Jedro

Pri presoji zakonitosti odpovedi je bistveno prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1) in do tega je prišlo; tožničino delo se je prerazporedilo na način, da je določene naloge prevzel sodelavec, določene strokovne naloge pa sodelavka. Pritožbeno poudarjanje, da reorganizacija pri toženki še ni dokončno izvedena oziroma da se načrtuje drugačno prerazporeditev dela tožnice, prav tako ni bistveno. Bistveno je, da je bila prerazporeditev izvedena in da toženka namesto tožnice ni zaposlila nobenega novega delavca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2018, da delovno razmerje tožnici dne 11. 1. 2019 ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi z dne 8. 8. 2017 in aneksom z dne 3. 4. 2018, da je toženka dolžna tožnico pozvati na delo in ji za čas od 12. 1. 2019 do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zlasti plačati osnovno mesečno plačo, določeno s pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 8. 2017 in aneksom z dne 3. 4. 2018, povečano z dodatke (dodatek za delovno dobo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, ter da ji je dolžna plačati pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je že na naroku za glavno obravnavo uveljavljala kršitev načela kontradiktornosti, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo z njene strani predlaganega dokaza z zaslišanjem prič A.A. in B.B.. Utemeljila je, da je zaslišanje priče A.A. bistveno za presojo, ali drži, da je toženka tožničino delo prerazporedila sodelavcem, kot je navedla v odpovedi. Stališče sodišča prve stopnje, da ni bistveno, ali je reorganizacijo izvedla na ta način, je pravno zmotno. Pravi razlog, da je tožnici podala odpoved, so bile diskriminatorne okoliščine, tega pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Priča B.B. bi izpovedala o pritiskih, ki jih je bila deležna tožnica, iz lastne zaznave. Ker sodišče prve stopnje prič A.A. in B.B. ni zaslišalo, je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Kljub pravilnem razlogovanju, da je poslovni razlog razlog na strani delodajalca, ki ne sme biti povezan z osebo delavca, je zmotno presodilo, da tožnici odpoved ni bila podana zaradi njenih ravnanj in sposobnosti, ki jih je izpostavila tudi C.C. v svojem poročilu. Tožnica kot osebne okoliščine, na podlagi katerih je bila diskriminirana, ni navedla le dejstva, da je bila „kamen spotike“ D.D., ampak jih je opredelila bistveno širše. Tožnica je imela težave z več delavci v oddelku, ne le z D.D., delavci so imeli tako do nje kot do drugih vodij oddelkov nespoštljiv odnos, sprememb niso sprejeli, ocenjevali so delo vodij in postavljene roke čutili kot pritisk. Ekonomski razlog za podajo odpovedi med pravdnima strankama sploh ni bil sporen, le da tožnica odpovedi ni prejela iz ekonomskega razloga. Sodišče prve stopnje je po nepotrebnem ugotavljalo obstoj ekonomskega razloga in v tem okviru verjelo pričama E.E. in F.F.. Pričama je z istimi razlogi verjelo tudi glede drugih dejstev, kar pa ni pravilno. Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da sta tožnico kot presežno delavko izbrala G.G. in E.E.. Ko je bil slednji zaslišan kot priča, je to zanikal in izpovedal, da je izbiro opravil H.H., ki je takšno izpoved potrdil. Vendar je trditvena podlaga toženke drugačna, česar sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo oziroma se do tega sploh ni opredelilo. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Toženka je podala neresnične navedbe glede prerazporeditve dela tožnice po odpovedi oziroma v tem delu vsebine odpovedi ni potrdila z predlaganimi in izvedenimi dokazi. Tožnica je bila vnaprej izključena iz presoje, delo katerih delavcev v njenem oddelku je nepotrebno, bila je drugačne obravnavana kot drugi vodje oddelkov. Do reorganizacije, ki jo zatrjuje toženka, še v letu 2019 ni prišlo, delo se je reorganiziralo drugače, kot je navedla toženka v odpovedi in odgovoru na tožbo. Tožnica in priča I.I. sta ob zaslišanju natančno navedli vsebino dela, ki ga je opravljala tožnica, zakoniti zastopnik toženke H.H. pa je nekonkretizirano izpovedal o delu, ki ga je prevzel. Takšni izpovedi sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti. Ker ni ugotavljalo dejstev iz izpovedi tožnice in priče I.I., je dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Prav tako se ni opredelilo do izpovedi priče J.J., da so pri toženki oblikovali poimenski seznam delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno. Sodišče prve stopnje sploh ni dokazno ocenilo izpovedi prič, ki jih je predlagala tožnica, s tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Določbe postopka je kršilo, ker ni upoštevalo številnih elektronskih sporočil, ki jih je predložila tožnica v dokaz nesoglasij v oddelku Kontrola kakovosti in razvoj. Če je menilo, da je to potrebno, bi moralo tožnico v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, da v navedbah opredeli vsebino posameznega elektronskega sporočila. Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje smiselno potrdila, da sta postopka ugotavljanja nepravilnosti v oddelku in podaje odpovedi tožnici povezana. Da je temu tako, potrjuje dejstvo, da toženka ni predložila zapisnika s sestanka z dne 12. 11. 2018 v celoti. C.C. je predlagala več ukrepov, pri čemer toženka zoper K.K. in D.D. ni ukrepala, tožnici, ki ji ni bilo mogoče nič očitati, pa je podala odpoved. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnica. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, in glede na pritožbene razloge dodaja:

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev načela kontradiktornosti. Načelo kontradiktornosti izhaja iz 5. člena ZPP, ki v prvem odstavku določa, da mora dati sodišče vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje tožnici to možnost dalo, prav tako se je do njenih navedb in predlaganih dokazov opredelilo oziroma je pojasnilo, zakaj je dokazni predlog za zaslišanje prič A.A. in B.B. zavrnilo, kot mu nalaga drugi odstavek 287. člena ZPP.

7. Tožnica je zaslišanje prič A.A. in B.B. predlagala v prvi pripravljalni vlogi z dne 10. 5. 2019, vloženi na prvem naroku za glavno obravnavo dne 17. 5. 2019. Za pričo A.A., ki je bil vodja oddelka Proizvodnja gotovih izdelkov, je navedla, da bi izpovedal o aktivnostih tega oddelka, zlasti o zahtevnosti del in nalog vodje oddelka, to pa se je nanašalo na siceršnje navedbe tožnice, s katerimi izpostavlja, da je toženka v odpovedi prerazporeditev njenega dela opredelila kot delitev na vodjo oddelka Proizvodnje gotovih izdelkov (na tem mestu je štiri dni pred podajo odpovedi A.A. zamenjal L.L.) in delavko v pooddelku Ekologija/poslovni sistemi, v odgovoru na tožbo pa kot (prihodnjo) delitev na način, da bosta vodstvene naloge prevzela M.M. in L.L., preostale pa N.N. in H.H.. Sodišče prve stopnje je svojo (pravilno) odločitev, da dokazni predlog za zaslišanje priče A.A. zavrne, utemeljilo na naroku za glavno obravnavo dne 23. 8. 2019 in v obrazložitvi sodbe. Pri tem je pravilno navedlo, da aktivnosti oddelka Proizvodnja gotovih izdelkov ter zahtevnost del in nalog vodje tega oddelka za odločitev niso bistvena dejstva, kot nebistveno pa je tudi pravilno ocenilo vprašanje, ali je toženka (nekoliko) drugače organizirala delovni proces in drugače prerazporedila delovne naloge tožnice po odpovedi, kot je navedla v sami odpovedi.

8. Zaslišanje priče B.B. je tožnica predlagala v pripravljalni vlogi z dne 10. 5. 2019, pri čemer je navedla, da bo priča B.B., direktorica Nabave in logistike, izpovedala o pritiskih, saj je tudi sama podala odpoved pogodbe o zaposlitvi (istočasno s O.O. in P.P.), a nato ostala zaposlena pri toženki. Drugih navedb o B.B. ali njeni povezavi z ravnanji posameznih delavcev toženke, ki jih tožnica povzema v tej pripravljalni vlogi, ni podala. Na naroku za glavno obravnavo dne 23. 8. 2019, ko je uveljavljala kršitev načela kontradiktornosti zaradi zavrnitve dokaznih predlogov, je navedla še, da je zaslišanje priče B.B. predlagala v zvezi z navedenimi diskriminatornimi okoliščinami, ki so izhajale iz vedenj in ravnanj podrejenih delavcev v oddelku Kontrola kakovosti in razvoj; da so bili razlogi za podajo odpovedi osebne narave in povezani z nesoglasji v oddelku, ki ga je vodila tožnica. Njene pritožbene navedbe, da je z B.B. redno sodelovala in bi o pritiskih izpovedala iz lastne zaznave, so kot novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP), prav tako so navedbe, podane, potem ko je sodišče prve stopnje že odločilo o neizvedbi dokaza, prepozne, kot jih je sodišče pravilno ocenilo v izpodbijani sodbi. V vsakem primeru pa dejstva o pritiskih na splošno za odločitev niso bistvena.

9. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju pravila, da dokazovanje obsega (vsa) dejstva, ki so pomembna za odločitev (prvi odstavek 213. člena ZPP), utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice za zaslišanje prič A.A. in B.B.. S tem ni kršilo določb pravdnega postopka niti ni dejanskega stanja ugotovilo nepopolno ali zmotno.

10. Tožnica v pritožbi izpostavlja, da se do njene izpovedi sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni opredelilo in da je le manjši delež obrazložitve namenilo dokazni oceni izpovedb z njene strani predlaganih prič (gre za priči I.I. in J.J.). S tem, ko sodišče prve stopnje ni v večji meri razlogovalo o vsebini izpovedi tožnice in prič I.I., direktorice ... so marca 2018, ter J.J., „takratne“ vodje Kadrovske službe, tudi ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot jo nekonkretizirano uveljavlja tožnica v pritožbi.

11. Izpoved priče J.J., da je toženka oblikovala poimenski seznam presežnih delavcev (kar bi potrjevalo njeno stališče, da je odpoved tožnica prejela zaradi osebnih okoliščin in ne iz poslovnega razloga), tožnica v pritožbi jemlje iz konteksta. Priča J.J. je namreč izpovedala o začetnem ugotavljanju presežnih delavcev v letu 2018, pri čemer iz njene izpovedi ne izhaja (in tega tudi tožnica ne zatrjuje), da je bila na tem seznamu prav tožnica, ampak nasprotno, da je bila tožnica tista, ki je poimenski seznam delavcev za oddelek Kontrola kakovosti in razvoj pripravila (in da sta bila na tem seznamu K.K. in D.D., za katera se je kasneje ugotovilo, da uživata posebno varstvo pred odpovedjo; tožnica je sicer izpovedala, da ji je uvrstitev delavcev na seznam naročil G.G.). Tožnica v pritožbi nadalje neresnično prikazuje, da je priča I.I. konkretizirano izpovedala o vsebini njenega dela, pa tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Priča I.I. je izpovedala o tožničinih nalogah, da zagotovi integracijo standardov in prehod na novo verzijo standardov, da zagotovi skladnost družbe z ekološkimi standardi, da vodi podrejene delavce in zagotavlja prenos strateških odločitev na operativni nivo. Tožnica je o svojem delu izpovedala bolj konkretno, zakoniti zastopnik toženke H.H. pa je v svoji izpovedi potrdil, kar je utemeljeno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, da je vodstvene naloge delovnega mesta vodja Oddelka kakovosti in razvoj prevzel sam, pri čemer je, kot je povzelo sodišče prve stopnje, konkretiziral naloge kot preverjanje rezultatov dela, dajanje navodil podrejenim delavcem, sprejemanje odločitev. Svojo odločitev o prenosu nalog je tudi ustrezno obrazložil, kar je prav tako utemeljeno upoštevalo sodišče prve stopnje. Kot je pojasnilo v obrazložitvi, je I.I., direktorica ..., v letu 2016 to področje organizirala „po svoje“, kar je ugotovilo iz njene izpovedi. Enako je področje ob nastopu funkcije vodje ... „po svoje“ organiziral sedanji zakoniti zastopnik toženke H.H..

12. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita premajhno aktivnost v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) ter poudarja pomen vsebine predloženih elektronskih sporočil. Tožnica dejstev, ki bi jih sodišče prve stopnje ugotovilo iz elektronskih sporočil, ni konkretizirala (substancirala) niti v pritožbi, je pa sodišče prve stopnje dejstvo, da je toženka v zvezi s prijavo nesoglasij (o nesoglasjih pričajo predložene listine) izvedla postopek po zunanji svetovalki C.C., ugotovilo, saj med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. Glede tožničinih pritožbenih navedb, da je toženka na več mestih sama smiselno navedla, da sta postopek ugotavljanja nepravilnosti po C.C. in presojana odpoved povezana, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka res navedla, da je postopek po C.C. (dodatno) pokazal, da delo tožnice ni potrebno. Vendar iz tega ni mogoče sklepati, da bi toženka na podlagi ugotovitev C.C. tožnici podala odpoved iz drugih, nedovoljenih razlogov. Da temu ni tako, je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pri čemer je utemeljeno upoštevalo tudi izpoved zakonitega zastopnika toženke H.H., posredno potrjeno z izpovedjo prič E.E. in F.F., da nesoglasja v oddelku, o katerih je tekel postopek po izpovedi C.C., na njegovo odločitev o podaji odpovedi tožnici niso vplivala, ampak je odločitev sprejel na podlagi ocene (še možnega zmanjšanja) dela, da lahko oddelek posluje. Da so bila merila objektivna, je v svoji izpovedi ocenil kot priča zaslišani E.E., ki sicer ni opravil izbire, je pa v izpovedi omenil merilo, katero delo je mogoče razdeliti med ostale delavce, ne da bi bilo s tem prizadeto poslovanje toženke.

13. Zapisnik s sestanka z dne 12. 11. 2018, ki ga je vodila C.C., je toženka predložila na naroku za glavno obravnavo dne 21. 6. 2019. Tožnica je v zvezi s predloženo listino ugovarjala, da zapisnik ni podpisan, čeprav ga je tožnica podpisala, in da je pomanjkljiv, ker ne vsebuje navedbe prisotnih na sestanku in ne pripomb, ki so jih po njenih navedbah imeli K.K., N.N. in D.D., pa tudi tega ne, da je slednji govoril s povišanim tonom. Sicer vsebini sestanka, kot izhaja iz zapisnika, ni ugovarjala in ji ne ugovarja niti v pritožbi. Sodišče prve stopnje je zapisnik z dne 12. 11. 2018 upoštevalo pri ugotavljanju, kdaj je tožnica podala prijavo mobinga (staffinga; istega dne), poleg tega je ugotavljalo, ali je bil zakoniti zastopnik toženke s sestankom z dne 12. 11. 2018 (in ugotovitvami C.C.) seznanjen oziroma predvsem, ali je postopek po C.C. vplival na njegovo odločitev. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da delavci, za katere se je ugotovilo, da niso ravnali pravilno, niso bili sankcionirani, saj drugače izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka (vsaj D.D.; predložen listinski dokaz) podala pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

14. Tožnici, zaposleni na delovnem mestu vodja procesa v oddelku Kontrole kakovosti in razvoj, je delovno razmerje pri toženki prenehalo po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2018, ki je bila podana iz poslovnega (ekonomskega, organizacijskega in strukturnega) razloga, torej iz razloga, določenega v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Tožnica je svoje navedbe o nedovoljenih razlogih za odpoved, ki so sicer opredeljeni v 90. členu ZDR-1, podala v prvi pripravljalni vlogi z dne 10. 5. 2019. V tej pripravljalni vlogi je opisala določene dogodke od svoje zaposlitve pri toženki dalje, ki pa jih ni povezala z razlogi za odpoved. Njene pritožbene navedbe, da je kot diskriminatorne okoliščine navedla bistveno več kot le, da je bila "kamen spotike" podrejenemu delavcu D.D., so delno utemeljene. Izpostavila je še postopek ugotavljanja nepravilnosti po zunanji svetovalki C.C., pri čemer se je sodišče prve stopnje tudi do teh njenih navedb opredelilo, kot je razvidno iz obrazložitve. Prav tako se je opredelilo do navedb, ki se nanašajo na prerazporeditev dela tožnice po odpovedi, ter navedb, ki se nanašajo na izbiro tožnice kot delavke, ki je prejela odpoved (oziroma navedb, da je bila sama iz te izbire izločena).

15. Kot je razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 21. 6. 2019, med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je imela toženka izgubo v poslovanju. Dejstev, ki niso sporna (ki jih stranka prizna), ni treba dokazovati, kot je določeno v prvem odstavku 214. člena ZPP. Te določbe sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo in ni ugotavljalo resničnosti dejstev, ki med pravdnima strankama niso bila sporna, ampak je pravilno presojalo, ali je toženka ob podani izgubi v poslovanju imela utemeljen ekonomski razlog za podajo odpovedi tožnici, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1) in ali je tožnica odpoved prejela iz tega razloga (ali iz nedovoljenih razlogov, kot je sama zatrjevala).

16. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva, povezana s poslovanjem toženke, da bi lahko poklonilo vero pričama E.E. in F.F., nimajo podlage v razlogih, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je iz skladnih izpovedi prič E.E. in F.F. ugotovilo, da je toženka na naraščajočo izgubo pri poslovanju reagirala z ukrepi, tudi na področju zmanjševanja stroškov dela (in v tem okviru podaji odpovedi iz poslovnega razloga). Da so bili razlogi za odpuščanje izključno ekonomski in organizacijski, je v svoji izpovedi potrdil zakoniti zastopnik toženke H.H., kar je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo.

17. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje in pritožbi neutemeljeno izpostavlja razlike v prerazporeditvi njenega dela. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da je bistveno le, da je zaradi odločitve delodajalca o reorganizaciji delo tožnice postalo nepotrebno, ne pa konkretno, katere naloge so bile prenesene na posamezne delavce. Oziroma dejstvo, da je toženka prerazporeditev nalog v odpovedi (in odgovoru na tožbo) opredelila drugače, kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje, ne pomeni, da odpoved ni zakonita. Pri presoji zakonitosti odpovedi je bistveno prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1) in do tega je prišlo; tožničino delo se je prerazporedilo na način, da je določene naloge prevzel H.H., določene strokovne naloge pa N.N., kar je slednja tudi potrdila, zaslišana kot priča, pri čemer je konkretizirala naloge, ki jih je prevzela, in pa tudi potrdila, da je odgovorna (da poroča) predsedniku uprave, ki je hkrati direktor ..., zakonitemu zastopniku toženke H.H.. Pritožbeno poudarjanje, da reorganizacija pri toženki še ni dokončno izvedena oziroma da se načrtuje drugačno prerazporeditev dela tožnice, prav tako ni bistveno. Bistveno je, da je bila prerazporeditev izvedena in da, kot je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, toženka namesto tožnice ni zaposlila nobenega novega delavca (tožnica niti ni podala takšnih navedb; o tem sta skladno izpovedala zakoniti zastopnik toženke H.H. in priča F.F.).

18. Tožnica, kot poudarja tudi v pritožbi, ni sodelovala v celotnem postopku ugotavljanja presežnih delavcev, torej delavcev, katerih delo je pri toženki postalo nepotrebno in so prejeli odpovedi. Razloge za odločitev toženke, da tožnico izključi iz tega postopka, je ugotavljalo sodišče prve stopnje, pri čemer je pravilno ugotovilo, da je bilo to posledica nesoglasij v oddelku Kontrola kakovosti in razvoj, ki ga je vodila tožnica, oziroma bojazni, da bi ta nesoglasja vplivala na objektivnost tožničine presoje, delo katerih delavcev je mogoče prerazporediti. Dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi pravilne ocene izpovedi prič E.E. in F.F., ki sta bili v bistvenem skladni. To je bil razlog, da je bila naloga ugotavljanja prepuščena direktorju ... H.H., ki je z delom pri toženki začel v začetku novembra 2018. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da je toženka na podlagi ugotovljenega razloga utemeljeno tožnico izločila iz postopka ugotavljanja delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno.

19. V pritožbi tožnica neutemeljeno izpostavlja, da po izvedbi dokaznega postopka ugotovljena dejstva niso potrdila navedb toženke o tem, kdo je izbral tožnico kot presežno delavko, kar bi posledično vodilo do nezakonitosti. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da sta G.G. in E.E. opravila preverjanje možnosti združevanja oddelkov v jeseni 2018 in izbiro tožnice v smislu, da se delo njenega delovnega mesta lahko prerazporedi, v drugi pripravljalni vlogi z dne 3. 6. 2019 pa, da je E.E. to ocenil za delovno mesto tožnice. Na naroku za glavno obravnavo dne 21. 6. 2019 je toženka izrecno navedla, da je (tudi ostale) delavce v oddelku Kontrola kakovosti in razvoj izbral H.H.. To je slednji potrdil, zaslišan kot zakoniti zastopnik toženke, in sodišče prve stopnje je njegovi izpovedi utemeljeno verjelo, saj je v tem delu skladna z izpovedjo priče E.E.. V navedbah toženke ni nasprotij, kot skuša prikazati tožnica v pritožbi, da bi se sodišče prve stopnje do njih moralo opredeliti. Se je pa opredelilo do izbire, ki jo je opravil H.H., kar pa je pritožbeno sodišče že pojasnilo.

20. Ker niso podani niti v pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.