Jedro

Ni spora o tem, da je imel v postopku izdaje odločbe tožnik formalni status stranke, saj je bilo z njo na predlog tožnika odločeno o mirovanju njegovih pravic in obveznosti iz naslova sodniške službe. Sodišče se sicer strinja s stališčem tožene stranke, da formalni status stranke v postopku izdaje odločbe ni izključno merilo za priznanje aktivne legitimacije oziroma položaja stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP. Po stališču Ustavnega sodišča RS (odločba št. Up-666/10 in Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011) so namreč v smislu te določbe v enakem pravnem položaju vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe ali ne. Odločba se izreče za nično v novem postopku izrednega pravnega sredstva, ki je ločen od postopka izdaje izpodbijanega akta in se mora zato tudi aktivna legitimacija stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na priznanje tega statusa oziroma pravni interes v že končanem prejšnjem postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, 1. točka izreka odločbe Sodnega sveta št. 2/16-249 z dne 13. 10. 2016 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodni svet je z (v tem upravnem soru) izpodbijano 1. točko izreka odločbe št. 2/16-249 z dne 13. 10. 2016 zavrgel tožnikov predlog za izrek ničnosti odločbe Sodnega sveta št. 2/14-109 z dne 2. 10. 2014, s katero je bilo odločeno, da mu zaradi imenovanja za generalnega sekretarja Vlade RS miruje sodniška funkcija, v 2. točki izreka (ki je predmet upravnega spora pod opr. št. I U 365/2017) pa odločil po tožnikovem podrednem predlogu, da je tožniku sodniška funkcija iz razloga po 4. točki prvega odstavka 74. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) prenehala z dnem 18. 9. 2016. 2. Zavrženje predloga za izrek ničnosti odločbe o mirovanju sodniške funkcije je v izpodbijani odločbi utemeljeno z 2. točko drugega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po kateri se vloga zavrže, če vložnik v njej ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Tožena stranka namreč ugotavlja, da je bila odločba izdana na predlog tožnika samega in v njegovo korist. Tožnik pa za vložitev zahteve za izrek ničnosti nima pravnega interesa, saj si z njo svojega pravnega položaja ne bi mogel izboljšati.

3. V odločbi o pritožbi z dne 8. 12. 2016 Sodni svet vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih. V zvezi s tožnikovimi ugovori pa poudari, da so Sodni svet do zaključka, da tožnik za vložitev izrednega pravnega sredstva ni izkazal nujno potrebnega pravnega interesa, vodile okoliščine, ugotovljene v postopku odločanja o predlaganem mirovanju pravic in obveznosti iz sodniške službe. Z razlogi, s katerimi je bilo utemeljeno mirovanje sodniške službe, se je tožnik očitno strinjal, saj ni vložil pravnega sredstva. Odločba je tako postala pravnomočna in je bila dve leti (v času tožnikovega opravljanja funkcije generalnega sekretarja Vlade RS vse do prenehanja sodniške funkcije) podlaga za mirovanje tožnikovih pravic in obveznosti, povezanih s sodniško službo. Odločba je bila torej izdana na predlog tožnika in v njegovo korist in se je tudi daljši čas izvrševala. Tožnik ji je s svojimi vlogami pričel oporekati šele tik pred prenehanjem opravljanja funkcije generalnega sekretarja Vlade RS. Ob tem tudi ni nepomembno, da je tožnik skupaj z nasprotovanjem odločbi o mirovanju predlagal tudi ugotovitev, da mu je sodniška funkcija prenehala z 18. 9. 2016 zaradi odpovedi sodniški funkciji.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Odločba, ki naj se po predlogu tožnika izreče za nično, temelji na napačni uporabi 40. člena ZSS, saj funkcije generalnega sekretarja vlade ni med funkcijami, ki po zakonu omogočajo mirovanje sodniške službe. Sodni svet je s svojo interpretacijo zakona prekoračil meje pristojnosti, se postavil v vlogo zakonodajalca in s tem tožniku pridobil nepremoženjsko korist, v primeru ponovnega nastopa sodniške funkcije pa tudi premoženjsko korist. Izvršitev te odločbe pomeni dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, ki se preganja po uradni dolžnosti, kar je na podlagi 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP razlog za ničnost odločbe. Navedeno kaznivo dejanje stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki, zato da bi komu drugemu pridobila kakšno nepremoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic.

