Jedro

Tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja plačilo za opravljeno storitev, ne more biti utemeljen, če ni izkazano, da je bila storitev opravljena. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe sicer sledi, da naj tožena stranka ne bi dokazala, da tožeča stranka ni izpolnila obveznosti v tem mesecu. Vendar pa zgolj na podlagi te okoliščine še ni moč sklepati o nasprotnem, da namreč tožeča stranka je izpolnjevala svoje obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 98/03528 z dne 15.5.1998 v 1. tč. izreka. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala trditev, da tožeča stranka ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti v septembru 1997, na kar se nanaša v tej pravdi sporni račun, pogojevanje plačila z obveznostmi, ki jih tožeča stranka ni mogla izpolniti, pa ne more vplivati na obveznost plačila tega računa. Poleg tega tožena stranka ni konkretizirala očitanih pomanjkljivosti storitev tožeče stranke. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Pritožba je utemeljena. Pritožnik pravilno opozarja, da izpodbijana sodba nima ugotovitev o izpolnjevanju obveznosti tožeče stranke po pogodbi o opravljanju svetovalnih storitev - svetovalni inženiring (priloga B 3; v nadaljevanju pogodba) v mesecu septembru 1997. Mesečna plačila po tej pogodbi namreč niso bila dogovorjena kot pavšal, temveč so bila odvisna od izpolnjevanja obveznosti tožeče stranke, opredeljenih v 2. členu pogodbe (prim. še 4. čl. te pogodbe). Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe sicer sledi, da naj tožena stranka ne bi dokazala, da tožeča stranka ni izpolnila obveznosti v tem mesecu. Vendar pa zgolj na podlagi te okoliščine še ni moč sklepati o nasprotnem, da namreč tožeča stranka je izpolnjevala svoje obveznosti. S tem v zvezi velja dodati naslednje. Dokazno breme glede izpolnitve obveznosti ni na toženi stranki, temveč na tožeči stranki. Tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja plačilo za opravljeno storitev, namreč ne more biti utemeljen, če ni izkazano, da je bila storitev opravljena (prim. 600. čl. ZOR). Zatrjevano negativno dejstvo, da sporna storitev ni bila opravljena, tako v obravnavanem primeru pomeni oporekanje zatrjevani izpolnitvi obveznosti. Iz doslej razloženega sledi, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu. Pritožbeno sodišče je zato ne more preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odst. 154. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe. Opisano pomanjkljivost bo sodišče prve stopnje odpravilo tako, da bo ugotovilo, katere storitve, ki bi jih bila dolžna opravljati po pogodbi, upoštevaje fazo prenove, je tožeča stranka v septembru 1997 opravila za pravno prednico tožene stranke na objektu Narodne in Univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V novem postopku naj bo sodišče pozorno še na okoliščino, da se sklep o izvršbi, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi, glasi na neobstoječo gospodarsko družbo, da je tožeča stranka ustrezno popravila tožbo (l. št. 13) in da je na strani tožene stranke potem nastopal pravni naslednik prvotne tožene stranke. Zato bi bilo treba sklep o izvršbi razveljaviti, potopek pa nadaljevati po popravljeni tožbi proti pravnemu nasledniku. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.