Jedro

Ker je pravna prednica tožnikov pridobila lastniško pravico na delu nepremičnine s priposestovanjem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so tožeče stranke pridobile lastninsko pravico na izviren pridobitni način.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženim strankam povrniti stroške za odgovor na pritožbo v znesku 300,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 81/2020 z dne 29. 11. 2022 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Tožeče stranke, A. A., EMŠO: ..., naslov ..., B. B., EMŠO: ..., naslov ..., C. C., EMŠO: ..., naslov ..., so solastnice na priloženi skici (str. 6/13 elaborata) z rdečo barvo označenega dela nepremičnine, ID znak: parcela ... 587/7 oziroma v izdelanem elaboratu izvedenca geodetske stroke, E. E., št. 819342, z dne 26. 07. 2022, označene novo nastale nepremičnine, parc. št. 587/10 k.o. ... in sicer v solastniških deležih, v korist A. A. do 1/4 glede na celoto citirane nepremičnine, v korist B. B. do 1/4 glede na celoto citirane nepremičnine in v korist C. C. do 1/2 glede na celoto, kar je tožena stranka, D. D., EMŠO: ..., naslov ..., dolžna priznati, sicer bo sodba, nadomestila to listino, pri čemer je elaborat sodnega izvedenca geometra, E. E., št. 819342, z dne 26. 07. 2022 oziroma skica iz tega elaborata, sestavni del te sodne odločbe. II. Na podlagi te sodne odločbe se pri nepremičnini (novo nastala nepremičnina), parc. št. 587/10, označeni pod tč. I. zahtevka, vpiše lastninska pravica v korist A. A. do 1/4 glede na celoto, B. B. do 1/4 glede na celoto in C. C. do 1/2 glede na celoto. III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 1.936,86 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom, pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.‶ Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ker je ugotovilo, da so tožniki že po pravni prednici F. F. priposestvovali del parcele 587/7, ki sedaj predstavlja novo nastalo nepremičnino parc. št. 587/10 k.o. ... Po prepričanju sodišča je F. F. upravičeno mislila, da je sporni del nepremičnine 587/7 njej, saj je nikoli ni nihče opozoril na nasprotno, ali pa ji preprečeval uporabe tega dela. Tako so izpovedali vsi zaslišani, tudi toženec in njegova žena, da F. F. na to nista nikoli opozorila, sama pa je tožnikom tudi potem, ko se je spor začel, rekla, da je bilo to vedno njeno in da je nihče ne bo prepričal v nasprotno. Tudi toženec sam je povedal, da do leta 2015 sploh ni vedel kje so meje. Od leta 1971 pa do leta 1991, do 10. 7. 1991, je tako 20-letna priposestvovalna doba, ki jo je zakon zahteval, potekla. Pogoji za pridobitev lastninske pravice so se stekli in tako je že pravna prednica tožnikov postala lastnica spornega dela nepremičnine, lastninsko pravico na spornem delu je pridobila na izviren način. Četudi bi F. F. v letu 1994, kot je trdil tožnik sodelovala v neki mejni obravnavi oziroma pri ugotavljanju mej kot lastnica parc. št. takrat še 588/2, v kateri so se zamejničili posamezni deli meja med zemljiščema 587/2 in ostalimi in da je takrat vedela, da sporni del ni njen, to ne more spremeniti zaključka, da je F. F. lastninsko pravico na spornem delu priposestvovala še v letu 1991, torej 3 leta, pred tem ugotavljanjem navedenih mej. Meja se je namreč urejala na drugi strani nepremičnine F. F. Sodišče je odgovorilo tudi na očitek tožencev, da je parcela 587/7 kategorizirana kot javna pot, na kateri priposestovanje ni možno. Takšen toženčev ugovor bi lahko bil utemeljen zgolj v primeru, če bi imela sporna nepremičnina oziroma tisti del, na katerem se zatrjuje priposestovanje v obdobju, ko je tekla priposestovalna doba status javne poti, to je, če bi bila kot taka kategorizirana z občinskim odlokom. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje pa temu ni bilo tako, saj je priposestvovana doba kot jo je ugotovilo sodišče potekla bistveno prej, že v letu 1991, še preden je občina to cesto kategoriziralo kot javno občinsko pot. Sodišče je skupaj z izvedencem opravilo tudi ogled kraja samega. Ugotovilo je, da gre za novo nastalo parcelo 587/10 in izvedenec je vse to označil v elaboratu, ki je sestavni del sodbe. Zato je sodišče primarnemu tožbenemu zahtevku ugodilo in je odločilo, da so tožeče stranke solastnice na novo nastale nepremičnine ID znak parcele ... 