Jedro

V nasprotju z zmotnim prepričanjem pritožbe, da negativna ocena sodišča prve stopnje temelji izključno na dejstvu večkratnih obsodb, pa je prvostopno sodišče pri svoji presoji pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da je obsojencu v obravnavani zadevi že poklonilo zaupanje in mu izreklo kazensko sankcijo opominjevalne narave, pri tem pa rok za izpolnitev posebnega pogoja kar dvakrat podaljšalo, vendar to pri obsojencu ni doseglo namena kaznovanja, saj mu je bila kasneje zaradi neizpolnitve posebnega pogoja pogojna obsodba preklicana.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega L.Z. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obsojenega L.Z. , da se mu kazen osem mesecev zapora, izrečena s pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 35126/2013 z dne 11. 2. 2014, ki je bila preklicana s sodbo II Kr 35126/2013 z dne 4. 10. 2018, pravnomočno dne 6. 12. 2018, nadomesti z delom v splošno korist. 2. Zoper tak sklep se pritožuje obsojenčev zagovornik zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu obsojenca za nadomestitev kazni zapora z opravo dela v splošno korist ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožba ne obrazloži, niti ne pojasni, katero kršitev iz 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ima v mislih. Iz vsebine pritožbenih navedb pa je razbrati le, da se pritožuje zaradi na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, saj je očitno, da z zaključki prvostopnega sodišča ne soglaša. 5. Obsojenčev zagovornik v pritožbi navaja, da se prvostopno sodišče ni podrobneje seznanilo z okoliščinami primerov, v katerih je bil obsojenec obsojen, saj bi z vpogledom v te zadeve lahko ugotovilo, da se vsa nanašajo na dejanja, storjena pred letom 2014. Razen teh pa zoper njega ni bila vložena nobena kazenska ovadba ali predlog za pregon in tudi ne sprožen noben kazenski postopek. To kaže, da je s početjem nezakonitosti zaključil povsem prostovoljno in še preden je bil obsojen. Zaradi tega se ne more strinjati z negativno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji izključno na dejstvu večkratnih obsodb, pri čemer ni upoštevalo časovne oddaljenosti med dejanji samimi in obsodbami. Obsojencu se tako neutemeljeno in nekritično pripisuje nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, česar pa v zadnjih letih ni z ničemer izkazal. Ravno obratno, s svojim obnašanjem, predvsem vztrajnostjo pri iskanju službe in skrbi za družino, je pokazal, da je preteklo življenje pustil za sabo in je pripravljen prevzeti odgovornost zase in svoje najbližje ter živeti v skladu z družbenimi normami in predpisi. Prav njegovo vzorno življenje v zadnjih letih je najočitnejši pokazatelj, da se je poboljšal in kritično gleda na pretekla ravnanja.

6. Pritožba nima prav. Kot je navedlo že prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu, sodišče kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist, če je prepričano, da je tak ukrep smotrn glede na težo dejanja, okoliščine dejanja, vzroke za dejanje in nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo (možnost ponovitve, vedenje storilca po dejanju oziroma možnost njegovega poboljšanja s takšnim ukrepom). Po presoji vseh navedenih okoliščin obravnavane zadeve pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da predlagani ukrep pri obsojencu ne bi bil smotrn. Na to je pravilno sklepalo na podlagi obsojenčeve predkaznovanosti, ko ni moglo prezreti, da gre pri obsojencu za specialnega povratnika, ki je bil že štirikrat obsojen zaradi kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 oziroma prvem odstavku 217. člena KZ, kar vse je razvidno iz kazenske evidence (l. št. 242-244). V nasprotju z zmotnim prepričanjem pritožbe, da negativna ocena sodišča prve stopnje temelji izključno na dejstvu večkratnih obsodb, pa je prvostopno sodišče pri svoji presoji pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da je obsojencu v obravnavani zadevi že poklonilo zaupanje in mu izreklo kazensko sankcijo opominjevalne narave, pri tem pa rok za izpolnitev posebnega pogoja kar dvakrat podaljšalo, vendar to pri obsojencu ni doseglo namena kaznovanja, saj mu je bila kasneje zaradi neizpolnitve posebnega pogoja pogojna obsodba preklicana. Upoštevajoč, da obsojeni v roku več kot štirih let in pol oškodovancu naloženega posebnega pogoja ni niti delno izpolnil in ob zaključku prvostopnega sodišča v pravnomočni sodbi II Kr 35126/2013 z dne 4. 10. 2018, da vzrok neizpolnitve posebnega pogoja na strani obsojenca ni v objektivnih okoliščinah, ki bi mu kljub pripravljenosti izpolniti svojo obveznost onemogočale vsaj delno izpolnitev obveznosti, temveč je vzrok neizpolnitve obveznosti v njegovem družbeno nesprejemljivem in povsem nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, se odločitev prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi izkaže za povsem pravilno. V posledici navedenega pa se kot povsem neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da prav ničesar ne spremeni dejstvo, da je izrečena zaporna kazen posledica preklica pogojne obsodbe, pri čemer pritožba zmotno poudarja, da je razlog za preklic „zgolj“ neizpolnitev posebnega pogoja, razlog za obsojenčevo pasivnost pa izključno njegova finančna nemožnost plačila, ki v ničemer ne kaže na to, da je do svojih preteklih ravnanj nekritičen in pripravljen ponavljati kazniva dejanja.