5. Ničnost odločbe je izredno pravno sredstvo, ki ga lahko vloži stranka v postopku (kar je tožnik zagotovo bil), prav tako pa to pravno sredstvo ni vezano na rok. Sicer pa je tožnik za nezakonitost odločbe izvedel šele v septembru 2016, ko se je začel postopek izbire novega generalnega sekretarja Vlade RS in je bilo izpostavljeno vprašanje mirovanja poslanske funkcije. Zato meni, da so podani vsi pogoji za odločanje o vloženem pravnem sredstvu, kot tudi vsi razlogi za to, da se odločba izreče za nično.

6. Sodišču predlaga, da izpodbijano 1. točko izreka odločbe spremeni tako, da odločbo Sodnega sveta št. 2/14-109 z dne 2. 10. 2014 izreče za nično na podlagi 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP in ugotovi, da je tožniku sodniška funkcija prenehala 18. 9. 2014 iz razloga po 6. točki prvega odstavka 74. člena ZSS oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne Sodnemu svetu v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Sklicuje se na razloge izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi ter predlaga zavrnitev tožbe. S sklicevanjem na tretji odstavek 280. člena ZUP nasprotuje tudi predlaganemu odločanju sodišča v sporu polne jurisdikcije. Vsebinska presoja razlogov za ničnost v zadevi ni bila opravljena, saj je bila tožnikova zahteva za izrek odločbe za nično zavržena zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Sicer pa tožena stranka vztraja pri razlagi 40. člena ZSS, s katero je utemeljila odločbo o mirovanju sodniške funkcije. Glede na tožbene navedbe, da pravni interes za vložitev pravnega sredstva ni potreben, pa Sodni svet vztraja pri svojem stališču, da potrebo po preverjanju pravnega interesa narekuje 129. člen ZUP, ki ga je uporabil pri odločanju na podlagi tretjega odstavka 280. člena ZUP.

8. V nadaljnjih vlogah tožnik predlaga združitev zadev, ki se pri sodišču vodita pod opr. št. 41/2017 in I U 365/2017 v en postopek, zaradi predlagane izvedbe dokazov pa še odločanje sodišča na glavni obravnavi in dodatno utemeljuje primerljivost zakonske ureditve mirovanja funkcije v določbah ZSS in ZPos. Tožena stranka predlogu tožnika za združitev zadev ne nasprotuje.

9. Predlogu za združitev zadev v skupno obravnavo sodišče ni sledilo. Čeprav gre za vsebinsko povezana postopka, ne gre za isti predmet odločanja, kar bi zaradi načela ekonomičnosti narekovalo združitev postopkov v skupno obravnavanje in odločanje (42. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10. Tožba je utemeljena.

11. Po prvem odstavku 280. člena ZUP se odločba lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali pa na predlog stranke, državnega tožilca ali državnega pravobranilca.

12. V obravnavani zadevi ni spora o tem, da je imel v postopku izdaje odločbe tožnik formalni status stranke, saj je bilo z njo na predlog tožnika odločeno o mirovanju njegovih pravic in obveznosti iz naslova sodniške službe. Sodišče se sicer strinja s stališčem tožene stranke, da formalni status stranke v postopku izdaje odločbe ni izključno merilo za priznanje aktivne legitimacije oziroma položaja stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP. Po stališču Ustavnega sodišča RS (odločba št. Up-666/10 in Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011) so namreč v smislu te določbe v enakem pravnem položaju vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe ali ne. Odločba se izreče za nično v novem postopku izrednega pravnega sredstva, ki je ločen od postopka izdaje izpodbijanega akta in se mora zato tudi aktivna legitimacija stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na priznanje tega statusa oziroma pravni interes v že končanem prejšnjem postopku.

13. Ker je tožena stranka svojo odločitev utemeljila na presoji pravnega interesa tožnika (za izrek ničnosti odločbe) v času izdaje odločbe o mirovanju sodniške funkcije, ni pa presojala njegovega pravnega interesa (vpliva odločbe na pravni položaj tožnika) ob vložitvi predloga, da se odločba izreče za nično, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki, da v ponovnem postopku skladno s stališčem te sodbe, ponovno odloči o zadevi.

14. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/07,107/13).

15. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).