587/10 v solastniških deležih, kot to izhaja iz izreka sodbe. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po pooblaščencih. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da se tožeča stranka ne more strinjati z dokazno oceno prvostopnega sodišča, saj je le-ta podana v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in je posledično zmotna. Iz izpovedi prič in tudi tožnikov ne izhaja nobena skladnost v njihovi izpovedbi. Priča G. G. je potrdila zatrjevanja tožene stranke, priča H. H. je zatrjeval, da je spodnji del parcele 587/7 vedno bil in je še danes v njeni lasti in izključni posesti. Priča I. I. je zatrjeval, da je J. J. zgradila škarpo ob cesti šele takrat, ko se je cesta asfaltirala. Priča K. K. je pred sodiščem zatrjevala, da je prišla na balkon šele takrat, ko so kopali temelj za hišo in je potrdila zatrjevanja tožene stranke. Priči L. L. in H. H. sta zanikali, da je imela J. J. urejen posreden dostop skozi živo mejo do ceste oziroma parcele št. 588/3. Tožena stranka izpostavlja, da je pri presoji izpovedbe priče H. H., potrebno upoštevati tudi javno izražen negativni odnos te priče do tožene stranke. Nadalje nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na postopek opr. št. N 18/2011 in opr. št. N 75/2020. Sodišče prve stopnje je na zaslišanju dejansko položilo odgovor v usta tožeči stranki A. A. Nadalje nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je pokojna J. J. pridobila lastninsko pravico na osnovi priposestvovanja preden je začel veljati zakon, ki omejuje pridobitev služnostne pravice na javnem dobru. Tožena stranka se sklicuje na Zakon o cestah, ki določa, da so vse javne ceste izven pravnega prometa, zato na njih ni mogoče pridobiti lastninsko pravico s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil uvoz do hiše še vedno tam kjer je sedaj ter da so avtomobili vedno pripeljali na dovoz, saj je takšno utemeljevanje v nasprotju z izjavami priče G. G. Zato J. J. ni imela nobene pravne osnove, niti njeni pravni nasledniki, da bi lahko glede uvoza uveljavljali pravice iz priposestovanja. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje le slepo sledilo izpovedim tožečih strank in z njihove strani predlaganih prič, ni pa se opredelilo do izpovedb tožene stranke in priče M. M. Tožena stranka opozarja sodišče druge stopnje na dogajanje na pripravljalnem naroku z dne 23. 11. 2021, ko je pooblaščenec tožeče stranke vztrajal na zaslišanju J. J., kljub opozorilu tožene stranke, da je J. J. že pokojna. Tožena stranka izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da priča G. G. ni vedela kaj veliko povedati. Ta priča je prinesla s sabo na zaslišanje neke papirje, ki jih je našla pred obravnavo, vendar sodišče ni želelo opraviti vpogleda v to dokumentacijo. Tožena stranka je naknadno od priče G. G. pridobila zapisnik o poskusu poravnave na poravnalnem svetu Rimske Toplice z dne 9. 8. 1972. Iz zapisnika izhaja takratno zatrjevanje S., da je imel N. N. še leta 1972 na omenjenem kolovozu pravico do dostopa samo z volovsko vprego. Tožena stranka opozarja, da F. F. leta 1971 ni imela pravice dostopa do nepremičnine z motornimi vozili, ker te pravice prodajalca N. N. ob prodaji parcele nista imela. Tožena stranka se nadalje ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi naj tožena stranka sama povedala, da do leta 2015 sploh ni vedela, kje so meje. Do nejasnosti je prišlo zaradi odločbe GURS iz leta 2014. Nadalje je tožena stranka opozarjala na dejstvo, da iz elaborata geodetskih izmer št. 38/75 iz leta 1975 izhaja, da so bile takrat meje parcel 588/1, 588/2, 588/3 in 587/1, prestavljene proti severu. Tožena stranka je že sodišče prve stopnje opozorila na dejstvo, da je geometer na skici mejne obravnave leta 1994, pri takrat nastali parceli 587/7 navedel predvidene lastnike P., L. in R., in da med priimki ni navedena F. F., ker ni imela interesa za parcelo 587/7. Sodišče se neutemeljeno sklicuje, da F. F. te parcele ni potrebovala zato, ker je že pred tem pridobila lastninsko pravico na osnovi priposestovanja. Sodišče prve stopnje je v celoti spregledalo tudi njeno prijavo posega na javno cesto leta 2016. Tožena stranka izpodbija utemeljevanje sodišča prve stopnje s sklicevanjem na strokovnjaka za geodezijo, saj je ta naredil le tisto, kar mu je pokazalo sodišče in njegov izdelek sploh ni uporaben za utemeljevanje sodbe. