Jedro

Pritožba še navaja, da obdolženec ne more biti spoznan za krivega očitanega kaznivega dejanja, ker mu je bila zaradi obravnavanega prestopa meje izrečena globa za prekršek, ki jo je tudi plačal. Pritožbeno sklepanje ni pravilno, saj obdolžencu ni bila izrečena globa zaradi ravnanja, ki se mu očita v kazenskem postopku, torej nezakonitega spravljanja tujcev čez državno mejo in prevažanja po ozemlju Republike Slovenije za plačilo, temveč zaradi storjenega prekrška, ker je prestopil mejo na nedovoljenem prehodu, kot je obdolženec v zagovoru tudi sam povedal.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada za njegovo zagovornico na pritožbeni stopnji pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 6534/2021 z dne 12. 11. 2021 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 izreklo kazen tri leta in en mesec zapora, na podlagi tretjega odstavka 308. člena v zvezi s 47. členom KZ-1 pa tudi denarno kazen v višini 40 dnevnih zneskov po 23,80 EUR, kar skupaj znaša 952,00 EUR. Denarno kazen je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, sicer se bo prisilno izterjala, če se je ne bo dalo niti prisilno izterjati, pa se bo izvršila tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šest mesecev; če obdolženec plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor, če plača še ostanek, pa se izvrševanje kazni zapora ustavi. Po prvem odstavku 48.a člena KZ-1 mu je izreklo tudi stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas pet let, ki se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, ne všteva pa se v čas trajanja te kazni čas, prebit v priporu in zaporu. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, naštetih v izreku sodbe, po drugem odstavku 73. člena KZ-1 pa je iz moralnih razlogov tujcu B. B. odvzelo mobilni telefon Samsung 20S, ki mu je bil zasežen. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve in plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, po prvem odstavku 97. člena istega zakona pa je odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V uvodu navedeno trditev, da uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožba obrazloži z navedbo, da je obrazložitev sodbe povsem pavšalna oziroma nekonkretizirana, neskladna in v nasprotju sama s seboj ter da se je ne da preizkusiti, prav tako pa ni pravilno oziroma popolno ugotovljeno dejansko stanje, kar bo obrazloženo v nadaljevanju pritožbe. Iz njene nadaljnje obrazložitve pa je razvidno, da se ne strinja z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ter odločitvijo, da ne ugodi predlogu, da izvede dokaze, ki jih je predlagala obramba, ter da pomanjkljivosti, ki jih očita sodbi sodišča prve stopnje, pojasnjuje z drugačno dokazno oceno kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Pritožba pa ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze, dejansko stanje obravnavane zadeve je ugotovilo pravilno in popolno ter v razlogih sodbe tehtno pojasnilo, na podlagi česa zaključuje, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Z razumnimi in prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje, navedenimi v razlogih sodbe, se pritožbeno sodišče strinja in jih kot pravilne povzema, očitki o neskladni obrazložitvi sodbe, ki naj bi bila glede številnih okoliščin tudi neobrazložena, v nasprotju sama s seboj in se je naj ne bi dalo preizkusiti, pa so prav tako neutemeljeni.

5. Pritožba meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi dokaznemu predlogu, da se pregleda vsebina obdolženčevega računalnika, e-predala, iz katerega bi bilo razvidno, da se je obdolženec ukvarjal s prodajo avtomobilov. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno zaključilo, da je bil dokazni predlog podan prepozno in da ni zavzelo stališča, zakaj bi dokazni predlog pomenil očitno zavlačevanje ali zlorabo pravic, zmotno pa je po njeni oceni tudi sklepanje sodišča, da izvedba tega dokaza za ugotavljanje dejanskega stanja in razjasnitev zadeve ni pomembna, glede zavrnjenih dokazov pa še navaja, da je zavrnitev ostalih dokaznih predlogov v sodbi povsem pavšalna in neutemeljena.

