Jedro

Po uveljavitvi ZPP-D, ki je začel veljati 1. 10. 2008, revizijsko sodišče po uradni dolžnosti ne pazi več na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava, pač pa je vezano le na to, kar uveljavlja revident v reviziji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora toženki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 1.254,00 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 137.474,98 EUR z obrestmi. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da bi moralo sodišče kot odločilno dejstvo šteti, da ga toženka nikoli ni obvestila o tem, da je opremo prodala. Trdi tudi, da nikoli ni bil pozvan, da naj opremo vrne, ampak je toženka zatrjevala, da bo opremo odpeljala. Ne sprejema ugotovitev sodišča, da opreme ni vrnil, ker je imel interes, da se oprema proda skupaj, in da je pristal na to, da oprema ostane v njegovih prostorih. Sprva trdi, da bi moralo sodišče vsaj delno ugoditi njegovemu zahtevku za plačilo uporabnine, in sicer za obdobje od januarja 2002 do aprila 2004, potem pa, da bi moralo sodišče vsaj delno ugoditi njegovemu zahtevku za obdobje od 5. 2. 2004 (ko je toženko pozval, naj opremo odpelje) oziroma od 2. 2. 2005 (ko je vložil nasprotno tožbo) do 23. 5. 2006 (ko je bil obveščen o prodaji opreme). V slednjem obdobju je bila namreč oprema v njegovih prostorih proti njegovi volji in po krivdi toženke. Vztraja, da je toženka kršila pogodbo, zato je odškodninsko odgovorna. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Uvodoma je treba pojasniti, da po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008), ki je začel veljati 1. 10. 2008, revizijsko sodišče po uradni dolžnosti ne pazi več na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava, pač pa je vezano le na to, kar uveljavlja revident v reviziji.

7. Ker je revidentova revizija prazna (v reviziji pretežno uveljavlja le zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa ni revizijski razlog(1)), zadostuje že odgovor, da je v obravnavani zadevi (ki je po tožbenih trditvah odškodninska) bistveno, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o leasingu, ki je bila prekinjena, in da bi moral v skladu z vsebino leasing pogodbe ter splošnimi pogoji, ki so sestavni del te pogodbe, v primeru prekinitve pogodbe tožnik kot leasingojemalec vrniti opremo (predmet leasinga) toženki kot leasingodajalcu. Upoštevajoč navedeno pogodbeno podlago, je torej materialnopravno pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da toženka s tem, ko ni odpeljala opreme iz poslovnih prostorov tožnika, pogodbene obveznosti ni kršila. Ker torej predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti ni podana, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zavrnili tožbeni zahtevek.

8. Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Tožnik nosi stroške revizijskega postopka sam, ker z revizijo ni uspel, toženki pa mora povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.