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo meje domnevnega priposestovanja. Sodišče prve stopnje dejansko sploh ni preverjalo, kje je nekoč potekala makedamska cesta, tožeče stranke pa niso vedele pojasniti, kako je lahko geometer U. leta 2015 zarisal tudi škarpo ob mejni liniji 587/7 in 588/2, če naj bi bila ta po njihovem zatrjevanju prekrita z zemljo. Tožeča stranka pa pred sodiščem zatrjuje, da so leta 2016 naredile novo škarpo na parkirišču ravno zato, da se zemlja ne bi krušila. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je 10. 7. 1991 potekla 20-letna priposestvovalna doba, in da naj bi že pravna prednica tožnikov postala lastnica spornega dela nepremičnine, ter da je lastninsko pravico pridobila na izviren način. Nižje sodišče to utemeljuje z dokazovanjem, da po letu 1971, tudi leta 1994 ni bilo na spornem območju nobene mejne obravnave. Tožena stranka je na zaslišanju sodišču prve stopnje pojasnilo, da je šele leta 2011 bil odkrit originalni mejnik iz parcelacije leta 1971 pod škarpo tožeče stranke. Obstoj tega mejnika je dejansko neizpodbiten dokaz, da je bila parcela F. F. od leta 1971 omejena in označena z vidnimi mejnimi znamenji in je F. F. vedela katero parcelo kupuje. Na južni strani parcele tožene stranke je še vedno ohranjen originalni mejnik iz leta 1971, prav tako na severozahodni točki parcele 588/3. F. F. je zato že leta 1971 vedela, da parcela, ki se je nahajala zahodno od njene parcele 588/2 ni njena. Do mejne obravnave na spodnjem območju je prišlo že leta 1975, takrat je prišlo do zamika parcele 588/2 in njenega zmanjšanja, nato je prišlo do naslednje obravnave, 1994. Takrat se nihče ni odločil za sodno določitev meje. K pritožbi prilaga tudi Zapisnik o poskusu poravnave pri poravnalnem svetu KS Rimske Toplice z dne 9. 8. 1072. V pritožbi še navaja, da ker je nepravilna odločitev o glavni stvari, je posledično napačna tudi odločitev o stroških postopka, ki jo tožena stranka prav tako izpodbija s to pritožbo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožečim strankam, ki so nanjo odgovorile. Po mnenju tožečih strank je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo jasno zakonsko podlago, pod katero je nato subsumiralo ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je pokazal izveden dokazni postopek. Očitek o nepravilni dokazni oceni je pavšalen in neutemeljen. S takšnimi zaključki tožene stranke, se tožeča stranka ne strinja. Dokazna ocena izpovedb tožečih strank, ter zaslišanih prič ima podlago v izvedenih dokazih in je vse to navedeno v točki 20. obrazložitve. Sodišče je argumentirano pojasnilo, zakaj prihaja do zaključka, da je tožeča stranka z zahtevkom uspela v celoti in je s tem dokazala kar zatrjuje. Sodišče je argumentirano odgovorilo na vse očitke tožene stranke, vključno z navajanjem okoliščin glede očitka tožene stranke o nezmožnostih priposestovanja (točka 21. obrazložitve), kar je utemeljilo z ugotovitvijo izteka priposestvovalne dobe, glede na takrat veljavne pravne predpise, do katerega je prišlo pred sprejetjem odloka in torej kasnejšo kategorizacijo. Odločitev je argumentirana in tudi življenjska. Priposestvovani del namreč predstavlja sestavni del dvorišča in ga že po naravi stvari ni mogoče šteti in glede na videno v naravi, drugače. V posledici izvedenega dokaznega postopka je nato, postavljen izvedenec geodetske stroke v elaboratu določil dele priposestvovanja zemljišča s svojo parcelno številko, ki glasi 587/10, s čemer je zahtevek postal določljiv in s tem tudi sodba, ki se lahko tudi izvrši. Tožena stranka na mnenje izvedenca ni podala pripomb. Naknadnih dokazov kot je elaborata izvedenca U. zato sodišče ni upoštevalo, saj je tožena stranka podala trditve zunaj, že podane trditvene podlage, po izteku roka za odgovor na mnenje, zato je v posledici tega sodišče izvedbo dodatnih dokazov tudi zavrnilo. Očitki o neenakovrednem tolmačenju dokazov, kot tudi v izvedbi dokazov, kot to navaja tožena stranka v vlogi z dne 3. 4. 2023, so neutemeljeni. Tožeča stranka nasprotuje dokaznemu predlogu, ki ga k pritožbi prilaga tožena stranka. Gre za zapisnik z dne 9. 8. 