Jedro

Posojilojemalec mora v dogovorjenem roku vrniti enako količino stvari iste vrste in kakovosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca nerazdelno dolžna tožniku plačati 6.142,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 1999 dalje ter mu nerazdelno povrniti tudi njegove pravdne stroške v znesku 618,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2005 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženca sodbo pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbijata z revizijo. V njej navajata, da s tožnikom nista v obligacijskem razmerju. Dogovor o posojilu ni obstajal. Izjava toženca z dne 7. 8. 1998 ni posojilna pogodba, poleg tega pa je toženec takšno izjavo tudi preklical. Tožbeni zahtevek ni sklepčen, saj iz dejstev in s strani tožnika predlaganih dokazov ne izhaja njegova utemeljenost. V konkretnem primeru gre za tristrano pravno razmerje, pri čemer sodišči zmotno štejeta, da sta oba toženca zavezana vrniti posojilo, sicer najeto pri banki. Toženca nista zavezanca banke, kredit je tožnik najel v svojem imenu in za svoj račun. Pri tem se sklicujeta na določbo 211. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišči nista navedla temelja in podlage zahtevka. Zatrjevani tudi niso bili elementi posojilne pogodbe. Razlogi o odločilnih dejstvih so med seboj v nasprotju, oziroma jih ni. Tožnik s poplačilom celotnega kredita do banke zoper toženca ni pridobil regresnega upravičenja.

4. Sodišče je revizijo v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti,(1) pač pa le na zahtevo stranke, zato mora biti takšen revizijski očitek obrazložen. Revident mora določno in razumljivo pojasniti, s katerim postopanjem ali opustitvijo je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka tako, da (domnevno) kršen predpis navede ali kršitev vsebinsko opiše. Z revizijskimi navedbami, da sodbi nižjih sodišč nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so le ti v medsebojnem nasprotju, revidenta takšnim zahtevam nista zadostila. Da tožba ni sklepčna, ne drži. Tožnik je v zvezi z zatrjevanim posojilnim razmerjem s tožencema navedel vsa pravno relevantna dejstva.

7. Revizijska izvajanja, da toženca s tožnikom nista v obligacijskem razmerju, ne držijo. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da sta si toženca pri tožniku izposodila določen denarni znesek, ki pa mu ga nista vrnila v dogovorjenem času. Da je tožnik tožencema konkretni denarni znesek lahko posodil, je sam najel kredit pri banki. Tožencema je bil denar izročen. Drugačna revizijska zatrjevanja zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP niso dovoljena. Pravna podlaga tožnikovega zahtevka je, kot pravilno navajata nižji sodišči, ustno sklenjena posojilna pogodba, s katero sta se toženca tožniku zavezala vrniti posojeni denarni znesek. Toženčev preklic izjave z dne 7. 8. 1998, s katero je pisno potrdil obstoj omenjene pogodbe, tako ne more biti odločilen. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi revizijsko sklicevanje na določilo 211. člena ZOR, ki pravi, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

8. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podane očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Primerjaj prvi odstavek 371. člena ZPP.