Jedro

Deveta točka Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Dogovor 2010), določa, da se regres za letni dopust v letih 2011 in 2012 izplača v višini 692 EUR, in sicer pri plači za mesec april 2011 in april 2012 in ima po vsebini naravo kolektivne pogodbe, saj ureja pravice delavcev iz delovnega razmerja oz. prejemke delavcev v zvezi z delovnim razmerjem. Predstavlja aneks h KPJS, ki je pravno zavezujoč.

Z Dogovorom, ki ima naravo kolektivne pogodbe, je bila za javne uslužbence glede plačila regresa za letni dopust za leto 2012 določena ugodnejša pravica, kot pa jo je določal 131. člen ZDR. V 9. točki omenjenega Dogovora je bilo namreč določeno, da se regres za letni dopust izplača pri plači za april 2012. S tem Dogovorom je bila torej dogovorjena pravica, ki je za delavce ugodnejša, kot pa jo je določal ZDR (kar je skladno z členom 7/2 ZDR). ZDIU12 niti ZUJF nimata določbe, da naj bi navedena predpisa (v kolikor se nanašata na regres za leto 2012 za javne uslužbence) veljala retroaktivno za terjatve iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, ki so pred uveljavitvijo teh zakonov že zapadle v plačilo (regres za leto 2012 za javne uslužbence pa je zapadel v plačilo ob izplačilu plače za mesec april 2012). Zato določba 176. člena ZUJF, ki določa, da se zaposlenim ne glede na določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, drugega odstavka 5. člena ZDIU12, KPJS in kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, za leto 2012 izplača regres za letni dopust upoštevaje uvrstitev v plačni razred v mesecu pred izplačilom regresa, ne velja za terjatve iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, ki so pred njegovo uveljavitvijo že zapadle v plačilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena in tožeča stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati razliko v regresu za letni dopust za leto 2012 v bruto višini 363,30 EUR ter ji po odvodu davkov izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2012 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v skupnem znesku 114,00 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne ter ji naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče pri svojih odločitvah dolžno soditi po veljavni zakonodaji in se sodnik ne more odločiti, da nekega zakonskega predpisa ne bo upošteval. V kolikor meni, da zakonska rešitev ni ustrezna, mora prekiniti postopek in sprožiti postopek za oceno ustavnosti. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru ravnalo v nasprotju z določbo 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču RS in hkrati bistveno kršilo določila ZPP, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Kot specialna zakonska ureditev je višina regresa za letni dopust za leto 2012 za zaposlene v javnem sektorju urejena v specialnem predpisu in sicer najprej v 2. odstavku 5. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012, ki določa za leto 2012 regres za letni dopust v višini 692,00 EUR, nato pa o dne 11. 5. 2012 sprejetem ZUJF, ki velja od 31. 5. 2012 in v 176. členu določa spremenjeno višino regresa za letni dopust za leto 2012. Rok za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2012 za zaposlene v javnem sektorju je določen v Dogovoru o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012. Zakon o dopolnitvah Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (z dnem veljavnosti 9. 6. 2012), predstavlja veljavno pravno podlago glede roka za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2012. Tožnica je bila v mesecu pred izplačilom regresa uvrščena v 30. plačni razred, zato ji je bil dne 15. 6. 2012 izplačan regres v višini 328,70 EUR, torej v zakonsko določenem roku, zaradi česar bi bilo potrebno tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prekiniti postopek in sprožiti postopek za oceno ustavnosti. Sodišče mora prekinitev postopek takrat, ko samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri sojenju, v skladu z ustavo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica vtoževala obračun ter izplačilo razlike v regresu za letni dopust za leto 2012 med zneskom, ki ga je od tožene stranke prejela in zneskom, do katerega bi bila upravičena na podlagi Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Uradni list RS, št. 89/2010 – Dogovor).