1972, ki bi ga tožena stranka, v kolikor bi želela, ga gotovo lahko predložila najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljena je pritožba v delu kjer navaja, da je sodišče kršilo metodološke napotke iz 8. člena ZPP in je posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. Po mnenju pritožbe dokazna ocena sodišča ne dosega dokaznega standarda skrbnosti in vestnosti, ki ga določa ZPP. Pritožba v tem delu ni utemeljena, kajti iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in je tudi napravilo končno oceno vseh izvedenih dokazov, ki temelji na uspehu celotnega postopka. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh dokazov skupaj in do vsakega dokaza posebej. V točki 15. obrazložitve je navedlo, da iz izpovedb tožnikov, ki so skladno izpovedali o tem, da jim je F. F. ob nakupu nepremičnine v letu 2004 povedala in pokazala izhaja, da jim je pokazala meje, mejnike, škarpe in na podlagi tega so parcelo prevzeli in obdelovali. Sodišče prve stopnje je tako na tem mestu dokazno ocenilo izpovedi tožnikov kot skladne. Iz izpovedb tožnikov izhaja, da jim je F. F. pokazala mejnike, škarpe in na podlagi tega so nato priposestvovani del parcele tudi prevzeli. Tožniki so povedali, da jim je F. F. pokazala, da je do ceste njeno oziroma njihovo in od tu naprej so od tam tudi obdelovali. Škarpo je naredila že F. F., do škarpe so bile posajene ciprese in vrt. F. F. je imela rože, nato so to urejevanje le nadaljevali. Škarpa je potekala ob celotni parceli in je varovala tudi vdor meteorne vode. Skladno so tudi izpovedali, da na tem spornem delu je bil mir vse do konca leta 2015, ko je toženec rekel, da imajo ciprese na njegovem in jih morajo odstraniti. Iz te skladne izpovedbe tožečih strank tako izhaja kateri del parcele 587/7 so priposestovali. Iz trditev tožečih strank izhaja, da jim je F. F. ob prodaji pokazala meje te parcele in je pri tem pokazala tudi zemljišče parcele 587/7, to je tisti del, ki je na fotografijah in v mapni skici prikazan. F. F. je to zemljišče prejela leta 1971, ko je nepremičnino kupila. Sodišče prve stopnje se je nadalje opredelilo do izjav zaslišanih prič H. H., I. I., L. L. in O. O., ki so se vsi orientirali po fotografijah, katere jim je sodišče predočalo in so potrdile trditev tožnikov o tem, da je bil uvoz do hiše prej F. F., sedaj tožnikov vedno tam, kot je sedaj, da je že F. F. imela po tleh na uvozu položene plošče, da je sicer dostopala do hiše iz zgornjega dela, kjer je bila živa meja in ozek prehod in da so avtomobili vedno pripeljali na dovoz. Okoli parcele je imela nizko škarpo, ciprese, za njimi pa cvetlično gredo do ceste. Škarpa je tekla ob cesti, narejena je bila zaradi vode in je tekla vse do uvoza. Vsi so povedali, da je škarpo naredila F. F. in ne tožniki, priča O. O., to je nečak F. F., kateremu je bila situacija poznana vse od nakupa nepremičnine v letu 1971, je to narisal na fotografiji A 23. Ta priča je povedala, da je bila teta izredno pedantna oseba, da je imela vse urejeno in da ji je pomagal saditi rože na tem delu. Priča L. L., ki je bila prijateljica F. F. in sta se dosti družili, je celo vedela povedati, kdo je F. F. to škarpo pozidal, priča R. pa je povedal, da je prvotožnik to škarpo zgolj popravljal, ni je pa pozidal. Vsi so povedali tudi, da se F. F. nikoli ni pritožila, da bi ji kdo rekel, da ta sporni del ni njen in da ga ne sme uporabljati. Sodišče prve stopnje je tako dokazno ocenilo izpovedi vseh prič, med sabo jih je tudi primerjalo in vsi so potrdili navedbe tožnikov o tem, kateri sporni del nepremičnine je F. F. priposestvovala od leta 1971 do 1991. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do zaslišanja priče G. G. in je navedlo, da ta ni veliko vedela povedati, ker tam okoli ni hodila, živi namreč višje. Tudi iz vpogleda v razpravne zapisnike izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izpovedbe zaslišanih prič in tako sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena in je v sodbo povzelo bistvene navedbe zaslišanih prič, ki so potrdile navedbe in nato izpovedbe tožečih strank. Iz vpogleda v razpravni zapisnik izhaja, da G. G. res ni vedela veliko povedati o predmetni zadevi. Tožena stranka pritožbeno neutemeljeno, skuša z drugačno interpretacijo izpovedi prič, prikazati drugačno stanje priposestvovanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno v točki 20. obrazložitve zaključilo, da so skladne izpovedbe tožnikov in prič in