6. Pritožba nima prav. Sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno in v sodbi pavšalno zavrnilo ostale dokazne predloge in da ni obrazložilo, zakaj meni, da je dejansko stanje že v zadostni meri razjasnjeno ter dokazni predlogi niso relevantni za razjasnitev dejanskega stanja, pri tem pa sama ne pojasni, izvedbo katerih ostalih dokazov pogreša, zato na ta očitek pritožbeno sodišče ne more odgovoriti. Neutemeljeno pa sodišču prve stopnje očita tudi, da bi moralo ugoditi dokaznemu predlogu za pregled vsebine e-predala obdolženčevega računalnika. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno in ustrezno obrazloženo (v točki 7 obrazložitve sodbe) zavrnilo izvedbo navedenega dokaza, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča za razjasnitev dejanskega stanja obravnavane zadeve ni bila potrebna. Pravilno je obrazložilo, da izvedeni dokazi nedvomno potrjujejo, da je očitek, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, dokazan, zato izvedba tega dokaza ni bila potrebna, predlog za njegovo izvedbo pa je bil očitno posledica spremenjenega zagovora obdolženca, ki ga je prilagodil izpovedbi priče B. B. glede namena njihove poti v Republiko Slovenijo. Sodišče lahko izvede dokaz, tudi če stranka ni pravočasno predlagala njegove izvedbe, kadar ugotovi, da je materialnopravno relevanten za razjasnitev zadeve, ki jo obravnava, a je navedeni dokaz sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in v napadeni sodbi tudi pravilno pojasnilo, zakaj meni, da k razjasnitvi dejanskega stanja ne bi mogel prispevati. Pritožbi, ki meni nasprotno in sodišču prve stopnje očita, da zavrnitev dokaznih predlogov ni utemeljena in v sodbi tudi ne ustrezno obrazložena, zato ni mogoče pritrditi.

7. V nadaljevanju pritožba ponavlja obdolženčev zagovor in sodišču prve stopnje očita, da je zmotno zaključilo, da obdolženec ni bil v dejanski zmoti glede pravice tujcev, ki jih je pripeljal v Republiko Slovenijo, da vanjo vstopijo. Navaja, da ni vedel, da dokumenti, ki so potrebni za vstop oziroma prebivanje v Republiki Hrvaški, ne zadoščajo za vstop v Republiko Slovenijo, sodišče prve stopnje pa je prezrlo, da ni obdolženec izbral poti, po kateri so potovali in po kateri so prešli mejo ter ni vedel, da na mestu, kjer so mejo prestopili, tega ne bi smeli storiti. Prav tako ni pravilno zaključilo, da je obdolženec spreminjal svoj zagovor, saj je že policistom pojasnil, da je bil namen njegovega obiska tudi ogled in nakup rabljenih vozil in da ne ve, zakaj to ni navedeno v policijskem zapisniku, je pa že takrat opisal, da so „želeli v Ljubljano v nakupe“, izpovedbe prič o namenu njihovega potovanja pa so skozi celoten postopek skladne z njegovim zagovorm. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da policisti niso ugotovili drugih obdolženčevih prehodov meje, kar naj bi ovrglo navajanje priče B. B., da mu je obdolženec že pred obravnavanim dogodkom na Kosovo večkrat pripeljal rabljene avtomobile, saj to ne pomeni, da prevozi niso bili opravljeni, temveč le, da obdolženčevi prehodi meje niso bili zabeleženi ali pa da na Kosovo ni potoval skozi Slovenijo. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je pavšalno obrazložilo okoliščino, da je obdolženec za prevoz tujcev prejel plačilo, saj po njeni oceni analizirani podatki elektronskih naprav takšnega zaključka sodišča prve stopnje ne potrjujejo. Pregled obdolženčevega telefona ni pokazal, da je bil obdolženec tisti, ki je izbral pot, po kateri so potovali, sodišče prve stopnje pa je tudi spregledalo, da je obdolženec povedal, da zaslišani tujci v zvezi s tem niso izpovedovali po resnici, temveč so neresnično izpovedali, da je on izbiral pot. Sodbe se po oceni pritožbe ne da preizkusiti tudi v njenem zaključku, da ni slediti zagovoru obdolženca, ko je povedal, da naj bi dva izmed tujcev prevzel v kraju N., še enega pa v V., saj ni obrazloženo, zakaj mu sodišče tega ne verjame. Pritožba graja zaključek sodišča prve stopnje, da so bile izpovedbe tujcev o tem, kam so bili namenjeni, neskladne, kar po njeni oceni niti ni pomembno, temveč je bistveno le to, da je bil obdolženec v dejanski zmoti glede tega, ali imajo tujci potrebna dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo in da mu za obravnavani prevoz ni bilo plačano, plačilo pa mu niti ni bilo obljubljeno, pri čemer pojasnjuje, kje so tujci vstopili v avtomobil obdolženca, vsi z namenom, da gredo v Slovenijo na izlet, pogledali pa bi tudi neki karamboliran avtomobil. Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo, da je obdolženčev zagovor o tem, zakaj se druži s pričo B. B., skladen z izpovedbo slednjega, v napadeni sodbi pa ni obrazloženo, zakaj naj bi bila izpovedba B. B. neverodostojna in v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi. Nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje glede namena poti obdolženca prezrlo, da slednji nikoli ni navedel, da naj bi bili cilj njegovega potovanja zgolj Hrvaška in Slovenija, zato ni neskladen z navedbo priče B. B., da je bil namenjen v Albanijo, obdolženca pa ne more bremeniti okoliščina, da je B. B. na spletu iskal podatke, ki se nanašajo na „destinacijo Italijo“, kar izhaja iz pregleda zavarovanih podatkov njegovega telefona. Izveden dokazni postopek je po oceni pritožbe kvečjemu potrdil, da so tujci obdolženca izkoristili za nezakonit vstop v Republiko Slovenijo, pri čemer je pomembno tudi, da na mestu, kjer so prečkali mejo, ni bilo označeno, da bi bilo to prepovedano, ob tem ko se v državah, ki sodijo v Schengen, mejna kontrola ne opravlja, obdolženec pa ni vedel, da Hrvaška ni v schengenskem območju, na kar kaže tudi njegov prvotni namen, da mejo prestopijo na mednarodnem mejnem prehodu.

