Jedro

Prvi toženec je od trenutka, ko je bil proglašen za dediča, oziroma od pravnomočnosti delnega sklepa o dedovanju, odgovoren tudi za zapustnikove dolgove.

Ko je tožba vložena v pravdnem postopku že proti dediču glede dolga zapustnika, mora dedič že v pravdnem postopku uveljaviti omejitev odgovornosti. Ko je zapuščinski postopek že končan, je potrebno v okviru dokaznega bremena dokazati tudi višino vrednosti dednega deleža.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (2. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbi prvotožene stranke in pritožbi drugotožene stranke se ugodi in se v izpodbijanem ugodilnem delu (1. točki izreka): glede drugotožene stranke sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko na plačilo zneska 35.750,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 28.8.2001 dalje zavrne glede prvotožene stranke sodba na plačilo zneska 35.750,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 28.8.2001 dalje razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o pravdnih stroških (3. točka izreka) se glede drugotožene stranke spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti drugotoženi stranki pravdne stroške v višini 4.947,76 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku 15 dnevnega roka do plačila, v preostalem delu se izrek o pravdnih stroških razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti drugotoženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 772,50 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka do plačila. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke in prvotožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki M. G. in M. T. dolžni po enakih delih plačati tožeči stranki V. J. znesek 71.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 28.8.2001 dalje do 31.12.2001, v višini kot so povprečno veljale za hranilne vloge v DEM na vpogled v kraju izpolnitve, od 1.1.2002 dalje do 31.12.2006 v višini, kot so povprečno veljale za hranilne vloge v EUR na vpogled v kraju izpolnitve in od 1.1.2007 dalje v višini zakonskih zamudnih obresti do plačila, v 15 dneh. Glede zakonskih zamudnih obresti od 23.6.1994 do 27.8.2001 in kolikor je tožeča stranka obresti zahtevala drugače, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da sta toženi stranki M. G. in M. T. dolžni tožeči stranki V. J. povrniti pravdne stroške, vsak v višini 4.977,70 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožujejo vse pravdne stranke. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik nesporno izročil znesek 140.000,00 DEM pokojnemu B. G. ob sklenitvi posojilne pogodbe z dne 15.5.1994. V posojilni pogodbi je bil naveden znesek glavnice in način plačila obresti, posojilo je zavaroval s sporazumom, sklenjenim pred Temeljnim sodiščem v Kranju, Enota v Škofji Loki pod opr. št. N 46/94, z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičninah posojilojemalca. Posojilna pogodba in sporazum sta bila razveljavljena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. P 456/96. Tožnikova terjatev je bila zavarovana z zastavno pravico z dnem izdaje sklepa sodišča in v času od izdaje sklepa do razveljavitve posojilne pogodbe in sporazuma je tožnikova terjatev obstajala in bila celo zavarovana z zastavno pravico. V primeru razveljavitve poslov mora stranka, ki vrača denar, plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela izplačilo, kot to določa 5. odstavek 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Zahtevek tožnika je bil zavarovan že z njegovim predlogom za overitev sporazuma, s tem ko je sodišče smatralo, da gredo tožniku obresti šele od dneva vložitve tožbe, je napačno uporabilo 132. člen in 214. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Do sedaj obresti sploh niso bile sporne. Predlaga, da sodišče druge stopnje prvostopno sodbo spremeni tako, da bodo tožniku priznane zamudne obresti tudi od 23.6.1994 do 27.8.2001. Prvotožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Glede napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo le eno dejstvo in sicer, da je bil pokojni B. J. G. alkoholik in v posledici tega ni bil opravilno sposoben. Ni verjetno, da bi tožnik izročil denar osebi, ki je bila kronični alkoholik. Neverjetno je, da bi taki osebi izročil 140.000,00 DEM, od tega 80.000,00 DEM celo brez vsakega papirja, brez potrdila, brez pisne pogodbe in brez garancije. Neverjetno je, da nekdo, ki naj bi prejel tako veliko vsoto denarja, ni poravnal finančnih obveznosti, za katere je imel interes, da jih poravna. Tako ni poravnal dolga do Zavarovalnice Triglav in je bil zato dan na