Jedro

Po zavarovalni pogodbi je zavarovanec pooblaščeni imetnik. Če je sklenitelj pogodbe vozilo izročil tožencu, je na toženca prešlo tolik pravic iz zavarovalne pogodbe, kolikor jih je imel sklenitelj. Toženc torej vežejo zavarovalni pogoji.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine glede zneska 255.887,00 SIT, ki vsebinsko predstavlja regresni zahtevek zavarovalnice proti dolžniku. Na ugovor toženca je sodišče zadevo obravnavalo v pravdi in tožbeni zahtevek zavrnilo, ker zavarovalni pogoji toženca ne vežejo. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je prometno nezgodo 8.1.1993 povzročil toženec, ki bi moral sam plačati škodo, če bi zavarovanja ne bilo, zato je bil zavarovan tudi njegov premoženjski interes in ga je treba šteti za zavarovanca. Toženec je s tem, ko je za vožnjo uporabil to vozilo, sprejel pravice in obveznosti, ki iz tega zavarovanja izvirajo. Toženec je tudi sam priznal dolg iz naslova prometne nesreče. Pritožba je utemeljena. Ker sodišče prve stopnje pri odločanju ni uporabilo pravilne materialnopravne podlage, je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodbo je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo opravilo novo glavno obravnavo (čl. 370/1 ZPP). Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je v času nezgode, iz katere izhaja zahtevek tožeče stranke, veljal Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (ZTSPOZ, Ur.l. SFRJ št. 82/90 in 5/91). 84. čl. tega zakona je v 1. odst. določal obveznost lastnika motornega vozila, da mora skleniti pogodbo o obveznem zavarovanju. Predmet zavarovanja po tem zakonu je torej bilo - enako kot sedaj v čl. 15 Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP, Ur.l. RS št. 70/94) - zavarovanje odgovornosti, povezano z določenim vozilom. Zavarovalna pogodba je torej (bila) vezana na vozilo in na njegovo uporabo. Ker gre torej za zavarovanje odgovornosti v zvezi z uporabo motornega vozila, ki je nevarna stvar (čl. 174/1 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), je torej zavarovan imetnik oziroma tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo (čl. 176/1 ZOR), torej pooblaščeni imetnik. V obravnavani zadevi doslej zbrani podatki kažejo, da je lastnik vozila tožencu izročil avto in da je torej bil toženec pooblaščeni imetnik. S tem je bil zavarovan po zavarovalni pogodbi, ki jo sestavljajo pogoji in zavarovalna polica, ki jo je sklenil lastnik kot sklenitelj. Zavarovalnica je škodo plačala oškodovancu iz te zavarovalne pogodbe. Če je lastnik izročil vozilo tožencu, je na toženca lahko prešlo samo toliko pravic iz zavarovalne pogodbe, kolikor jih je imel sam sklenitelj. To pa pomeni, da enaki pogoji, kot za sklenitelja zavarovanja, veljajo tudi za tistega, ki mu je imetnik stvar zaupal v uporabo. Več pravic, kot jih je sklenitelj imel po zavarovalni pogodbi, namreč na imetnika ni mogel prenesti. Tako se torej ni mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da toženca kot voznika vozila ne zavezujejo pogodbena določila pogodbe, sklenjene med njegovim bratom in tožečo stranko. Zavrnitev tožbenega zahtevka torej ne more temeljiti na ugotovitvi, da toženca zavarovalni pogoji ne vežejo. V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje ugotavljati ravnanje toženca v zvezi s trditvami tožeče stranke o tem, da je ravnal v nasprotju z zavarovalnimi pogoji. Tožeča stranka pa bo morala ravnanje toženca konkretizirati in ga podkrepiti z dokazi, pri tem pa se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do trditev tožeče stranke o tem, da je toženec dolg pripoznal. To so torej razlogi, zaradi katerih je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti. Določbe ZPP/77 so v tem sklepu uporabljene glede na čl. 498 ZPP/99.