8. Pritožba želi s takšno dokazno oceno prepričati, da obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja ni dokazana. Njeni oceni izvedenih dokazov pa ni mogoče pritrditi, prav tako je neutemeljena, ko ob lastni dokazni oceni posameznih okoliščin in dokazov napadeni sodbi očita, da nima razlogov, da ti niso skladni in da je nejasna. Razlogi napadene sodbe so jasni, sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vseh odločilnih okoliščin in dejstev. Pravilno je pojasnilo, da obdolžencu ni mogoče verjeti, ko se je zagovarjal, da ni vedel, da meje ne smejo prestopiti na maloobmejnem prehodu in da je glede prestopa meje zgolj sledil navodilom tujcev, ki jih pred tem ni poznal in s katerimi naj bi odšel zgolj na izlet v Republiko Slovenijo ter na ogled kakšnega avtomobila in da za prevoz ni bilo dogovorjeno plačilo. Nobenega razloga ni imelo sodišče prve stopnje, da bi obdolžencu verjelo, da je zato, ker ne pozna Slovenije in Hrvaške, mejo prestopil na maloobmejnem, ne pa mednarodnem prehodu, in da je po več kot 1.000 kilometrov dolgi vožnji iz Republike Francije, potem ko je prispel v Republiko Hrvaško, še istega dne v svoj avtomobil sprejel tri osebe ter se z njimi čez maloobmejni prehod odpeljal v Slovenijo zaradi zabave in ogleda avtomobila, pri tem pa tujci za vstop v Republiko Slovenijo niso imeli dovoljenja, in da prevoza ni opravil za plačilo. Pritožba neutemeljeno očita, da je sodba pavšalna in da nima razlogov glede okoliščin, ki so povzete, ter da je sodišče prve stopnje sprejelo zmotne zaključke o pomenu analize podatkov iz elektronskih naprav, pridobljenih v tem postopku. Tudi te dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da obdolženec s tujci ni bil namenjen zgolj na izlet in ogled avtomobila v Republiko Slovenijo, temveč da jih je nezakonito in za plačilo spravil čez državno mejo ter jih po ozemlju Republike Slovenije prevažal, tujci pa za vstop v Republiko Slovenijo in nadaljnje države Evropske skupnosti, kamor so bili očitno namenjeni, niso imeli potrebnih dovoljenj. O tem, da pričam, med njimi B. B. ne gre verjeti, in tudi glede neskladnosti njegove izpovedbe z zagovorom obdolženca, ima sodba prepričljive razloge v točki 14 obrazložitve, prav tako ima prepričljive razloge o ostalih okoliščinah, ki jih navaja pritožba, zato jih neutemeljeno pogreša. 9. Izvedeni dokazi, ki jih je pravilno ocenilo in v sodbi prepričljivo obrazložilo, so sodišču prve stopnje utemeljeno narekovali zaključek, da je obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil v sostorilstvu, po predhodnem dogovoru in s sodelovanjem pri izvršitvi skupaj z neznanim sostorilcem nepotrjene identitete z domnevnim imenom C. C., od katerega je prejel navodilo za vzpostavitev stika s tujci ter navodila, da naj krene na pot, ko bo nakazan denar ter sporočilo o tem, kdaj bo to (točka 23 obrazložitve sodbe). Pritožbeni oceni, ki zaključkom sodišča prve stopnje nasprotuje, ker naj ne bi bili potrjeni z izvedenimi dokazi, zato ni mogoče pritrditi. Neutemeljeno pa pritožba navaja tudi, da se sodbe ne da preizkusiti glede zaključkov sodišča prve stopnje, da večje število računov lokacije postajališč na obdolženčevi poti iz Francije na Hrvaško, ki so bili zaseženi obdolžencu, ter pregled elektronskih naprav, ne potrjujejo njegovega zagovora o namenu njegovega potovanja. Po oceni pritožbe je obrazložitev sodbe v tem neutemeljena, pavšalna in nelogična. Ni ji mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v sodbi razumno in tehtno pojasnilo, da tudi navedeni dokazi kažejo na namen obdolženca, da po skupaj s sostorilcem načrtovani poti pride čim prej na dogovorjen kraj v Republiki Hrvaški, kjer bo prevzel tujce in jih istega dne odpeljal iz navedene države. Pritožba ne more prepričati s trditvijo, da je obdolženec potoval na Hrvaško zato, da bi tam preživel dopust, prav tako zmotno navaja, da se sodbe ne da preizkusiti, ker je po njeni oceni sodišče prve stopnje le pavšalno zaključilo, da sta izpovedbi B. B. in zagovor obdolženca nezanesljiva glede prtljage, ki je bila v avtomobilu obdolženca, in da je zmotno zaključilo o lastnini kovčkov, ki sta bila, kot trdi, last obdolženca, ter iz česar naj bi bilo prav tako razvidno, da je imel namen potovati, ne pa da je prišel na Hrvaško zaradi izvršitve kaznivega dejanja. Tudi o navedeni okoliščini ima sodba sodišča prve stopnje ustrezne razloge (točka 19 obrazložitve), ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje in jim ni kaj dodati, zato so očitki pritožbe neutemeljeni. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da lastnina kovčkov ni odločilnega pomena za presojo namena obdolženčeve poti iz Francije na Hrvaško.

10. Nadalje je neutemeljena pritožbena trditev, da se sodbe ne da preizkusiti in da je pavšalna ocena sodišča prve stopnje, da je povsem utemeljen zaključek, glede na izpovedbe D. D. ter tujcev B. B., E. E. in F. F., ter uradne zaznamke o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki se nahajajo v pregledanih elektronskih napravah tujcev, da je bil obdolženčev namen prihod na lokacijo, ki mu jo je B. B. posredoval v elektronskih sporočilih, in da so z uporabo navigacije, potem ko so tujci vstopili v obdolženčevo vozilo, iskali lokacijo G. na relaciji prevozov iz V. proti državni meji, ki je bila uporabljena kot možna pot za prestop meje. Navaja še, da je iz navedenih dokazov potrebno zaključiti nasprotno, in sicer da so tujci obdolženca izkoristili za nezakonit vstop v Republiko Slovenijo, česar se ni zavedal, tujci pa so iz strahu lagali, ko so povedali, da je vozil po navigaciji, ki jo je imel v avtomobilu. V nadaljevanju pritožba razlaga pomen komunikacij, pridobljenih iz elektronskih naprav, to je sporočil, ki so si jih pošiljali v obravnavanem času obdolženec, B. B. in C. C. ter tudi glede tega sodišču prve stopnje očita, da se v sodbi ni opredelilo do pripomb obdolženca o njih. S pritožbeno razlago pomena sporočil, ki jo je argumentirano zavrnilo že sodišče prve stopnje v sodbi, se pritožbeno sodišče ne strinja, temveč pritrjuje njihovi pravilni razlagi, ki jo je podalo sodišče prve stopnje v sodbi, pri tem pa je očitek pritožbe, da se sodišče prve stopnje do pripomb obdolženca glede te komunikacije ni opredelilo, zmotna. V sodbi je namreč povzelo zagovor obdolženca in prepričljivo ter obširno analiziralo navedena sporočila in pojasnilo, zakaj obdolžencu ne verjame tudi glede njegove razlage sporočil (točke 21 do 26 obrazložitve sodbe). Prav tako neutemeljeno pritožba navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tolmački za albanski jezik, ki je pregledala prevode sporočil, ki jih je opravil kriminalist, sporočila predočiti v albanskem jeziku in ji naložiti, da jih prevede, ne pa ji hkrati s sporočili predočiti že opravljene prevode. Zakaj naj bi način dela tolmačke vplival na pravilnost vsebine sporočil in zaključkov prvostopenjskega sodišča, pritožba ne pojasni, sicer pa ob tem sama zaključi, da sta tolmačka in kriminalist pri prevodih sporočil prišla do enakih zaključkov ter ugotovila, da je vsebina sporočil „popačena“, da gre za komunikacijo v slovnično slabi albanščini in da so v tekstu določene pravopisne napake oziroma da so sporočila pisana v narečju ter jih je zato težje prevesti. Oceni pritožbe, da sporočila ne kažejo na to, da je obdolženec deloval načrtovano in premišljeno, temveč da potrjujejo, da ni ravnal proti plačilu in ni vedel, da je njegovo ravnanje protipravno, zato ni mogoče pritrditi.