dražbo njegov avto Toyota Celica, poleg tega v letu dni tožniku ni vrnil ničesar. Glede splošne ocene sodišča o tem, da tožnikovim pričam verjame, tožena stranka navaja, da ni podlage za podano oceno prič. Tožnik in njegova žena sta se lahko dogovorila, da bosta govorila enako, tako sta se lahko dogovorila tudi z ostalimi pričami, ki so vse zaposlene ali so bile zaposlene pri tožniku. Izpovedi so neresnične vsaj v delu, kjer je resničnost izpovedi možno preveriti. Tako na primer priča D. B. pove, da naj bi B. G. posodil 20.000,00 DEM, ki naj bi mu jih vrnil konec maja 1994. Brez upoštevanja dejstva, da je bil D. B. zaposlen na črno, da je gradil hišo in da je imel dva majhna otroka in ni imel nobenega premoženja, je izpoved neverjetna in neresnična. Tožnik naj bi zapustniku dal prvi obrok denarja teden dni pred podpisom pogodbe na sodišču, drugi del pa tisti dan, kot sta podpisala pogodbo. Če je torej zapustnik ves denar dobil najprej 20.6.1994, je jasno, da ni mogel vrniti 20.000,00 DEM v mesecu maju 1994. Tudi izpoved tožnikovega brata V. J. se ne ujema z izpovedbo tožnika in njegove žene H. J.. Tožnik je večkrat izpovedal, da naj bi mu priča V. J. posodil 60.000,00 DEM, priča V. in H. J. pa sta govorila o 40.000,00 DEM. Če bi mu brat denar res posodil, bi si oba zneska zagotovo zapomnila. Sodišče je bilo nekritično do dejstva, da razen na sodišču podpisanega sporazuma o plačilu oziroma prejemu denarja ni nobenega pisnega dokaza, čeprav gre v prvem obroku za 80.000,00 DEM, to je tako velik denar, da ga nihče brez potrdila ne bi dal iz rok. Nihče od prič, razen tožnikove žene, katere verodostojnost pa je vprašljiva, ni bil navzoč pri izročitvi denarja in o obstoju posojila so vedeli le iz govoric. Nato prvotožena stranka opisuje potek dogodkov, nato pa kritizira izpoved H. J., ki je v ponovljenem sojenju naenkrat trdila, da so ob prvem prevzemu denarja napisali potrdilo, ki pa se je očitno izgubilo, čeprav je v prvi izjavi izpovedala, da potrdila ni bilo. Tožnik bi ga zagotovo uporabil že v zadevi P 456/96, vendar ga v tej zadevi ni niti omenil. Nemogoče je verjeti, da je tožnik izgubil celo edini dokument, s katerim je posojilo dokumentirano. V prvem postopku tožnik priče D. B. sploh ni predlagal, sedaj pa naj bi bil ključna priča glede dejstva, da naj bi tožnik denar posodil B. J. G.. Sodišče zmotno ugotavlja, da naj bi sam J. ponudbo zavrnil, saj je toženec izpovedal, da je on zavrnil ponudbo tožnika J.. Tudi na izpoved priče E. K. sodišče ne more opreti sodbe, ker je njegova izpoved neresnična in v nasprotju s predloženimi pisnimi dokazi v spisu. Sodišče ugotavlja, da naj bi zapustnik potem, ko naj bi prejel denar od tožnika, nakupil več kmetijskih strojev, traktor in nov osebni avtomobil, vendar je vse, kar je zapustnik kupil, kupil pred zatrjevanim posojilom. Tožnik ni ponudil niti enega dokaza o obstoju vtoževane terjatve. Prvotožena stranka glede dokazov obstoja posojila opozarja na stališče Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cp 4741/2005 z dne 22.3.2006, da mora sodišče v primerih, če stranka ne predloži zanesljivega dokaza za obstoj pogodbenega razmerja, še posebej pazljivo oceniti tudi druge okoliščine in dejstva, ki jih stranki izkažeta in nanje opozorita. Sodišče je zagrešilo tudi zmotno uporabo materialnega prava. Prvotožena stranka opozarja na stališče Višjega sodišča v Ljubljani v sodbi II Cp 4741/2005 z dne 22.3.2006, da mora sodišče v primeru, ko do pravnega nasledstva pride v pravdnem postopku in se tožba glasi na dediča, ob ugovoru dediča, da odgovarja le do višine podedovanega premoženja, v izrek sodbe zapisati, da odgovarja le do višine podedovanega premoženja, ne da bi se ob tem določala konkretna višina tega jamstva. Izrek sodbe tega določila ne vsebuje, kar je napačna uporaba materialnega prava. Sodišče bi moralo upoštevati tudi določilo 2. odstavka 135. člena Zakona o dedovanju, ki pravi, da ukrepi, ki jih stori kakšen dedič samo za ohranitev zapuščine in ukrepi tekoče uprave, dediču ne jemljejo pravice, da se odpove dediščini. Sodišče je izdalo delni sklep o dedovanju izključno zato, da se je ohranila vrednost zapuščine, kar je v obrazložitvi sklepa smiselno tudi navedeno. Tožencu torej ukrep, ko je predlagal delni sklep o dedovanju, ne jemlje pravice do odpovedi dedovanju, ki jo je tudi izkoristil. Bistvena kršitev določb ZPP je podana s tem, da sta si izrek sodbe in njena obrazložitev v nasprotju. Sodišče v izreku sodbe ni omejilo odgovornosti za zapustnikov dolg do višine podedovanega premoženja, v obrazložitvi sodbe pa na kar štirih straneh to odgovornost obrazlaga.

Drugotožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Najprej opozarja, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo sodbe, sodišče prve stopnje je ponovno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Ne strinja se s stališčem Višjega sodišča v Ljubljani v razveljavitvenih sklepih, kakor tudi z zaključki sodišča prve stopnje glede njene pasivne ligitimacije. Drugotoženka ni pasivno legitimirana za zahtevek, ki ga je uveljavil tožnik. Drugotoženka se je v celoti odpovedala dedovanju, kar izhaja iz pravnomočnega sklepa o dedovanju opr. št. D 192/95 in ni v ničemer razpolagala z zapuščino, zato se je tudi pravno veljavno odpovedala dedovanju. Ker ni podedovala ničesar, ne more biti odgovorna za zapustnikove dolgove. Pravno naziranje glede sprejema dediščine oziroma razpolaganja z zapuščino drugotožene stranke je zmotno. Drugotožena stranka na zapuščinski obravnavi dne 21.6.1996 ni bila prisotna, v postopku tudi ni imela pooblaščenca. Okrajno sodišče v Škofji Loki je v zapuščinskem postopku drugotoženki poslalo le dopis, s katerim jo je obvestilo o predlogu dediča M. G. glede izdaje delnega sklepa o dedovanju, drugotoženka je podala pisni odgovor, da se odpoveduje pravici do pritožbe zoper delni sklep o dedovanju. Drugotoženka je podala izjavo o odpovedi dediščini, nikjer ni navedena kot zakonita dedinja, ki sprejema dediščino in odstopa svoj dedni delež bratu. Izjava drugotoženke ni izjava o sprejemu dediščine, zmotno je stališče, da je zapuščinsko sodišče štelo dedno izjavo drugotoženke o delnem sprejemu dediščine. Drugotoženka ni dala soglasja za izjavo delnega sklepa o dedovanju, ampak se je dedovanju odpovedala. Sodišče prve stopnje se do ugovornih navedb drugotožene stranke ni opredelilo in ni zavzelo stališča. Sodišče pojasnjuje obstoj pasivne legitimacije tožencev, vendar pri tem napačno razloguje, da sta kasnejši dedni izjavi tožencev le del njunega dogovora. Sodba v tem delu ni ustrezno obrazložena in je podana bistvena kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je tudi stališče, da sta toženca z vložitvijo tožbe na razveljavitev posojilne pogodbe pokazala svoj interes do zapuščine. Drugotoženka je predlagala kot dokaz vpogled in pribavo spisa opr. št. D 192/95 in sodišče je navedeni dokaz tudi izvedlo. Podrejeno sodišče tudi napačno pojasnjuje, da odgovarjata toženca za dolg, ki izvira iz razveljavljene posojilne pogodbe, ne da bi pri tem upoštevalo tudi dediča R.G.. Nadalje drugotožena stranka pojasnjuje, kako je z dednimi deleži in dedovanjem po pokojnem B. G. ter navaja, da je obrazložitev sodbe glede višine tožbenega zahtevka v nasprotju z izrekom, enako velja tudi glede pravdnih stroškov. Pritožuje se tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in obširno kritizira dokazno oceno sodišča prve stopnje. Navaja, da sodišče nekritično sledi pričam, pri čemer nobena od zaslišanih prič ni bila prisotna pri izročitvi denarja, sodba je bistveno pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče se ni opredelilo glede navedb tožencev, da je izpoved tožnika kontradiktorna izpovedi, ki jo je podal v pravdni zadevi opr. št. P 456/96, kjer je zatrjeval, da mu je brat V. J. posodil 60.000,00 DEM, kakor tudi, da je denar pokojnemu izročil mesec kasneje, kot to trdi v tem postopku. Nelogično je, da sodišče sledi izpovedi tožnika in njegovi ženi in kot prepričljiv razlog navaja, da sta denar posodila, ker sta se bala zanj. Sodišče ni kritično presojalo in upoštevalo mnenja izvedenke dr. Z.