Jedro

Zgolj trenutna neosvetlitev spornega dela stopnišča v času padca še ne pomeni napake v gradnji, za katero bi odgovarjala toženka kot izvajalec. Pravno odločilno je, ali je bila gradnja svetil ustrezno projektirana, da bi lahko luči osvetljevale celotno stopnišče v času njegove uporabe, in (če je bil projekt ustrezen) ali so bila dela ustrezno izvedena v času predaje objekta. Za morebitne kasnejše okvare senzorjev razsvetljave bi toženka kot izvajalec lahko odgovarjala le, če bi ji bile te znane in bi bila pozvana k odpravi tehničnih napak, pa bi svojo dolžnost opustila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka v predmetnem postopku zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala pri padcu po stopnicah v stanovanjskem bloku na M.., katerega izvajalec je bila tožena stranka. Sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Ne soglaša z ugotovitvijo sodišča, da je bilo ravnanje tožene stranke nedopustno, ker ni ustrezno poskrbela za razsvetljavo, čeprav ji je bilo neustrezno delovanje senzorjev znano oziroma bi ji moralo biti znano, saj je bila odgovorna za izvedbo razsvetljave mesta škodnega dogodka. Tožena stranka je dokazala, da je bila predmetna nepremičnina zgrajena skladno s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja in projektom za izvedbo del ter da je bil brez pripomb inšpektorjev na izvedbo stopnišča in razsvetljave opravljen tehnični prevzem in pridobljeno uporabno dovoljenje. Izvedenka je potrdila, da so stopnice zgrajene po projektu in da odgovarjajo vsem normativom ter da je celotno stopnišče sprojektirano in izvedeno skladno z gradbenimi in ostalimi predpisi. Izvedenka je tudi potrdila, da je bila elektroinstalacija ob nesreči izvedena po projektu. Zaključki sodišča o tem, da toženka ni ravnala s posebno strokovno skrbnostjo in da je bila seznanjena z nedelovanjem razsvetljave, so protispisni. Tožeča stranka ni izkazala, da bi bila napaka glede delovanja senzorjev dejansko grajana izvajalcu ter da bi mogla toženka za napako vedeti, te napake pa ob tehničnem pregledu ni bilo. Drži ugotovitev izvedenke, da je lahko več vzrokov, zakaj ni bilo razsvetljave v prostoru. Toženka je kot izvajalec projekt predala investitorju že pred škodnim dogodkom in je tako možno, da je investitor ali upravitelj stavbe iz takšnega ali drugačnega razloga prilagajal nastavitve senzorjev in s tem zmanjšal njihov domet. Izključene tudi niso tehnične napake, o katerih pa toženka ni bila obveščena. Med morebitno neosvetlitvijo stopnišča in padcem tožnika tudi ni vzročne zveze. Od povprečno skrbnega človeka se pričakuje, da bo gledal pod noge in pazil, da ne pade, če hodi po stopnišču. Splošno znano je tudi, da je v situaciji, ko se človek po ugasnitvi luči znajde v temi, potrebno počakati, da se oči privadijo na temo. Toženec se ni ustavil, temveč je nadaljeval s hojo po stopnicah s polnimi rokami in to kljub dejstvu, da si ni uspel ogledati poti niti par metrov vnaprej. Če bi tožnik ravnal z dovolj visoko stopnjo previdnosti, ne bi padel. 3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o temelju tožbenega zahtevka sprejelo na podlagi zaključka, da je toženka tožniku odgovorna za škodo zaradi napake v gradnji in izvedbi obrtniško instalacijskih del, in sicer zaradi neustrezne osvetlitve stopnišča v kleti, kjer je prišlo do poškodbe tožnika. Izhajalo je iz stališča, da je kljub uspešno izvedenemu tehničnemu pregledu in izdanemu uporabnemu dovoljenju za objekt ter predaji objekta upravniku toženki bilo znano oziroma bi ji moralo biti znano neustrezno delovanje senzorjev pri osvetlitvi spornega stopnišča s podestom, ki vsebuje vmesno stopnico (31. točka sodbe).