11. Pritožba tudi glede ostalih okoliščin očita, da sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti ter da je sodišče prve stopnje v njej le pavšalno zavrnilo obdolženčev zagovor, očitke pa pojasni z lastno dokazno oceno izvedenih dokazov. Navaja, da ima obdolženec odprt račun pri Western Union ter poudarja, da ni razvidno, da bi nanj prejel plačilo za prevoz tujcev; da se je zagovarjal, da ni bil seznanjen z vsebino sporočil, ki sta si jih med seboj izmenjala B. B. in C. C. in da se ni z nikomer dogovarjal, da bi dobil plačilo za prevoz ter da tudi obljuba plačila ni razvidna iz nobenih dokazov; da obdolženec ne pozna nobene osebe z imenom J. J. in da je B. B. natančno pojasnil, na kaj so se sporočila nanašala, torej da ni šlo za plačilo za prevoz, temveč za nakup oziroma popravilo avtomobilov, obdolženec pa v to komunikacijo ni bil vključen ter zanjo tudi ni vedel, medtem ko iz sporočil ne izhaja, da bi bila plačila povezana s prevozom, saj so navedene le številke. Pomanjkanje razlogov sodbi očita v delu, kjer sodišče prve stopnje zaključuje, da ne gre verjeti izpovedbi B. B. in ostalih tujcev, ko so povedali, da so bili prepričani, da lahko z dokumenti, ker so imeli vizo za vstop v Republiko Hrvaško, potujejo po vsej Evropi oziroma po območju schengenskih držav ter sodišču očita, da se do navedbe B. B., da je v preteklosti z istimi dokumenti že potoval po državah Evropske skupnosti in pri tem nikoli ni prišlo do težav, ni opredelilo. Zmotno ugotovljeno dejansko stanje in le pavšalno opredelitev nadalje očita sodbi glede ocene izpovedbe priče D. D., ki je podal mnenje, da so tujci za pot plačali; pavšalna je tudi ocena glede izpovedbe priče B. B., da se z obdolžencem ni dogovoril, da bo izvedel prevoz proti plačilu, da je slednjega poznal zaradi posla s karamboliranimi vozili, o namenu poti v Ljubljano na dan, ko je bil v Republiki Sloveniji državni praznik in da obdolžencu ni nakazal nobenega denarja, zmotni in pavšalni pa so tudi zaključki, ko je pojasnjeno poznanstvo med tujci in ocenjene njihove navedbe glede namena poti in plačila za prevoz, ki jim sodišče neutemeljeno ni verjelo. Sodišču prve stopnje pritožba očita tudi, da se ni opredelilo do zagovora obdolženca, da je imel dovolj visoke dohodke in da zato ne bi imelo nobenega smisla, da bi opravil ilegalni prevoz tujcev za 1.500,00 EUR; da zgolj pavšalno navaja, da ni sledilo obdolžencu, ko je pojasnil pravilen pomen in kontekst ostalih sporočil in da tega ni obrazložilo. Pojasnjuje, da obdolženec ni vedel, kdaj B. B. poteče pogodba o zaposlitvi ter poudarja, da je imel slednji pogodbo o zaposlitvi na Hrvaškem do novembra 2021; da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in nekritično sledilo izpovedbama policistov I. I. in D. D. glede razlage elektronskih sporočil, ne pa zagovoru obdolženca, ki je po oceni pritožbe natančno in določno pojasnil svojo komunikacijo, in da zmotno tolmači sporočila, ki si jih je B. B. izmenjal z osebo J. J., pri čemer je bistveno, da obdolženec v to komunikacijo ni bil vključen in zanjo ni vedel, in tudi ni vedel za sporočilo „1.500,00 EUR zahteva“, sicer pa ni mogoče zaključiti, da je bil navedeni znesek dejansko plačan, B. B. pa je pojasnil, da se ne nanaša na plačilo za prevoz.