Č.T., logično je, da sta se tožnik in njegova žena dogovorila, da bosta identično izpovedovala. Kritizira še dokazno oceno glede potrdila o izročitvi denarja in zaslišanja tožnika v zvezi s tem, navaja, da je nelogično, da bi nekdo tako visok znesek posodil nekomu, ki je zadolžen, brez predhodnega ustreznega zavarovanja ter opozarja na neskladje med pričevanjem V. J. ter tožnika in H. J., opozarja na negiranje tožnikovih trditev z izpovedjo D. B., navaja, da je priča E. K. v celoti prilagodil svojo izpoved v korist tožniku in da so izpovedi tožnika in njegovih prič neskladne in nelogične. Sodišče nekritično zaključuje, da je bil denar izročen. Očitno je, da je tožnik s svojimi dokazi skušal inscenirati izročitev denarja, ki ga ni bilo. Podrejeno je napačna tudi odločitev o stroških, napačno je sodišče za sestavo pritožbe tožniku priznalo 1500 odvetniških točk, za narok pa napačno 1200 odvetniških točk, glede na vrednost spora 1100 točk. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožbi prvotožene in drugotožene stranke pa sta utemeljeni.

Glede odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove 142. člen Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in spremembe, v nadaljevanju ZD) določa, da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja (1. odstavek), da dedič, ki se je odpovedal dediščini, ni odgovoren za zapustnikove dolgove (2. odstavek) in da če je dedičev več, so ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne (3. odstavek). Med dediči pa se posamezni dolgovi delijo v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži, če ni v oporoki drugače določeno (4. odstavek). Sodišče druge stopnje glede prvega toženca kot pravilno sprejema stališče sodišča prve stopnje, da je pasivno legitimiran v tej pravdni zadevi in da ga je šteti za zakonitega dediča po pokojnem (B.) J. G.. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je že zapuščinsko sodišče v delnem sklepu o dedovanju opr. št. D 192/95 z dne 9.7.1996 ugotovilo, da je M. G. zakoniti dedič po pokojnem, z delnim sklepom je bil proglašen za dediča. Delni sklep o dedovanju in končni sklep o dedovanju tvorita celoto. V (končnem) sklepu o dedovanju z dne 20.2.2003 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da spadajo v zapuščino poleg premoženja, navedenega v delnem sklepu o dedovanju še nepremičnine, ter v obrazložitvi navedlo, da je bil glede zapustnikovega vozila že izdan delni sklep o dedovanju. Sodišče prve stopnje ima zato prav, da se M. G. po izdaji navedenega delnega sklepa o dedovanju, v katerem je že bil proglašen kot dedič, dediščini ni mogel veljavno odpovedati (135. in 136. člen ZD). Dejstvo je, da je zapuščinsko sodišče njegovo naknadno odpoved dedovanju (v svojem imenu) upoštevalo in v skladu z njo izdalo končni sklep o dedovanju, vendar pa navedeno ne more vplivati na pravice upnika. Navedeni delni sklep o dedovanju je namreč odločilen za razmerja med dediči, veže stranke, ki so v postopku lahko sodelovale (upniki niso stranka v zapuščinskem postopku) in je sicer deklaratorne narave. V trenutku, ko je postal pravnomočen delni sklep o dedovanju, je prvi toženec M. G. prevzel del zapuščine, s tem pa je prevzel tudi odgovornost za zapustnikove dolgove. Drugačne pritožbene navedbe prvotožene stranke niso utemeljene, pri čemer niti ni odločilno, kako je interpretirati končni rezultat sklepa o dedovanju, ki je napačno upošteval odpoved dedovanju v svojem imenu, podano s strani M. G., kot veljavno. Bodisi, da se to šteje kot dogovor med dedičema v smislu razdelitve podedovanega premoženja, kot je navedlo sodišče prve stopnje v tej zadevi, bodisi da se šteje, da je dedna izjava prvotožene stranke dejansko predstavljala razpolaganje toženca s premoženjem, ki ga je podedoval, je odločilno, da je prvi toženec od trenutka, ko je bil proglašen za dediča, oziroma od pravnomočnosti delnega sklepa o dedovanju odgovoren tudi za zapustnikove dolgove. Prvi toženec v pritožbi pri tem neutemeljeno opozarja na 2. odstavek 135. člena ZD, ki govori o ukrepih za ohranitev zapuščine in ukrepih tekoče uprave, saj predlog za izdajo delnega sklepa takšnega ukrepa ne predstavlja, poleg tega pa gre pri tovrstni pritožbeni navedbi tudi za nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP). Glede na to, da je prvi toženec avto že podedoval, avto je postal njegova last, o ohranitvi zapuščine in o ukrepih tekoče uprave ni več mogoče govoriti.

