Jedro

Oporoka je veljavna, ker je bilo na podlagi besedila oporoke in s pomočjo zanesljivih spremljajočih okoliščin ugotovljeno, da je dedinja toženka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ni veljavna oporoka pok. J. B., in podrejeni zahtevek, da je dedinja po tej oporoki tožnica Jožica K. Ugodilo je nasprotnemu zahtevku, s katerim je ugotovljeno, da je navedena oporoka veljavna in da je dedinja tožnica po nasprotni tožbi Jožica H. Sodišče druge stopnje je po ponovnem sojenju zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Podrobno je obravnavalo dokazno oceno sodišča prve stopnje in potrdilo prvostopno ugotovitev, da je pok. J. B. v oporoki določila za svojo dedinjo toženko Jožico H. Proti tej sodbi vlagajo revizijo tožniki, razen T. O. Uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi primarnemu zahtevku in zavrne nasprotni zahtevek, podrejeno pa, da razveljavi sodbo druge stopnje in vrne zadevo drugemu senatu tega sodišča v novo sojenje. Navajajo, da Zakon o dedovanju nima določb o dopustnosti in določnosti vsebine oporoke, zato je treba analogno uporabiti Zakon o obligacijskih razmerjih. Vsebina oporoke je nedoločljiva, če se je tudi s sredstvi razlage ne da ugotoviti. V primeru dvoma se je treba na podlagi 2. odstavka 84. člena Zakona o dedovanju držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča ali za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost. V obravnavanem primeru vsekakor obstaja dvom o pravi oporočni dedinji. Tega ni mogoče razrešiti z ugotavljanjem dedinje po kriteriju najbolj priljubljene nečakinje. Primernejši bi bil kriterij najbolj vestne in skrbne nečakinje. Glede na določbo 2. odstavka 84. člena Zakona o dedovanju bi bilo treba upoštevati, da za družinski grob skrbi dedinja Jožica K. Njej je bila z oporoko naložena obveznost. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99) v tej zadevi uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Bistveno vprašanje za veljavnost oporoke pok. J. B. je, ali je z njo dedič postavljen določno ali vsaj določljivo (83. člen Zakona o dedovanju - ZD). Glede na dejstvo, da je imela pokojna J. B. tri nečakinje po imenu Jožica, od katerih sta se tožnica Jožica K. in toženka Jožica H. šteli za dedinji, je bilo treba presoditi, ali obstojijo podatki, na podlagi katerih je mogoče zanesljivo ugotoviti, katero od obeh nečakinj je imela v mislih oporočiteljica. Sodišče prve stopnje je na podlagi pričevanja I. P. ter na podlagi nekaterih pomembnih dejstev, kot so pooblastilo za razpolaganje s hranilno knjižico, potrdilo v korist toženke za izročitev devizne vsote, ki jo je oporočiteljica dala v hrambo E. P., tesna povezanost med oporočiteljico in toženko in poimenovanje Jožica K. kot Pepi, toženke pa kot Joži, ugotovilo, da je kot dedinja v oporoki mišljena toženka. Sodišče druge stopnje je tako presojo dokazov potrdilo. Na ta način je bilo na podlagi besedila oporoke in s pomočjo zanesljivih spremljajočih okoliščin ugotovljeno, da je oporočna dedinja toženka. V zvezi s tem ni več nobene negotovosti in zato ni podlage za uporabo 2. odstavka 84. člena ZD. Napačno je tudi sklepanje, da bi bilo treba oporoko razlagati v korist tožnice Jožice K. zato, ker skrbi za grob. Po oporoki je skrb za grob naložena dedinji, ni pa kot dedinja določena tista nečakinja, ki že skrbi za družinski grob. Napačno je tudi revizijsko razlogovanje, da je sodišče ugotovilo dedinjo po kriteriju nabolj priljubljene nečakinje. Kot izhaja iz kratkega povzetka vsebine obeh sodb, je bilo ugotovljeno, da je oporočna dedinja toženka, na podlagi povsem določnih okolnosti, ne pa na podlagi neopredeljenega pojma priljubljenosti.

Dejansko stanje, kakršno izhaja iz ugotovitev sodb prve in druge stopnje, je podlaga tudi za revizijsko odločanje (3. odstavek 385. člena ZPP). Ker je po oceni dokazov toženka tista, ki jo oporoka določa za dedinjo, je pravno pravilno, da sodišči nista uporabili določbe 2. odstavka 84. člena ZD. Zato uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Prav tako niso podani drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).