12. Tudi s povzetim pritožba ponuja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje zaključkom prvostopenjskega sodišča in mu neutemeljeno očita, da ocene teh istih dokazov v sodbi ni podalo. Očitki pritožbe so neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje vse dokaze, ki jih je izvedlo, v sodbi ocenilo in razumno obrazložilo, kaj iz njih zaključuje, zato ne drži očitek pritožbe, da so razlogi pavšalni in da okoliščin, ki jih navaja, vse pa niti niso odločilna dejstva, ni ocenilo. Da ne bo ponavljanja, se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev prvostopenjske sodbe, ki je tehtna in pravilna, pritožbene navedbe pa je ne morejo v ničemer omajati.

13. Glede premoženjskega stanja obdolženca pritožba sodišču prve stopnje prav tako neutemeljeno očita, da ga ni pravilno ocenilo. Navaja, da je obdolženec z listinskimi dokazi izkazal višino dohodkov, ki potrjujejo, da mu finančne razmere niso narekovale opraviti nezakoniti prevoz, saj so mu dohodki, ki jih je prejemal, povsem zadostovali. Tudi glede tega pritožbenega očitka pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim zaključkom, navedenim v točkah 37 in 39 obrazložitve napadene sodbe, ki jim ni potrebno ničesar dodati.