Drugačna pa je situacija glede druge toženke M. T.. Glede nje so zaključki sodišča prve stopnje napačni, napačni so bili glede nje tudi dosedanji zaključki sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje je v predhodnem postopku štelo, da je za razpolaganje z delom zapustnikovega premoženja in posledično za sprejem dediščine šteti tudi soglasje za izdajo delnega sklepa o dedovanju, podano s strani drugotožene stranke. Enak je tudi zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Po ponovnem pregledu listinske dokumentacije v spisu D 192/95 je sodišče druge stopnje prišlo do drugačnega zaključka in je ugotovilo, da je pritožbena navedba drugotožene stranke, da za zapustnikove dolgove ne odgovarja, ker se je veljavno odpovedala dedovanju, utemeljena. Iz podatkov zapuščinskega spisa namreč izhaja, da je prvi toženec na naroku dne 21.6.1996 zaprosil za izdajo delnega sklepa o dedovanju za zapustnikov osebni avtomobil in navajal, da ostali dve dedinji s tem soglašata, vendar pa on ni bil pooblaščenec drugotožene stranke v zapuščinskem postopku. Zapuščinsko sodišče je nato drugotoženo stranko pozvalo, da odgovori, ali se strinja, da osebni avtomobil podeduje M. G.j, pri čemer je drugotožena stranka na takšen dopis odgovorila tako, da je navedla, da se odpoveduje pravici do pritožbe zoper delni sklep o dedovanju. Takšnega odgovora pa ni mogoče šteti kot sprejem dednega deleža in odstop dednega deleža sodediču. Dosedanji materialnopravni zaključki sodišča druge in prve stopnje so bili torej napačni in se je drugotožena stranka dediščini lahko veljavno odpovedala. Res je vložila tožbo (kot dedinja) na razveljavitev posojilne pogodbe in sporazuma ter zaradi vknjižbe izbrisa zastavne pravice, kar je lahko storila, glede na to, da se dedovanje uvede s trenutkom zapustnikove smrti in dediščini pridobijo dediščino ipso iure, izjavo o odpovedi dediščini pa lahko dedič poda do konca zapuščinske obravnave. Z vložitvijo navedene tožbe pa druga toženka še ni razpolagala s samo zapuščino ali njenim delom. Glede na obrazloženo se je torej drugotožena stranka dediščini lahko odpovedala, ob takem zaključku pa njena odgovornost v skladu s 142. členom ZD za zapustnikove dolgove ni podana. Zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje (delno) spremeniti tako, da se zoper drugotoženo stranko tožbeni zahtevek na plačilo 35.750,00 EUR z zamudnimi obrestmi zavrne. Tožeča stranka je namreč zahtevek postavila tako, da je od tožencev zahtevala, da sta dolžna po enakih delih plačati tožeči stranki znesek 71.500,00 EUR, torej vsak 35.750,00 EUR. Odločitev o spremembi sodbe zoper drugotoženo stranko temelji na 358. členu ZPP. Ker je njeni pritožbi ugodeno iz že navedenega razloga, na njene ostale pritožbene navedbe sodišču druge stopnje ni potrebno odgovarjati.

