, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV, Ljubljana 1997, str. 286), bi bilo to v tem sporu nepomembno. Ali je pogodba z dne 14.10.1997 pogodba o delu ali pa pogodba o naročilu avtorskega dela (za katero se itak uporabljajo določbe o podjemniški pogodbi, če ni z ZASP drugače določeno - četrti odstavek 99. člena ZASP), je namreč za odločanje o zahtevku za vrnitev tistega, kar je bilo na podlagi te pogodbe plačano, irelevantno. Kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo (revizijsko sodišče pa je na te ugotovitve, ki so kljubovale pritožbeni kritiki, vezano - prim. tretji odstavek 370. člena ZPP), "da se je toženec po lastni presoji odločil, da ne bo nadaljeval s snemanjem skladb oz. kasete, kljub temu, da ga je tožnica pozivala, da glede na težave pri tretji pesmi nadaljuje snemanje z eno od nadaljnjih", ter to njegovo ravnanje pravno ocenilo kot ved?nje, iz katerega sledi, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil (127. člen ZOR). Ob součinkovanju tožničinega sporočila tožencu z dne 13.10.1998, da pogodbo z dne 14.10.1997 prekinja, je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je prišlo s tem do razdrtja pogodbe (127. člen ZOR).

Razdrtje pogodbe ima sicer različne pravne posledice (prim. 132. člen ZOR). Vendar ker gre tu za odločanje o tožničinem kondikcijskem zahtevku, ki je objektivna posledica razdrtja pogodbe (drugi odstavek 132. člena ZOR), ni pomembno, kdo nosi odgovornost, da je prišlo do razdrtja. Revidentove trditve, da zaradi tožničine nesposobnosti ni mogel posneti njenega petja ter da ima pravico posnetek zadržati, če meni, da ni na ustrezni kvalitetni ravni, so zato irelevantne.

Toženec v pritožbi ni uveljavljal stvarne nepristojnosti sodišča prve stopnje (Okrajnega sodišča v Kamniku). Ker pa pritožbeno sodišče na stvarno pristojnost ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), toženec tega v reviziji ne more več uveljavljati (prvi odstavek 370. člena ZPP).

Ker je tako pravilno uporabljeno materialno pravo in ker tudi ni podana zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).