so takšne, da je tožnikom uspelo dokazati, da so lastninsko pravico na spornem delu, ki so ga najprej označili na skici A 7, nato pa je še geometer E. na kraju samem zarisal ta sporni del in izdelal elaborat, pridobili na podlagi priposestvovanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dejstvo, da je že njihova pravna prednica F. F. pridobila lastninsko pravico na ta način, saj se je priposestvovalna doba iztekla že v času, ko je ona uporabljala in koristila ta sporni del kot njen in sicer 20 let po nakupu, to je do leta 1991. Na tem delu je brez dvoma izvajalo dejansko oblast nad stvarjo, imela je cvetlično gredo, postavila je škarpo, postavila jo je ona in ne tožniki, saj so priče o tem prepričljivo izpovedale, skratka na tem delu je nemoteno izvajala posest. Enako velja tudi za uvoz do nepremičnine. Pritožbene navedbe o drugačnih izpovedbah prič zato ne morejo omajati končnega zaključka sodišča prve stopnje o tem, da so tožniki uspeli dokazati, da je njihova pravna prednica F. F. sporni del nepremičnine pridobila s potekom 20-letne priposestvovalne dobe. V tem obdobju je F. F. upravičeno mislila, da je del nepremičnine 587/7 njen, saj je nikoli ni nihče opozoril na nasprotno, ali pa ji preprečeval uporabo tega dela nepremičnine. Sodišče prve stopnje se je v tem delu opredelilo tudi do izpovedbe toženca, ki je sam povedal, da do leta 2015 sploh ni vedel kje so meje. Tako sodba sodišča prve stopnje ne temelji na predpostavki, da je F. F. uporabljala sporni parcele že v letu 1971, temveč je sodišče prve stopnje to ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka in na podlagi dokazne ocene izpovedi tožnikov, toženca in zaslišanih prič. Iz zapisnikov o zaslišanju priče H. H. pa ne izhaja, da ta priča izraža negativen odnos do tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do dogajanj iz leta 1994 in se je opredelilo, da se je obravnava iz tega obdobja vršila po priposestvovalni dobi, ki je potekla leta 1991. Zato pritožbena navajanja, kaj vse se je dogajalo leta 1994 ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, prav tako tudi ne navedbe, da bo lahko tudi priča H. H. uveljavljal pravico iz priposestvovanja do leta 1994. 6. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do postopkov, vodenih pod opr. št. N 18/2011 in opr. št. N 75/2020. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je F. F. lastninsko pravico na spornem delu priposestvovala že leta 1991. Sodišče se je opredelilo do navedb, ki se nanašajo na nepravdni postopek in ureditev meje in za obravnavano zadevo niso relevantne, saj so se v teh postopkih urejevale meje med drugimi parcelami. Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje na zaslišanju dejansko položilo odgovor v usta tožeči stranki A. A., zakaj je leta 2014 na GURS zahtevala uskladitev podatkov iz zemljiškega katastra, niso izkazane, saj iz vpogledov v razpravne zapisnik kaj takšnega ne izhaja. Nadalje pa tožena stranka v pritožbi sama priznava, da je šele v letu 2014 izvedela za status ceste in zato se je obrnila na občino. Šele po tem datumu je toženec pričel z aktivnostmi in z dopisi na občino ter na Ustavno sodišče. Te pritožbene navedbe, tako ne morejo omajati zaključka sodišča prve stopnje, da je pravna prednica tožečih strank pridobila lastninsko pravico na osnovi priposestvovanja, preden je začel veljati zakon, ki omejuje pridobitev služnostne pravice na javnem dobrurcela 587/7 kategorizirana javna pot, na kateri priposestvovanje ni možno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v teku priposestvovalne dobe, ta del nepremičnine ni bil kategoriziran z občinskim odlokom kot javna pot in ni imel statusa javne poti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je priposestvovalna doba potekla bistveno prej, v letu 1991, preden je Občina Laško pot parc. št. 587/7 kategorizirala kot javno občinsko pot in v to v letu 2012. Sodišče prve stopnje ni izvedlo prometa z nepremičnino, ker je ugotovilo, da je pravna prednica tožečih strank to lastninsko pravico pridobila na izviren, to je originaren pridobitni način s priposestvovanjem. Tožeče stranke niso pridobile lastninske pravice z dnem izdaje te sodbe, dejansko so jo pridobile na podlagi priposestvovanja po pravni prednici že v letu 1991, torej še preden je začel veljati Zakon o cestah.