14. V nadaljevanju pritožba oceenjuje izpovdbo priče D. D., ki je povedal, da iz zavarovanih telefonskih podatkov B. B. niso razvidni še kakšni drugi podatki o eventualnem ciljnem kraju, kamor naj bi bil slednji tega dne namenjen, da drugih podatkov niso našli in da je bil opravljen pregled brskalnika, to pomeni zgodovine brskanja po spletu, iz katere bi zagotovo bilo to razvidno, pa takšnih podatkov ni bilo. Glede tega navaja, da to z obdolžencem nima neposredne zveze, prav tako ni imel vpliva na to, ali bo B. B. govoril resnico ali ne, in da tudi ni nujno, da je zgodovina brskanja zabeležila vsa iskanja, saj je lahko bila ta funkcija izklopljena, B. B. pa je morebiti za iskanje ciljnega kraja uporabil kakšno drugo elektronsko napravo. Tudi te navedbe ne morejo prepričati, da je bil namen potovanja obdolženca in tujcev tega dne izlet v Ljubljano in ogled avtomobila. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni “konkretizirano“ opredelilo do zagovora obdolženca, ko je povedal, da iz vsebine sporočil, ki jih je poslal B. B., izhaja, da je tujce pozival oziroma zahteval, da imajo potrebne dokumente za prestop meje ter da so mu zagotovili, da jih imajo, temveč je njegov zagovor zavrnilo zgolj s pavšalno navedbo, da je vsebino sporočil ocenilo skupaj s preostalimi dokazi. Tudi glede tega je očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje pavšalno zavrnilo zagovor obdolženca, neutemeljen. Sodba ima o vsem ustrezne razloge, kot je že bilo pojasnjeno, pritožba pa trditve o neobrazloženosti in pavšalnosti sodbe pojasnjuje s svojo lastno dokazno oceno. Pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča ne morejo omajati niti trditve pritožbe, da je obdolženec tudi v času ukrepov proti epidemiji potoval po državah Evropske skupnosti in da so mu šele policisti pojasnili, da Hrvaška še ni v schengenskem območju ter da zato dokumenti tujcev za vstop v Slovenijo ne zadostujejo, in da zagovor obdolženca potrjuje tudi okoliščina, da ni pobegnil, ko so ga policisti ustavili, temveč je z njimi ves čas vzorno sodeloval. 15. Pritožba še navaja, da obdolženec ne more biti spoznan za krivega očitanega kaznivega dejanja, ker mu je bila zaradi obravnavanega prestopa meje izrečena globa za prekršek, ki jo je tudi plačal. Pritožbeno sklepanje ni pravilno, saj obdolžencu ni bila izrečena globa zaradi ravnanja, ki se mu očita v kazenskem postopku, torej nezakonitega spravljanja tujcev čez državno mejo in prevažanja po ozemlju Republike Slovenije za plačilo, temveč zaradi storjenega prekrška, ker je prestopil mejo na nedovoljenem prehodu, kot je obdolženec v zagovoru tudi sam povedal (list. št. 618).

16. Po obrazloženem, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in niso podane kršitve, ki jih navaja pritožba, in ker slednja tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost zaključkov prvostopenjske sodbe, je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, pri čemer pri uradnem preizkusu sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

17. Zoper odločbo o kazenski sankciji se obdolženčeva zagovornica pritožuje le z navedbo, da se obdolženec ne strinja z obrazložitvijo sodišča glede izreka kazenske sankcije, ki je občutno previsoka. Pritožbeno sodišče je pri preizkusu odločbe o kazenskih sankcijah ugotovilo, da ni nobenega utemeljenega razloga za spremembo napadene sodbe v tem delu v korist obdolžencu. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o kazenskih sankcijah ustrezno upoštevalo težo kaznivega dejanja in stopnjo kazenske odgovornosti obdolženca ter ob dejstvu, da doslej še ni bil obsojen in je osebnostno urejen, izreklo primerne kazni. Zaporna in denarna kazen sta bili izrečeni na spodnji meji kazni, ki ju za to kaznivo dejanje predpisuje zakon, utemeljeno pa mu je bila izrečena in tudi pravilno odmerjena stranska kazen izgona tujca iz države.

18. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse in glede potrebnih izdatkov ter nagrade njegove zagovornice na pritožbeni stopnji odločilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 97. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).