Drugi odstavek 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) določa, da mora biti regres za letni dopust delavcu izplačan najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta, kar sicer pravilno navaja tožena stranka v pritožbi. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi Dogovor oziroma še posebej njegovo 9. točko, ki sta ga sklenili Vlada RS na strani delodajalca in reprezentativni sindikati javnega sektorja na strani delavcev. V tem Dogovoru je bilo določeno, da se regres za letni dopust v letih 2011 in 2012 v višini 692,00 EUR izplača pri plači za mesec april 2011 in april 2012. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ima Dogovor naravo kolektivne pogodbe. Glede tega vprašanja je povsem jasno stališče zavzelo pritožbeno sodišče že v sodbi opr. št. X Pdp 1067/2012 z dne 15. 4. 2013 oziroma v sodbi X Pdp 104/2013 z dne 22. 3. 2013. V citiranih zadevah je bilo zavzeto stališče, da 9. točka Dogovora po vsebini predstavlja aneks h Kolektivni pogodbi javnega sektorja (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj.) oziroma pravno zavezujočo spremembo te pogodbe.

V zvezi s pravno naravno Dogovora se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na 2. člen priporočila Mednarodne organizacije dela št. 91 o kolektivnih pogodbah o tem, da so kolektivne pogodbe definirane kot „vsak pisni sporazum v zvezi z delovnimi pogoji in pogoji zaposlitve, sklenjen med delodajalcem, skupino delavcev ali eno ali več delodajalskih združenj na eni strani, in na drugi strani, med predstavniškimi delavskimi organizacijami, ali če takih organizacij ni, predstavniki delavcev, izvoljenimi na volitvah in pooblaščenimi s strani delavcev v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso“. Omenjeni Dogovor izpolnjuje vse pogoje iz zgoraj navedene definicije, zato ga je potrebno obravnavati kot kolektivno pogodbo, ki zavezuje. Glede na navedeno niti ni bistveno, kako so stranke Dogovor poimenovale, saj je bistvena njegova vsebina, ki pa nedvomno ustreza vsebini kolektivne pogodbe. Neutemeljeno je tudi pritožbeno razlogovanje, da podpisniki Dogovora niso imeli namena, da bi ga šteli za kolektivno pogodbo. Tudi okoliščina, da so bili nekateri izmed ukrepov iz predhodnih Dogovorov vključeni v aneks h KPJS oziroma v interventno zakonodajo, ne dokazuje, da Dogovor nima narave kolektivne pogodbe. Ker je določba 9. točke Dogovora o tem, da se regres za letni dopust za leto 2012 izplača pri plači za april 2012, jasna in nedvoumna, ni bilo potrebno nikakršne ponovne potrditve v kolektivni pogodbi. Prav tako ni bistveno, da Dogovor ni bil poslan ministru za delo, kot to določa 25. člen Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006 in nadalj.). Navedena opustitev nima vpliva niti na veljavnost Dogovora niti na presojo njegove narave. Kolektivna pogodba velja tudi v primeru, če ni vpisana v evidenco kolektivnih pogodb pri ministrstvu za delo.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 ob uveljavitvi Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012) še ni zapadla v plačilo. Z Dogovorom, ki ima naravo kolektivne pogodbe, je bila za javne uslužbence glede plačila regresa za letni dopust za leto 2012 določena ugodnejša pravica, kot pa jo je določal 131. člen ZDR. V 9. točki omenjenega Dogovora je bilo namreč določeno, da se regres za letni dopust izplača pri plači za april 2012. S tem Dogovorom je bila torej dogovorjena pravica, ki je za delavce ugodnejša, kot pa jo je določal ZDR (kar je skladno z členom 7/2 ZDR). Ker niti Zakon o dodatnih interventnih ukrepih (ZDIU12, Ur. l. RS, št. 110/2011) niti ZUJF nimata določbe, da naj bi navedena predpisa (v kolikor se nanašata na regres za leto 2012 za javne uslužbence) veljala retroaktivno za terjatve iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, ki so pred uveljavitvijo teh zakonov že zapadle v plačilo (regres za leto 2012 za javne uslužbence pa je zapadel v plačilo ob izplačilu plače za mesec april 2012) so neutemeljeni pritožbeni očitki tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o vtoževanem zahtevku upoštevati 176. člen ZUJF. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevati tudi določbe Zakona o dopolnitvah Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU12-A; Ur. l. RS, št. 43/2012), saj ta zakon na sporno razmerje ni mogel imeti učinka. Citirani predpis je namreč pričel veljati šele 4. 6. 2012, torej po že ugotovljeni zapadlosti regresa za letni dopust za leto 2012. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sklep Vlade RS z dne 26. 4. 2012 ni bil objavljen, ta akt vlade ni mogel predstavljati pravne podlage za kasnejšo zapadlost regresa za letni dopust. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnice pa ni prispeval k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.