7. Tožena stranka v pritožbi nadalje navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil uvoz do hiše vedno tam, kjer je sedaj ter da so avtomobili vedno pripeljali na dovoz in to zaradi tega, ker naj bi bilo takšno utemeljevanje v nasprotju z izjavami priče G. G. in tudi s samo vsebino lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do izjave G. G., v sodbo je povzelo bistvene dele njene izjave, da o zadevi ne ve veliko povedati, ker živi višje od sporne nepremičnine, zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vse zaslišane priče so potrdile, da je bil uvoz do stanovanjske hiše F. F. tam, kjer so pokazali tožniki in to izhaja tudi iz priloženih fotografij, zato pritožbeno sklicevanje tožene stranke, da je bila hiša zgrajena po drugi varianti gradbene dokumentacije ter da je bil mejni pas prestavljen na drugo lokacijo, pritožbeno niso upoštevne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obseg in lokacijo priposestvovanja tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov. Pritožbeno so nedokazane in neupoštevne navedbe, da ima tožena stranka B. B. priviligiran status, ker gre za izvoljenega funkcionarja v ožji enoti občine. Takšen priviligiran položaj iz podatkov v spisu ne izhaja.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri svoji dokazni oceni ni enako upoštevalo vseh zaslišanih prič in strank. Tožena stranka zato neutemeljeno navaja, da se ne more znebiti občutka, da je sodišče le slepo sledilo izpovedbam tožečih strank in iz njihove strani predlaganih prič, na drugi strani pa se niti ni opredelilo do izpovedb tožene stranke in priče M. M. Iz vpogleda v tusodni spis te pritožbene trditve ne izhajajo, sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do izpovedbe tožene stranke in tudi do izpovedbe priče M. M. Na podlagi izpoved tožnikov in zaslišanih prič pa je štelo za dokazano, da je pravna prednica tožečih strank sporni del nepremičnine priposestvovala že v letu 1991. Osebni občutki tožene stranke pa ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost vodenja postopka s strani sodišča prve stopnje. Prav tako iz razpravnega zapisnika ne izhaja in tožena stranka tudi na koncu razpravnega zapisnika ni opozorila na to, da bi ji naj sodišče odvzelo pravico, da bi lahko še naprej postavljala vprašanja, mimo svojega pooblaščenca. Enako velja tudi za dogajanje na pripravljalnem naroku z dne 23. 11. 2021 in tožena stranka ne pove kako je dogajanja na tem naroku vplivalo na zakonitost in pravilnost izdane sodbe.

9. Ne držijo pritožbene navedbe tožene stranke, da je priča G. G. potrdila zatrjevanje tožene stranke, da F. F. leta 1971 ni imela nobene pravice do dostopa do svoje parcele in si je morala šele urediti dostop po sosednjih parcelah. Iz izpovedbe priče G. G. izhaja, da je potrdila, da je F. F. kupila to parcelo leta 1971 in je nato hišo zgradila. Ta priča je glede spreminjanja uvoza dejala, da se nekaj spominja, vendar ne ve kaj, ker sama ni hodila tam gor okoli. Priča je tudi izjavila, da mimo hiše F. F. ni hodila. Tudi na vprašanje pooblaščenca tožene stranke kako je F. F. dostopala do vhoda v hišo je G. G. povedala, da ne ve. Prav tako ni vedela ničesar o postavljeni škarpi. Priča tudi ni vedela povedati kaj so po nakupu nepremičnine počeli na sporni parceli tožniki. Iz razpravnega zapisnika pa ne izhaja, da je priča G. G. že na narok prinesla s sabo neke papirje, ki jih je našla in da sodišče ni hotelo opraviti vpogleda v to dokumentacijo. Tožena stranka nadalje navaja, da je naknadno od priče G. G. pridobila Zapisnik o poskusu poravnave na poravnalnem svetu iz leta 1972. Ta zapisnik je tožena stranka priložila šele k pritožbi, zato gre za dokaz, ki ga sodišče druge stopnje, glede na določbo člena 337 ZPP ne more upoštevati. Tožena stranka pa v pritožbi ne pojasni kako bi ta zapisnik vplival na dejstvo, da F. F. ni v dobri veri izvrševala priposestvovanje lastninske pravice na spornem delu nepremičnine.

10. Nadalje tožena stranka neutemeljeno v pritožbi navaja, da se priposestvovalna doba na parceli 587/7 ni mogla pričeti že leta 1971, ker F. F. naj ne bi imela pravice dostopa do nepremičnine z motornimi vozili, ker prodajalca N. ob prodaji parcele leta 1971 nista imela pravice dostopa do nepremičnine z motornimi vozili. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedbe prič, zlasti nečaka pokojne F. F. ugotovilo, da se je do stanovanjske hiše dostopalo tudi z motornimi vozili in je tako v času priposestvovalne dobe prihajalo tudi do voženj z motornimi vozili in so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da N. nista mogla ob prodaji parcele prenesti te pravice na F. F. Kot že obrazloženo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je F. F. na originaren, to je izviren način v obdobju od leta 1971 do leta 1991 priposestvovala del te nepremičnine in sicer z njeno nemoteno uporabo in, da je to uporabo izvrševala v opravičljivi zmoti, da ni njena.

11. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da toženec ni podal izjave, da do leta 2015 ni vedel kje so meje. Sodišče prve stopnje te izjave ni iztrgalo iz samega konteksta njegovega odgovora k pooblaščencu tožeče stranke, saj to izhaja tudi iz listinskih dokazov in sicer iz dopisom, katere je tožena stranka po letu 2014 naslovila na občino in na GURS in tudi na policijo.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da v letu 1994 ni prišlo do nobene mejne obravnave na spornem delu parcele 587/7 in je to tudi ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje se je do dogajanj v letu 1994 opredelilo v točki 20. obrazložitve. Po mnenju sodišča se je meja urejala na drugi strani nepremičnine F. F., torej med parcelami kot je navedeno 587/2 in z ostalimi 579/1, 587/5, 587/6 in 588/1 in tako navedbe toženca, da se je F. F. s podpisom strinjala s potekom meje med spornima parcelama ne more držati, saj se meja ni urejala med tema dvema parcelama, torej med takrat še parc. št. 588/2 in parc. št. takrat še 587/1. Tudi dejstvo, da so v letu 2015 ali 2016, potem ko ji je bila na kraju mejna obravnava, toženci odstranili ciprese in podrli škarpo, ne morejo vplivati na ugotovitev, da je bila lastninska pravica na tem delu po njihovi pravni prednici priposestvovana, že davno pred tem. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo zakaj F. F. ni želela kupiti parc. št. 587/7, saj je po mnenju sodišča F. F. upravičeno mislila, da je sporni del nepremičnine 587/7 njen, saj je nikoli nihče ni opozoril na nasprotno in zato ni bilo v interesu F. F., da bi ta del nepremičnine tudi še dodatno kupila. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do navajanj toženca glede dogovorov glede uporabe in menjave nepremičnin. Pritožnik nato v pritožbi navaja, da je prišlo do zamika mejnih točk med parcelami do katerih je prišlo zaradi odločbe GURS iz leta 2014. Sodišče prve stopnje se je pri določanju meje priposestvovanja sklicevalo na pokazano ploskev priposestvovanja, kot so jo pokazale tožeče stranke in kar so potrdile tudi zaslišane priče. Vse to izhaja iz elaborata izvedenca geodetske stroke, ki je sestavni del sodbe sodišča prve stopnje. Dejstva in obseg priposestvovanja ne spremenijo tudi pritožbene navedbe, da je geometer meje obravnaval leta 1994 in pri takrat nastali parceli 587/7 navedel predvidene lastnike P., L. in R. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo meje ploskve dela nepremičnine, katerega je priposestvovala pravna prednica tožečih strank in zato skice mej iz leta 1994 ne morejo vplivati na obseg in lokacijo priposestvovanega dela nepremičnine, s sedaj parc. št. 587/10. 13. Sodišče prve stopnje se ni resneje opredelilo do prijave posega na javno cesto, katero je podal leta 2016 toženec in iz katere naj bi izhajal opis dogajanja iz leta 2016. Sodišče prve stopnje je namreč obravnavalo tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi njenih navedb in dogajanj v obdobju od leta 1971 do leta 1991, ko je potekla priposestvovalna doba po takrat veljavnem Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerij.

14. Sodišče je v postopku angažiralo izvedenca geometra, ki je izdelal elaborat parcelacije nepremičnine parc. št. 587/7 k.o. ... tako, da bo del nepremičnine, glede katerega je tožeča stranka zatrjevala, da je na njem priposestvovala lastninsko pravico, postala je nova parcela z novo parcelno številko. Sodišče je nato odredilo izvedencu na kraju samem, da označi tisti del nepremičnine, ki so jo tožniki označili na skici A 7 in A 42 in sodišče prve stopnje je štelo, da so tožniki na podlagi izvedenega dokaznega postopka uspeli dokazati, da je pravna prednica tožnikov priposestvovala ta del nepremičnine. To so pokazali tako tožniki in priče na sodišču, ob pomoči predloženih fotografij. Izvedenec je zato na kraju samem narisal le skico, kjer je označil točke od A do B ter v nadaljevanju do točke 66, kar je razvidno tudi iz fotografij. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da temelji sodba sodišča prve stopnje na mnenju izvedenca geodezije. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izvedenega dokaznega postopka natančno ugotovilo meje zatrjevanega priposestvovanja, kot so ga zatrjevali tožniki in kar vse so tudi na podlagi izvedenega dokaznega postopka uspeli dokazati. Sodišče prve stopnje je tožečim strankam prisodilo le tisti del nepremičnine glede katere so uspeli dokazati priposestvovanje in sodišče prve stopnje tako ni priznalo tožečim strankam večjo površino kot so jo le-ti uporabljali do leta 2015. Sporna površina te priposestvovalne ploskve nepremičnine se je določila glede na postavljene mejnike in izhodiščem točke za meritev. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do izmere geodeta U. iz leta 2015, do tega dokaza se je sodišče prve stopnje opredelilo v točki 10. obrazložitve sodbe in tega dokaza kot prepoznega ni upoštevalo pri izdaji, sedaj izpodbijane sodbe.

