Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri odločanju o priporu se sodišče ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov in tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP, temveč presoja, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena.
1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 22. 10. 2020, opr. št. II Ks 50840/2020, na podlagi določbe drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolženega D. S. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za dva meseca, do vključno dne 23. 12. 2020 do 18.30 ure. Obdolženec se nahaja v priporu od dne 23. 9. 2020 od 18.30 ure dalje. S sklepom preiskovalne sodnice z dne 29. 9. 2020, opr. št. III Kpr 50840/2020, v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Celju z dne 15. 10. 2020, opr. št. II Ks 50840/2020, je bila zoper njega pravnomočno uvedena preiskava zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 176. člena KZ-1. 2. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Po presoji izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zunajobravnavni senat okrožnega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitani mu kaznivi dejanji, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.
5. Ugotovitve sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu kot zahtevanem dokaznem standardu za pripor, pritožnik izpodbija s trditvijo, da je izpodbijani sklep utemeljen le na izjavi mladoletne oškodovanke I. M., ki pa naj ne bi bila podprta z izjavami ostalih družinskih članov. Glede na to, da naj bi se spolna dejanja izvajala tudi v prisotnosti brata mladoletne oškodovanke in daljše časovno obdobje, pritožnik izraža začudenje, da jih že prej nihče ni opazil. Prav tako ni razjasnjeno, kakšne znake spolnega nasilja naj bi osnovnošolska psihologinja zaznala v pogovoru z mladoletno oškodovanko. Do protislovij naj bi prihajalo v izjavi oškodovanke v zvezi z dostopanjem do Facebook profila in kako je možno, da vsebin ni videla njena mati, ki ji je ta profil skupaj z obdolžencem ustvarila in ga spremljala.
6. Najprej sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil utemeljeni sum, da naj bi obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji nazadnje preizkušen in potrjen s pravnomočnostjo sklepa o uvedbi preiskave preiskovalne sodnice z dne 29. 9. 2020, opr. št. III Kpr 50840/2020. Pritožba zagovornika zoper ta sklep je bila namreč zavrnjena s sklepom zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Celju z dne 15. 10. 2020, opr. št. II Ks 50840/2020. Od pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave se v predmetni kazenski zadevi ni pojavil noben nov dokaz ali podatek, ki bi kakorkoli omajal ali celo ovrgel že sprejete zaključke o utemeljenem sumu. V predmetni kazenski zadevi mladoletna oškodovanka, njena mati in ostale relevantne priče sploh še niso bile zaslišane, njihovo zaslišanje pa je razpisano za 3. 11. in 6. 11. 2020, medtem ko se obdolženec v predmetnem kazenskem postopku ni zagovarjal. Upoštevati je tudi treba, da gre večinoma za priviligirane priče, ki se še niso izjasnile glede pravne dobrote v smislu določb prvega odstavka 236. člena ZKP. Zato v tej fazi kazenskega postopka ni moč ocenjevati pritožbeno izpostavljenih razlik oziroma nejasnosti, ki naj bi bile po prepričanju zagovornika izkazane v določenih delih izjav mladoletne oškodovanke in njene matere. Pri odločanju o priporu se sodišče ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov in tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP, temveč presoja, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje1. Kljub tem omejitvam pa gre ugotoviti, da je prvo sodišče pod točko 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa povzelo in v okviru zahtev sedanje faze kazenskega postopka analiziralo vse relevantne podatke in dokaze, ki utemeljeni sum brez dvoma izkazujejo. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožnikovemu dvomu v utemeljenost očitkov obdolžencu, češ da spolnih dejanj doslej nihče ni opazil. Pri tovrstnih dejanjih, ko so žrtve spolnih kaznivih dejanj otroci oziroma osebe mlajše od 15 let, sodna praksa izkazuje, da je takšna prikritost izvrševanja kaznivega dejanja nekaj povsem običajnega. Glede tega kaj je zaznala šolska psihologinja v razgovoru z mladoletno oškodovanko obstaja zapisnik na list. št. 175 kazenskega spisa (zapis pogovora z učenko I. M. z dne 23. 9. 2020). Glede dostopanja do Facebook profila je mladoletna oškodovanka povedala, da je bil njen profil odprt, ali je njena mati sporne vsebine videla ali ne, pa bo predmet njenega zaslišanja v nadaljevanju preiskave.
7. Neutemeljeni so očitki obrambe, ki se nanašajo na presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje pod točko 10 izpodbijanega sklepa, da ugotovljene dejanske okoliščine objektivne (teža, način in okoliščine izvršitve kaznivih dejanj) in subjektivne (vztrajnost izvrševanja, ki se je odražala v daljšem časovnem obdobju, brezobzirnost do žrtve ter stopnjevanje kriminalne dejavnosti) narave izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi lahko obdolženec, če bi bil izpuščen na prostost s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. V nasprotju s pritožnikom, ki trdi, da iz spisa ni razvidno stopnjevanje intenzivnosti izvrševanja kaznivega dejanja pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je to razvidno že iz samega opisa kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, ko so se obdolženčeva spolna dejanja stopnjevala od samega opazovanja in otipavanja mladoletne oškodovanke do oralnega zadovoljevanja. Pritožnik ima sicer prav, da po državni tožilki v spis vložena kopija kazenske ovadbe nima nobene zveze s sedaj očitanimi kaznivim dejanju obdolžencu, a kot gre ugotoviti, je sodišče prve stopnje pri obdolžencu našlo dovolj drugih subjektivnih okoliščin oziroma obdolženčevih osebnih lastnosti, ki ga v obravnavanem primeru zanesljivo izkazujejo kot ponovitveno nevarnega.
8. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je pripor zoper obdolženca še vedno neogibno potreben in z vidika zagotovitve varnosti ljudi še zlasti mladoletne oškodovanke, glede na visoko stopnjo ogrožanja, še vedno nujen in sorazmeren ukrep. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je le s priporom mogoče zagotoviti varovanje osebne, telesne in spolne integritete mladoletnih otrok, kot najbolj ranljivih skupin, ki jih tovrstna kriminalna dejanja povzročajo daljnosežne in nepopravljive škodljive posledice ne vseh področjih njihove osebnosti. Glede na veliko ponovitveno nevarnost obdolženca, je senat prvega sodišča tudi pravilno zaključil, da milejši ukrep, ki terja njegovo sodelovanje in voljo, ne bi bil učinkovit za preprečevanje njegove ponovitvene nevarnosti. Prav tako pa se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do predlaganih milejših osebnih omejevalnih ukrepov kot sta hišni pripor in prepoved približanja. Pri tem je razumno opozorilo, da se v obdolženčevem gospodinjstvu nahajata še dva mladoletna otroka. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu do tega vprašanja ni opredelilo.
9. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.
10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.
1 tako npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS, XI Ips 11586/2015 z dne 24. 4. 2015, XI Ips 13973/2012 z dne 19.4.2012, XI Ips 42756/2010 z dne 8. 12. 2011, XI Ips 30794/2011 z dne 27. 10. 2011 in druge