Glede prvotožene stranke M. G. pa je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v skladu z napotkom sodišča druge stopnje v ponovljenem postopku (tudi) prvega toženca opozorilo na trditveno in dokazno breme in na posledice, vendar pa je pri tem materialno pravo, to je 142. člen ZD napačno interpretiralo. Sodišče je namreč v dopisu toženi stranki pozvalo le, da naj podata navedbe v zvezi z ugovorom odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja in predlagata dokaze v zvezi s tem, medtem ko 3. odstavek 142. člena ZD določa, da če je več dedičev, so ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. 1. odstavek 142. člena ZD se torej nanaša na primere, ko deduje samo en dedič. V primeru, ko je dedičev več, je relevantna tudi višina vrednosti dednega deleža, v skladu z 3. odstavkom 142. člena ZD. Dokaze o konkretnem podedovanem premoženju in njegovi vrednosti (delitev je bila v tem postopku smiselno očitno že izvršena in je pri tem M. G. postal lastnik avtomobila) je prvotožena stranka predlagala. Tudi na naroku je sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva toženi stranki napačno pozvalo le na predložitev dokazov glede odgovornosti v višini podedovanega premoženja, ne pa glede vrednosti dednega deleža. V taki situaciji pa je sodišče preuranjeno štelo, da nista podala ustreznih navedb in predlagala ustreznih dokazov, saj napotek sodišča ni bil ustrezen, medtem ko sedaj v obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje pravilno govori o ugotavljanju vrednosti dednega deleža (ki ni dokazana).

Zaradi navedenega je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje glede prvotožene stranke M.G. razveljaviti, da bo sodišče prve stopnje pravilno opozorilo toženo stranko v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva na pravno kvalifikacijo spora, saj dosedanje opozorilo ni bilo pravilno, zato nanj tudi ni mogoče vezati negativnih posledic za prvotoženo stranko. Če tudi po pravilnem opozorilu prvotožena stranka ustreznih predlogov za ugotovitev višine vrednosti njenega dednega deleža ne bo podala, bo sodišče prve stopnje lahko uporabilo pravilo o dokaznem bremenu po 215. členu ZPP. Prvotožena stranka v pritožbi opozarja na sodbo II Cp 4741/2005, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da mora sodišče ob ugovoru dediča, da odgovarja le do višine podedovanega premoženja v izrek sodbe zapisati, da odgovarja le do višine podedovanega premoženja, ne da bi se ob tem določala konkretna višina tega jamstva. V konkretnem primeru je situacija drugačna kot v prej navedeni zadevi, odločilno pa je, da je zapuščinski postopek že končan. S tem, da lahko dedič omejitev odgovornosti uveljavlja v izvršilnem postopku le, če se izvršilni naslov glasi na zapustnika, soglaša tudi prvotožena stranka. V primeru, ko je tožba vložena v pravdnem postopku že proti dediču glede dolga zapustnika, mora torej dedič že v pravdnem postopku uveljaviti omejitev odgovornosti in do tega je v tem postopku tudi prišlo. Glede na to, da pa je zapuščinski postopek že končan, je potrebno takšen ugovor tudi konkretizirati, zato da se o njem lahko pravnomočno odloči že v pravdnem postopku. Navedena sodba z dne 22.3.2006, ki je sprejela drugačno stališče se ob svojem stališču sklicuje na stališče iz članka, ki pa se nanaša na tujo sodno prakso. V konkretnem primeru zato sodišče druge stopnje nasprotno meni, da je potrebno v primeru, ko je zapuščinski postopek že končan, v okviru dokaznega bremena dokazati tudi višino vrednosti dednega deleža. Glede na to, da tožeča stranka od vsakega toženca zahteva enak del zneska 71.500,00 EUR, torej od prvotoženca 35.750,00 EUR, je bilo potrebno razveljaviti sodbo glede prvotožene stranke v takšnem obsegu, s prisojenimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz izreka te odločbe.