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da so takšni zaključki sodišča protispisni in nimajo podlage v izvedenih dokazih, prav tako pa so tudi pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih glede podane odgovornosti toženke (absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov v dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je do poškodbe tožnika prišlo tudi zaradi neustrezne osvetlitve podesta dvoramnih stopnic, ki je deljen z dodatno vmesno stopnico. Vendar pa zgolj trenutna neosvetlitev spornega dela stopnišča v času padca še ne pomeni napake v gradnji, za katero bi odgovarjala toženka. Pravno odločilno je, ali je bila gradnja svetil ustrezno projektirana, da bi lahko luči osvetljevale celotno stopnišče v času njegove uporabe, in (če bi je bil projekt ustrezen) ali so bila dela ustrezno izvedena v času predaje objekta. Za morebitne kasnejše okvare senzorjev razsvetljave bi toženka kot izvajalec lahko odgovarjala le, če bi ji bile te znane in bi bila pozvana k odpravi tehničnih napak, pa bi svojo dolžnost opustila.

7. Iz izvedeniškega mnenja sodne izvedenke I. M., ki ga je sodišče v sodbi povzelo v 29. točki, izhaja, da je v projektu elektroinstalacij za izvedbo stopnišča na vmesnem podestu predvidena luč plafonjera brez posebnega senzorja, ki je povezana s senzorji v pritličju in kleti ter se prižiga istočasno z njimi. Ob pravilno izvedeni elektroinstalaciji bi se torej luč na podestu morala prižgati hkrati z lučema na stopnišču v pritličju in prvi kleti, ki sta vezani na senzor. Tožena stranka bi lahko za škodo tožniku odgovarjala, če osvetlitev ne bi bila izvedena skladno s projektom ter bi prišlo do nepravilne izvedbe elektroinstalacij in posledično neosvetlitve podesta, o čemer pa sodba razlogov ne vsebuje. Odgovarjala bi lahko tudi, če bi prišlo do tehnične okvare senzorjev oziroma vezave luči, o kateri bi bila obveščena, pa je ne bi odpravila. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bila toženka obveščena o okvarah luči, prav tako tudi sodba ne vsebuje razlogov o tem, kdo in zakaj je namestil dodatni senzor na podestu stopnišča. Zgolj njegova namestitev namreč sama po sebi ne pomeni, da predhodna razsvetlitev ni bila ustrezno izvedena niti da je šlo za nedopustno ravnanje toženke pri gradnji oziroma da je bila toženka o morebitnih tehničnih pomanjkljivostih vgrajenih luči s senzorjem obveščena. Splošno znano dejstvo je (potrjeno tudi s strani postavljene izvedenke), da je senzorje mogoče nastaviti na različne intervale v soodvisnosti od oddaljenosti predmeta zaznave, za pravo namestitev pa je po predaji objekta investitorju nedvomno odgovoren upravnik zgradbe, saj do sprememb nastavitve senzorja lahko pride zaradi številnih vzrokov (tudi morebitnega premika luči ob prenašanju večjih predmetov v klet).

8. Ker glede na navedeno sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih za odgovornost toženke, torej, ali je do napake v gradnji sploh prišlo oziroma je toženka opustila dolžnost odprave tehnične napake, ki ji je bila sporočena, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V nadaljnjem postopku naj se sodišče opredeli do prej navedenih pravno odločilnih vprašanj, pri čemer naj po potrebi dodatno izvede dokaz z zaslišanjem izvedenke gradbene stroke, ki na zadnji narok ni pristopila. V primeru, da bo sodišče odgovornost toženke za škodo tožniku ugotovilo, naj se opredeli tudi do ugovora toženke o soprispevku tožnika k nastali škodi. Pri tem naj upošteva, s kakšno hitrostjo bi povprečno previden človek, ki ostane v neznanem okolju na stopnišču v temi, nadaljeval s hojo, še posebej, če nima prostih rok, s katerimi bi se lahko oprijel za ograjo oziroma ujel ob padcu. Nato naj ponovno oceni, ali je oškodovanec tudi sam kaj prispeval k nastanku škode v smislu 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.