15. Nadalje tožena stranka v pritožbi navaja, da je teren, na katerem so zasajene ciprese bistveno višji od ceste na parc. št. 578/7 in se končna na nivoju parc. št. 588/3 in da zato ne drži zatrjevanje tožeče stranke, da zaradi ožinske razlike ne more dostopati do garaže s parcele 588/3, saj je to višinsko razliko ustvarila sama z izkopom vrta, pritožbeno niso upoštevne, saj s temi trditvami tožena stranka ne pove zakaj F. F. v obdobju od leta 1971 do leta 1991 ni priposestvovala tega sedaj na novo odmerjenega dela parc. št. 587/7. Pritožba v tem delu ni utemeljena, tožeče stranke pa so pojasnile zakaj so odstranile v letu 2016 betonsko škarpo in ciprese.

16. Pritožbene trditve, da je bila parcela F. F. leta 1971 omejena in označena z vidnimi mejnimi znamenji in da je F. F. vedela katero parcelo kupuje, so v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje. Po prepričanju sodišča prve stopnje je F. F. upravičeno mislila, da je sporni del nepremičnine 587/7 njen, saj je nikoli ni nihče opozoril na nasprotno ali ji preprečeval uporabo tega dela. Tako so povedali vsi zaslišani, tudi toženec in njegova žena, da F. F. na to nista nikoli opozorila, sama pa je tožnikom tudi po tem, ko se je spor začel, rekla, da je bilo vedno njeno in da je nihče ne bo prepričal nasprotno. Tožniki so prepričljivo dokazali, da je F. F. vedno zatrjevala, da je bilo do ceste njeno in da ni bilo logično, da bi s tožencem sklepala kakšen dogovor, kot je le-ta izpovedal. Sodišče ni našlo nobenega razloga, bi lahko sklepalo, da bi F. F. lahko ali morala vedeti, da sporni del, ki ga je imela vse od nakupa dalje v posesti, ni njen. Od leta 1971 do leta 1991 do 10. 7. 1991 je tako 20-letna priposestvovalna doba, ki jo je zakon zahteval, iztekla, pogoji za pridobitev lastninske pravice so se iztekli in tako je že pravna prednica tožnikov postala lastnica spornega dela nepremičnine, lastninsko pravico na spornem delu je pridobila na izviren način. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je obstoj mejnika iz parcelacije iz leta 1971 pokazal, da je bil ta del parcele omejen in označen z vidnimi znamenji in da je F. F. vedela katero parcelo kupuje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da F. F. leta 1971 ni vedela natančno kje se nahajajo mejniki in katero parcelo glede na geodetske izmere dejansko tudi kupuje. Toženec ni dokazal, da je F. F. leta 1971 kupovala parcelo, ki ne bi bila označena z mejnimi znamenji.

17. Tožena stranka zatrjuje, da je do mejne obravnave na spornem območju prišlo že čez štiri leta po nakupu nepremičnine. Geodetskega postopka iz leta 1974, tožena stranka v tem postopku ni dokazala, zlasti pa ni dokazala dejstva, da bi F. F. leta 1975 bila seznanjena s tem dejstvom, kar bi vplivalo na njeno dobrovernost, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo, da do leta 1994 ni bilo nobene obravnave, ki bi kazala na spornost priposestvovanega obsega, sedaj vtoževane nepremičnine. Glede obravnave iz leta 1994 pa se je sodišče prve stopnje že obširno in materialnopravno pravilno izreklo in je zaključilo, da to obravnavanje sega v obdobju po izteku priposestvovalne dobe, zahtevane po ZTLR.

18. Glede na obrazloženo se tako izkaže pritožba tožene stranke kot neutemeljena in je zato sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo katerega obseg je tudi citiralo v točki 11. obrazložitve. Sodišču prve stopnje se niso pripetile očitanega bistvene kršitve določb pravdnega postopka kot je obrazloženo v sodbi sodišča druge stopnje, prav tako pa se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker je sodišče druge stopnje potrdilo odločitev o glavni stvari, neutemeljena je pritožba tožene stranke, kjer pavšalno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede njegove stroškovne odločitve, vsebovane v točki III. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena, kajti pritožnik veže pravilnost odločitve o pritožbenih stroških na nepravilnost odločitve o glavni stvari, s čimer pa pritožbeno ni uspel. 19. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške. Ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), mora pa tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 300,00 EUR (375 in 125 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke znaša 300,00 EUR, ostali stroški so zajeti v odgovoru na pritožbo – tar. št. 23 OT), na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165/I ZPP).