Glede zatrjevanega zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v pritožbi prvotožene stranke, to je v zvezi z izročitvijo denarja pokojnemu (B.) J. G. sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v pretežnem delu dokazna ocena sodišča prve stopnje ustrezna in prepričljiva, ne pa v celoti. Pritožba opozarja na nekatera nasprotja v dokazni oceni, pri čemer opozarja na D. B., kateremu naj bi zapustnik denar vrnil konec maja 1994 (20.000,00 DEM). V zvezi s tem bo potrebno še razčistiti, kdaj je tožnik izročil 80.000,00 DEM, pred podpisom pogodbe v maju 1994 ali sporazuma na sodišču v juniju 1994. Upoštevaje vsa zaslišanja je namreč prepričljiva pritožbena navedba, da tožnik, ko govori o podpisu pogodbe meri na podpis sporazuma z dne 23.6.1994. Vendar pa pritožba spregleda, da glede izročitve pred podpisom ni bilo izpovedano točno o enem tednu. Govora je bilo o tednu, desetih dneh, dveh, treh tednih, tako da izpovedi B. ni mogoče že kar vnaprej oceniti kot neresnične in neverjetne. Glede zneska, ki naj bi ga posodil tožniku njegov brat pa je ugotoviti, da iz zapisnika v zadevi P 456/96, ki je priložen temu spisu izhaja, da je tudi v navedeni zadevi tožnik izpovedal, da mu je brat posodil 40.000,00 DEM (in ne 60.000,00 DEM, izpovedba na naroku dne 30.11.1999), medtem ko je v tej zadevi tožnik ves čas govoril o 40.000,00 DEM. Sicer pa po oceni sodišča druge stopnje v tem delu izpovedba niti ni relevantna, glede na to, da naj bi šlo za drugi del posojenega zneska, glede tega pa po oceni sodišča druge stopnje tožnik ni dokazal, da bi ga zapustniku izročil, torej da bi mu izročil drugi del denarja, to je 60.000,00 DEM. Sam sporazum, ki je bil sestavljen na sodišču, kljub temu, da je bil razveljavljen, ni povsem brez dokazne vrednosti, kot to meni pritožba. Z navedenim sporazumom je namreč pokojni J. (B.) G. potrdil prejem denarja. Kot je izpovedal tožnik, ga je sodnica večkrat vprašala in je večkrat odgovoril, da je denar prejel. Vendar pa, glede na to, da je sam tožnik (in tudi njegova žena) izpovedal, da je bil preostali denar, to je 60.000,00 DEM izročen po podpisu sporazuma, sodišče druge stopnje ocenjuje, da tožnik dejstva, da je pokojnemu naknadno izročil 60.000,00 DEM ni dokazal z zadostno stopnjo prepričljivosti. Glede potrdila za prvih 80.000,00 DEM pa dejstvo, da o prejemu denarja ni nobenega (drugega) pisnega dokaza, ne more biti odločilno. Sprejemljiva je razlaga tožnika, iz katere izhaja, da se mu potrdilo za 80.000,00 DEM, potem ko je bila zadeva urejena na sodišču, ni zdelo odločilno. Pri tem tudi ni utemeljena navedba, da naj bi H. J. v prvi izjavi izpovedala, da potrdila ni bilo, saj je o njem izpovedala že ob prvem zaslišanju. Glede priče D. B. pa je še ugotoviti, da dejstvo, da v prvem postopku ni bila predlagan za pričo, tudi v ničemer ne kaže na prirejenost, saj v pravdi P 456/96 izročitev denarja ni predstavljala odločilnega dejstva. Glede ostalih prič drži, da zgolj njihove izpovedbe kot dokaz ne zadoščajo, saj nihče od navedenih prič pri izročitvi denarja ni bil navzoč, neko dokazno moč pa tudi izpovedbe navedenih prič imajo. Soglaša pa sodišče druge stopnje, da zagotovo ne drži, da naj bi zapustnik kupil traktor in nov osebni avtomobil potem, ko je prejel denar od tožnika (izpovedba priče E. K.).

Sodišče druge stopnje torej ne dvomi, da je tožnik del denarja pokojnemu izročil, pri čemer pa po oceni sodišča druge stopnje tožnik ni z zadostno stopnjo prepričljivosti dokazal, da je pokojnemu izročil tudi zatrjevani drugi del zneska, to je 60.000,00 DEM. Glede na to, da pa tožnik od prvega toženca zahteva manj, kot je protivrednost 80.000,00 DEM (izročeno pred sporazumom), zahteva namreč 35.750,00 EUR, pa navedeno na odločitev ne vpliva.

Ob povedanem je bilo torej potrebno sodbo sodišča prve stopnje glede M. G. v že navedenem obsegu razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP) Sodišče druge stopnje namreč ocenjuje, da glede na okoliščine primera (že naveden poziv prvotoženi stranki) samo ne more dopolniti postopka, v primeru ustreznega trditvenega in dokaznega bremena bo namreč potrebno izvesti dokazovanje po izvedencih.