7. Ob navedenem in ko pritožbeno sodišče še ugotavlja, da obsojenec zaupanja ob izreku sankcije opominjevalne narave ni upravičil niti v drugih zadevah, ko sta mu bili v letu 2017 oziroma 2018 preklicani tudi pogojni obsodbi v dveh drugih zadevah (s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 72886/2010 z dne 24. 11. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 72886/2010 z dne 19. 1. 2017, pravnomočno dne 1. 2. 2017; in s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 66536/2010 z dne 6. 4. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 66536/2010 z dne 6. 6. 2018, pravnomočno dne 20. 6. 2018), se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, ki poudarjajo obsojenčevo vzorno življenje v zadnjih letih, njegov kritičen pogled na pretekla ravnanja in pripravljenost prevzeti odgovornost za le ta. Takšne ugotovitve pa preglasijo v pritožbi izpostavljeno časovno oddaljenost storjenih kaznivih dejanj, saj ob obsojenčevem ravnanju ravno v zadnjih letih, ko so mu bile preklicane kar tri pogojne obsodbe, ni mogoče sklepati, da bi predlagana alternativna izvršitev kazni zapora pri obsojencu dosegla namen, niti nanj delovala generalno in specialno preventivno.

8. Pritožbeno sodišče še poudarja, da okoliščina, ali ima obsojenec odprte druge kazenske postopke ali ne, pri presoji utemeljenosti predloga za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist ni upoštevna, ker dokler ni izrečena pravnomočna obsodilna sodba, obdolženec velja za nedolžnega. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi prvostopno sodišče po vpogledu v evidence in s poizvedbami lahko ugotovilo, da zoper obdolženca ni bila vložena nobena kazenska ovadba ali predlog za pregon in tudi ne sprožen kazenski postopek.

9. Kot neutemeljene pa se izkažejo tudi pritožbena izvajanja v smeri, da je obsojenec prostovoljno zaključil s svojim nezakonitim početjem še preden je bil obsojen, saj je iz kazenske evidence med drugim razvidno, da je novo kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (za katerega je bil kasneje pravnomočno obsojen v zadevi II K 38568/2014) storil dne 23. 5. 2013, torej le nekaj dni oziroma mesecev zatem, ko je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 66536/2010 z dne 13. 5. 2013, pravnomočno istega dne, in s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 72886/2010 z dne 6. 2. 2013, pravnomočno istega dne, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ.

10. Preostale v pritožbi posplošeno izpostavljene okoliščine, to je obsojenčevo obnašanje, predvsem vztrajnost pri iskanju službe in skrb za družino, pa je pravilno ocenilo že prvostopno sodišče in v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo tehtne razloge, zakaj te okoliščine niso takšne narave, da bi opravičevale izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist. V izogib ponavljanju in ker pritožbeno sodišče z razlogi prvostopnega sklepa v celoti soglaša, se pritožbeno sodišče na te razloge sklicuje in jih sprejema kot pravilne.

11. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

12. Ker je glede na podatke kazenskega spisa obsojenec brez dohodkov in na prestajanju zaporne kazni, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse.