Jedro

Vsak dedič, ki meni, da vpisani podatek o vrsti rabe zemljišča ne izkazuje resničnega stanja, lahko predlaga uvedbo postopka njegove spremembe v zemljiškem katastru, saj na ta način varuje svoje pravice in pravne koristi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, ki jo je Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna Geodetska uprava Maribor (v nadaljevanju: GURS) izdala v obnovljenem postopku, je bilo odločeno, da se odločba GURS št. 90312-250/2004-3 z dne 5. 4. 2004 o ugotovitvi in evidentiranju spremembe katastrskega podatka vrste rabe parc. št. 621 k.o. ... pusti v veljavi. V obrazložitvi odločbe GURS navaja, da je bilo z odločbo z dne 5. 4. 2004 ugotovljeno, da ima obravnavana parcela vrsto rabe pašnik 2 (prej njiva 5). S sklepom z dne 19. 5. 2005 je bila dovoljena obnova navedenega postopka zaradi pritegnitve vseh solastnikov parcele v postopek. V obnovljenem postopku je GURS že večkrat odločil in sicer z odločbami z dne 10. 9. 2008, 22. 12. 2009 in 1. 3. 2011, vendar je tožena stranka vse navedene odločbe odpravila in vrnila zadevo v ponoven postopek. Tako je nazadnje v odločbi z dne 31. 8. 2011 GURS naložila, da mora v ponovnem postopku opraviti ustno obravnavo, na katero bo vabil tudi izvedenca A.A., ki je podal strokovno mnenje dne 5. 4. 2004. Kolikor bo prvostopni upravni organ ugotovil, da je navedeno mnenje pravilno, bo na podlagi tega mnenja GURS ponovno odločil. Če pa bo ugotovil, da obstaja utemeljen dvom o pravilnosti navedenega mnenja, pa bo moral ravnati po določbah 196. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Pri tem pa mora GURS upoštevati dejansko in pravno stanje v času, ko je bila izdana sporna odločba z dne 5. 4. 2004, v zvezi s katero je bila dovoljena obnova. V skladu z navedenimi napotki je GURS opravil več glavnih obravnav in ogled ter zaslišal izvedenca A.A. in stranke. Pri zaslišanju je izvedenec ostal pri ugotovitvah v zapisniku o ogledu na terenu z dne 2. 4. 2004. GURS je pridobil tudi ortofoto posnetke z dne 30. 5. 2001, dne 6. 7. 2006 in dne 11. 7. 2010, ki so nastali na podlagi aerofotografiranja. Iz navedenih posnetkov je razvidna razlika v dejanskem stanju zemljišča skozi navedeno časovno obdobje, kar posledično odpravlja dvom v ustreznost prvotnega elaborata izvedenca A.A. Na podlagi navedenih posnetkov je namreč mogoče zaključiti, da so bila agromelioracijska dela z buldožerjem ter izravnava 4 m globokega klanca opravljena po letu 2004, s tem pa so odpravljeni tudi pomisleki glede različno evidentiranega naklona in globine tal med elaboratoma iz leta 2004 in iz leta 2009, saj potrjujejo verodostojnost elaborata omenjenega izvedenca. Iz posnetkov je nedvomno razvidno, da so na sredini osrednjega dela parcele drevesa, ni pa opaziti sledov zasaditve kmetijskih kultur. Na posnetku iz leta 2010 je na istem mestu prikazano zemljišče brez dreves oz. zasajeno s kmetijsko kulturo, kar dokazuje, da se je obravnavana parcela v letu 2010 uporabljala kot njiva. Glede na nasprotujoče izjave strank z različnimi pravnimi interesi, se zato upravni organ lahko najbolj zanese na ugotovitve iz elaborata izvedenca ter ortofoto posnetke, ki vsaj glede očitnih lastnosti parcele, kot je poraščenost, kažejo stanje parcele v obdobju pred in po opravljenem ogledu.

Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnice ter B.B. in C.C. kot neutemeljene. V zvezi s spornim vprašanjem aktivne legitimacije predlagatelja D.D. za vpisa spremembe podatkov o katastrski kulturi za parcelo št. 621 k.o. ... tožena stranka dopolnjuje obrazložitev prvostopnega organa in pojasnjuje, da se v skladu z določbo 24. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE) postopek spremembe podatkov izvede na zahtevo stranke. Ker navedeni zakon pojma stranke podrobneje ne določa, je treba uporabiti določbe ZUP, ki v 42. členu določa, da je stranka vsaka fizična ali pravna oseba, ki uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. V obravnavanem primeru je prvostopni organ od pristojnega sodišča pridobil podatke o poteku postopka dedovanja po pok. E.E. in o tem, kdo so njegovi dediči. D.D. je le eden od dedičev pok. E.E. S tem je izkazan njegov pravni interes, saj je postopek dedovanja odvisen od ugotovitve ali gre za zaščiteno kmetijo, kar pa je odvisno od ugotovitve vrste rabe parc. št. 621 k.o. ... Zato lahko vsak dedič, ki meni, da vpisani podatek o vrsti rabe zemljišča ne izkazuje resničnega stanja, predlaga uvedbo postopka njegove spremembe v zemljiškem katastru, saj na ta način varuje svoje pravice in pravne koristi. V obravnavanem primeru to pomeni, da je zahtevo vložila upravičena oseb. Sicer pa tožena stranka sledi utemeljitvi prvostopnega organa. Strinja se, da so ugotovitve izvedenca A.A. verodostojne, zadostne in pravilne ter da v zadevi ni bilo treba pridobiti novega izvedenskega mnenja. Navedeno mnenje potrjujejo tudi ortofoto posnetki terena, iz katerih je še razvidno, da je do spremembe vrste rabe in naklona parcele prišlo po opravljenem ogledu v letu 2004 kot posledica izravnalnih del ter odstranitve dreves oz. zaraščenega dela in ponovne uporabe parcele za namen gojenja kmetijske kulture.

Tožnica v tožbi navaja, da je ves čas postopka oporekala strokovnosti in mnenju izvedenca A.A. ter je v dokaz svojim trditvam predlagala zaslišanje dedičev ter pritegnitev drugega izvedenca. Predlagateljev interes je namreč popolnoma drugačen od njenega, od odločitve v zadevi pa je odvisno, ali bo kmetija štela za zaščiteno ali ne, posledično pa tudi uporaba dednega prava. V postopku si je tožnica prizadevala, da se mora pravica do izjave zagotoviti na način, ki omogoča njeno polno uresničitev. To pa vključuje pritegnitev izvedenca, saj upravni organ ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem. V primeru dvoma o pravilnosti mnenja, pa se mora opraviti dokazovanje z drugim izvedencem. V obnovljenem postopku je GURS pritegnil novega izvedenca F.F., ki je podal popolnoma drugačno mnenje kot A.A. Dvomi o pravilnosti A.A. mnenja pa tudi po njegovem zaslišanju niso bili odpravljeni. Na osnovi v postopku izvedenih dokazov upravni organ tudi ni imel osnove za zaključek, da je bilo stanje na dan A.A.-jevega ogleda takšno, kot ga izvedenec povzema v svojem izvidu. Iz mnenja izvedenca F.F. namreč izhaja povsem drugačen naklon parcele, iz posnetkov pa tudi ni mogoče ugotoviti, katero sadno drevje bi naj tedaj raslo na obravnavanem zemljišču. Vprašanje stanje parcele v aprilu 2004 je strokovno vprašanje, zato bi moral upravni organ pritegniti drugega izvedenca. Z navedeno opustitvijo tako ni prišlo le do bistvene kršitve določb postopka, temveč tudi do posega v pravico do izjave stranke, ki jo zagotavlja ustava. Tožnica se v tožbi sklicuje tudi na mnenje izvedenca G.G. z dne 24. 9. 2012, ki je pooblaščen za opravljanje strokovno upravnih del na področju katastrske klasifikacije zemljišč in ki ga je priložila tožbi. Iz njegovega mnenja izhaja, da sprememba njive v pašnik ni mogoča, saj je eden od pogoj za pašnik, da po svoji kakovosti zemljišče ni sposobno njivske ali travniške rabe. V konkretnem primeru pa se naravna danost na istem terenu ni spremenila, zato takšna sprememba s strokovna vidika ni mogoča. Tožnica tudi vztraja pri svojem ugovoru, da zgolj zaradi dejstva potomstva še ni izkazana aktivna legitimacija D.D. za vložitev predloga za ugotovitev dejanske rabe zemljišča. Dokler ni izjave po zakonu poklicanega dediča, da sprejema dediščino, ta ne more izkazati upravičenega interesa za začetek postopka preveritve dejanske rabe neke nepremičnine, ki sodi v zapuščino. Predlagatelj v postopku ni trdil, da je takšno dedno izjavo tudi podal, brez tega pa ni podana njegova aktivna legitimacija. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta oba organa v zadevi odločila pravilno. Prav tako sta za svojo odločitev navedla pravilne razloge, s katerimi soglaša tudi sodišče, in jih vezala na ustrezno pravno podlago. Sodišče zato na podlagi določbe drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sledi utemeljitvi v izpodbijanih odločbah, saj tožnica v tožbi ne navaja nič takega, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. Tožnica v tožbi ponavlja le ugovore, ki jih je že pred tem navedla v pritožbi, ter o katerih je že pravilno odločila tožena stranka, zato s tožbo v tem upravnem sporu ne more uspeti.

Izpodbijana odločba je bila izdana v obnovljenem postopku. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, ponovi deloma ali v celoti, če za to obstajajo taksativno določeni razlogi iz 260. člena ZUP. Z odločbo izdano v obnovljenem postopku, lahko organ pusti prejšnjo odločbo v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. To pomeni, da se v obnovljenem postopku odloča o zahtevku, ki je bil predmet odločanja v prejšnjem postopku. Zaradi navedenega so podlaga odločanja materialni predpisi, ki so veljali v času izdaje prejšnje odločbe, ter dejansko stanje oz. dejstva, ki so obstajala v času prvega odločanja. V konkretnem primeru to pomeni, da je treba upoštevati dejanske okoliščine glede vrste rabe parc. št. 621 k.o. ..., kot so obstajale v času izdaje odločbe z dne 5. 4. 2004. Po presoji sodišča je upravni organ v obnovljenem postopku pravilno uporabil materialni predpis, to je ZENDMPE, ki se v skladu z določbo 162. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) uporablja za dokončanje že začetih zadev. Prav tako se sodišče pridružuje ugotovitvam upravnega organa glede dejanskega stanja v zvezi s sporno rabo parcele št. 621 k.o. ... v času izdaje prvotne odločbe. Ugotovitve, kot izhajajo iz strokovnega mnenja z dne 5. 4. 2004 izvedenca A.A., na katere se je tudi oprl GURS, so namreč objektivno podprte z ortofoto posnetki navedene parcele, ki so nastali v letu 2001, 2006 in 2010. Posnetka iz leta 2001 in 2006 kažeta enako zaraščenost zemljišča, medtem ko posnetek iz leta 2010 kaže drugačno stanje. Z osrednjega dela parcele so odstranjena drevesa in na tem delu je vidna zasaditev kmetijske kulture. Na podlagi navedenega je tudi po mnenju sodišča zaključiti, da je do drugačnega dejanskega stanja prišlo po ogledu v letu 2004. Sodišče se zato strinja z navedbo tožene stranke, da ni bilo potrebe po dokazovanju z drugim izvedencem, ker je verodostojnost mnenja izvedenca A.A. potrjena z omenjenimi ortofoto posnetki terena. S tem pa tožnici ni bila kršena pravica do izjasnitve, saj je bila v postopku zaslišana, torej je imela možnost izjasniti se o vseh pravno relevantnih dejstvih, prav tako je imela možnost postavljati vprašanja izvedencu A.A. Pri tem pa s svojimi navedbami (da se je parcela vedno uporabljala kot njiva) in s sklicevanjem na mnenje izvedenca F.F. z dne 24. 9. 2009 (za katerega je bilo ugotovljeno, da je upošteval dejansko stanje po izdaji odločbe iz leta 2004) tudi po mnenju sodišča ni izpodbila pravilnosti strokovnega mnenja z dne 2. 4. 2004, zato tudi ni bilo razloga za postavitev novega izvedenca na podlagi 196. člena ZUP. Izvedeniško mnenje G.G. z dne 24. 9. 2012, ki ga je tožnica priložila k tožbi, pa predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto v smislu 20. in 52. člena ZUS-1, saj tožnica ni pojasnila, zakaj dokaza ni predložila že v postopku izdaje upravnega akta. Sicer pa iz izvedeniškega mnenja izhaja, da ugotovitve veljajo za čas, ki je naveden v poročilu, to je 24. 9. 2012, in se nanašajo na razlago pravnih podlag na področju katastrske klasifikacije zemljišč.

Ugovor, ki ga tožnica ponavlja v tožbi v zvezi z aktivno legitimacijo predlagatelja D.D. za evidentiranje spremembe katastrskih podatkov vrste rabe, je že pravilno zavrnila tožena stranka. V skladu z določbo 132. člena Zakona o dedovanju (ZD) pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Po določbi 145. člena ZD pa do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Ker torej zapuščine že po samem zakonu preide na dediče v trenutku smrti zapustnika, od tedaj dalje dedič izkazuje svoje pravni interes v zvezi z upravičenji na podlagi ZD. V konkretnem primeru se ta kaže v ugotovitvi statusa kmetije (ali gre za zaščiteno ali nezaščiteno kmetijo), saj je od tega odvisen tudi način dedovanja. Za pridobitev navedene pravice pa dedič ne rabi podati posebne dedne izjave, saj do prehoda zapuščine pride na podlagi zakona.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.