Neutemeljena pa je pritožba tožeče stranke glede zavrnitve tožbenega zahtevka v obrestnem delu za čas pred vložitvijo tožbe. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na 132. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in spremembe, ZOR), ki ureja učinke razdrte pogodbe. V konkretnem primeru je namreč sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 104. in 214. člen ZOR. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo obrazložitev sodbe Vrhovnega sodišča RS (C2), da v konkretnem primeru pogodba nikoli ni bila veljavno sklenjena in ne ustvarja nobenih učinkov in jo je mogoče primerjati z učinki nične pogodbe. Vsaka pogodbena stranka mora zato drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe. Pri tem dejstvo, da so bile že v pogodbi (ki ni bila veljavno sklenjena) dogovorjene obresti za kondikcijski zahtevek ni relevantno. Kot že navedeno, 132. člen ZOR ne pride v poštev, sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 104. člen ZOR, pri čemer gre glede na denarni zahtevek do izdaje sodne odločbe tožeči stranki tudi ustrezna valorizacija in bi ji pripadale valorizacijske obresti, vendar pa je že sama tožeča stranka s postavljenim zahtevkom (valutna klavzula, ki je tudi ena od metod valorizacije), valorizacijo zahtevala in tudi dobila. Zamudne obresti pa ji gredo, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje šele od dneva vložitve tožbe, ki se ujema z dnem izdaje prvostopenjske sodbe (28.8.2001) v zadevi razveljavitve posojilne pogodbe in sporazuma ter vknjižbe izbrisa zastavne pravice. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazovala, niti navajala, da bi bil pokojni (B.) J. G. nepošteni pridobitelj, niti da sta bila nepoštena tožnika (sedaj toženca), vse do navedenega datuma. Glede na ugotovljena dejstva je zato odločitev pravilna in v skladu z 214. členom ZOR, saj ugotovljenih dejstev glede poštenosti oziroma nepoštenosti tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v zavrnilnem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Zaradi razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko je glede nje in glede tožeče stranke razveljavljen tudi stroškovni izrek. Glede drugotožene stranke, ki je v postopku v celoti uspela, pa je bilo potrebno odločiti o stroških celotnega postopka. Potrebni pravdni stroški drugotožene stranke do konca postopka na prvi stopnji predstavljajo stroške za zastopanje po odvetniku in sicer za sestavo odgovora na tožbo, prve in druge pripravljalne vloge, udeležbo na narokih 2.9.2004, 30.9.2004, 11.11.2004 in 25.2.2009, odsotnost za čas potovanja na prvih treh navedenih narokih, čas trajanja narokov za glavne obravnave, sestavo pritožbe zoper sodbo z dne 11.11.2004 in končno poročilo stranki, kar skupaj znaša 7.470 odvetniških točk, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke to predstavlja 3.428,73 EUR. 2 % materialnih stroškov znaša 68,57 EUR, 20 % DDV pa 699,46 EUR. Vsi njeni potrebni stroški za zastopanje po odvetniku tako znašajo 4.196,76 EUR, poleg tega pa je potrebni strošek še sodna taksa za prvo pritožbo, ki pravilno znaša 751,00 EUR, medtem ko sodna taksa za drugo pritožbo ni bila plačana. Vsi potrebni stroški drugotožene stranke do konca postopka na prvi stopnji, ki jih je dolžna povrniti tožeča stranka tako znašajo 4.947,76 EUR.

Drugotožena stranka je tudi s svojo zadnjo pritožbo zoper sodbo v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške tega pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sestavo pritožbe po odvetniku, to je 1375 odvetniških točk, kar znaša 631,13 EUR, 2 % materialnih stroškov znaša 12,62 EUR, 20 % DDV pa 128,75 EUR. Skupaj vsi potrebni in priglašeni pritožbeni stroški drugotožene stranke tako znašajo 772,50 EUR. Stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in taksno tarifo ter v skladu z Odvetniško tarifo, točna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnikov v spisu na list. št. 84, 102 in 216. Zamudne obresti od pravdnih stroškov tečejo od preteka 15 dnevnega roka za njihovo plačilo in ne že od izdaje sodbe, kot je to zahtevala drugotožena stranka. Odločitev o stroških postopka in pritožbenega postopka drugotožene stranke temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke in prvotožene stranke pa temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP.