Jedro

Ker je bilo ves čas trajanja pogodbe obema strankama znano, da gre za delo za določen čas in ker je tožnica praktično v treh tromesečjih, za katera je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, dejansko opravljala delo perice, čeprav pogodba ni bila sklenjena za opravljanje tega dela, tudi revizijsko sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča, da je tožnici delovno razmerje za določen čas pravilno prenehalo z iztekom časa, za katerega je bila ta dejanska (prikrita) pogodba o zaposlitvi sklenjena.

Ker je tožeča stranka še dvakrat podpisala pogodbo o zaposlitvi za določen čas za dela in naloge, ki jih dejansko ni opravljala, je s tem prevzela svoj del odgovornosti za sklenitev navidezne pogodbe in zato ne more mimo določil ZOR (OZ) pridobiti dodatnih koristi iz take pogodbe. Revizijsko sodišče soglaša s tem, da je tožnica lahko, kot je to pravilno razsodilo sodišče, pridobila samo tiste pravice, ki bi ji že od vsega začetka šle iz take pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da tožnici po izteku pogodbe o zaposlitvi dne 18.9.1998 ni prenehalo delovno razmerje, sklenjeno za določen čas in da je zato tožena stranka dolžna tožnico sprejeti nazaj v delovno razmerje.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnice (razen v sklepu glede stroškov postopka) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zmotno uporabilo zakonske določbe. Pogodbo o zaposlitvi je podpisala za delovno mesto čistilke, ne pa za delovno mesto perice, ki ga je dejansko opravljala. Glede dela, ki ga je dejansko opravljala, je obstajala potreba po delovnem razmerju za nedoločen, zato ji je delovno razmerje prenehalo nezakonito. Pri tem bi bilo treba še upoštevati, da za obstoj delovnega razmerja za določen čas niso obstajali zakonski pogoji. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer revizija graja ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Po določbah drugega odstavka 12. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) se delovno razmerje lahko v skladu z zakonom sklene tudi za vnaprej določen čas. V 17. členu zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) so določeni primeri, kdaj se delovno razmerje lahko sklene za določen čas. Pri tem 2. alinea prvega odstavka tega člena določa, da se delovno razmerje lahko sklene, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca oziroma 5. alinea istega člena, če gre za začasno povečan obseg dela. V prvem odstavku 18. člena ZDR je določba, da se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če je bilo delovno razmerje sklenjeno v nasprotju z zakonom.

Čeprav revizijsko sodišče ne soglaša s pravnim mnenjem nižjih sodišč, da je bilo delovno razmerje za določen čas, ki sta ga sklepali pravdni stranki, povsem v skladu z določbami 17. člena ZDR, je pravilna odločitev, da v spornem primeru delovno razmerje za določen čas ni bilo spremenjeno v delovno razmerje za nedoločen čas. V nasprotju z določbami 17. člena ZDR je bilo, da je tožnica sklepala delovno razmerje za določen čas za delovno mesto čistilka v OE M. in to zaradi povečanega obsega dela, dejansko pa je, razen krajšega časa na začetku, ves čas opravljala dela perice, zaradi začasne odsotnosti delavke (vsaj od oktobra 1997 do 18.9.1998). Tako delo bi lahko bilo predmet (druge) pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ker je šlo za nadomeščanje začasno odsotne delavke, kljub temu pa je tožnica v času, ko je opravljala druga dela in naloge za določen čas (perica), podpisala s toženo stranko še dve pogodbi za opravljanje dela čistilke v OE M. za določen čas. Taka pogodba je navidezna pogodba, za katero velja, da nima učinka med pogodbenima strankama (66. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj. - enaka določba je tudi v 50. členu obligacijskega zakonika - OZ - Uradni list RS, št. 83/2001). Vendar pa je v spornem primeru možno ugotoviti, da je navidezno sklenjena pogodba o zaposlitvi prikrivala drugo pogodbo, ki se je dejansko izvajala, in na podlagi katere je tožnica pri toženi stranki tudi opravljala dela in naloge perice. Kot je razvidno iz dokazov, ki so bili v postopku izvedeni, so bili za drugo pogodbo izpolnjeni pogoji, realizacijo te pogodbe pa je posredno ugotovilo tudi sodišče s tem, ko je tožnici priznalo razliko med plačo za delovno mesto perice in dejansko prejeto plačo čistilke. Glede te dejanske (prikrite) pogodbe je bilo jasno, za katero delovno mesto se sklepa, koga se nadomešča, zakaj je sklenjena za določen čas in za kakšen čas je bilo delovno razmerje sklenjeno. Vseh teh dejstev se je ves čas zavedala tudi revidentka, kar je razvidno tudi iz revizijskih navedb, da sta pravdni stranki kljub drugačni pogodbi, ki sta jo podpisali, dejansko izvrševali pogodbo, s katero je bilo sklenjeno za določen čas delovno razmerje perice. Ker je bilo ves čas trajanja pogodbe obema strankama znano, da gre za delo za določen čas in ker je tožnica praktično v treh tromesečjih, za katera je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, dejansko opravljala delo perice, čeprav pogodba ni bila sklenjena za opravljanje tega dela, tudi revizijsko sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča, da je tožnici delovno razmerje za določen čas pravilno prenehalo z iztekom časa, za katerega je bila ta dejanska (prikrita) pogodba o zaposlitvi sklenjena.

V času prenehanja delovnega razmerja za določen čas potreb po delu delavca - perice - za nedoločen čas še ni bilo oziroma kot ugotavlja sodišče, tožnica takega svojega zatrjevanja ni dokazala (delavki, ki jo je revidentka nadomeščala, je delovno razmerje zaradi upokojitve prenehalo šele 30.11.1999, tožnici pa je delovno razmerje za določen čas prenehalo že 18.9.1999).

Ker je tožeča stranka še dvakrat podpisala pogodbo o zaposlitvi za določen čas za dela in naloge, ki jih dejansko ni opravljala, je s tem prevzela svoj del odgovornosti za sklenitev navidezne pogodbe in zato ne more mimo določil ZOR (OZ) pridobiti dodatnih koristi iz take pogodbe. Revizijsko sodišče soglaša s tem, da je tožnica lahko, kot je to pravilno razsodilo sodišče, pridobila samo tiste pravice, ki bi ji že od vsega začetka šle iz take pogodbe.

Glede na povedano je revizijsko sodišče revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).