Jedro

Ob pogojevanju vnaprejšnjega plačila kupnine gredo kupcu za čas do dobave obresti po 26. členu ZBP.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati znesek 194.936,14 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.6.1992 dalje do plačila. Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlagata tožena stranka in stranski intervenient na njeni strani reviziji, obe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in s predlogom na razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjujeta, da je določba 26. člena zakona o blagovnem prometu uporabljena v nasprotju z voljo in namenom zakonodajalca. Navedeni zakon je bil sprejet v ekonomskih pogojih, v katerih inflacija še ni bila tako opazna. S tem v zvezi so nejasni razlogi izpodbijane sodbe, da ni logično, da bi ekonomsko varstvo odpovedalo v primeru celotnega plačila, če pa je predvideno v kupčevo korist v slučaju delnega vplačila v naprej. Stranski intervenient vztraja pri tem, da tožena stranka ni pogojevala vnaprejšnjega plačila. Posledice zamude pri izročitvi avtomobila so opredeljene le v zakonu o obligacijskih razmerjih. Podrejeno se v reviziji uveljavlja tudi napačen obrestni izračun. Odločeno ni bilo o pobotnem ugovoru. Na dan izročitve vozila bi moral biti izvršen končni obračun, kjer bi se ugotovilo, koliko je tožeča stranka plačala, koliko znašajo obresti in kakšna je cena vozila na dan izročitve. Končni obračun je glede na določbo 26. člena zakona o blagovnem prometu obvezen.

Tožeča stranka na reviziji ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njiju ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP). Reviziji nista utemeljeni.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Zakon o blagovnem prometu (Ur. list SRS, št. 21/77 in 29/86) v 26. členu določa, da mora prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrecno kot pogoj za prodajo blaga, da mu v naprej plača določen znesek kupnine, ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. S tem je varovan potrošnik kot ekonomsko šibkejši pogodbeni partner in je zagotovljen enakopravni položaj strank (temeljna načela obligacijskega prava - načelo vestnosti in poštenja - 12. člen ZOR). Nespremenjena cena predstavlja za kupca le navidezno ugodnost. Avtomobil namreč dobi s časovnim zamikom po enaki ceni, kot bi ga moral prejeti takoj. V vmesnem času z njegovim denarjem razpolaga prodajalec. Omenjene obresti torej predstavljajo le odmeno za medčasno uporabo denarja. Priznane obresti tudi niso sankcija za zamudo, niti sankcija za morebitno špekulativno dejanje prodajalca.

Za odločitev je torej bistvena ugotovitev, da je tožena stranka tožeči stranki postavila kot pogoj za prodajo vnaprejšnje plačilo kupnine. Če bi kupec res imel vse druge možnosti, bi element pogojevanja vnaprajšnjega plačila za sklenitev pogodbe ne bil podan in uporaba določbe 26. člena zakona o blagovnem prometu ne bi prišla v poštev. Nižji sodišči pa sta ugotovili, da tožena stranka pri prodaji avtomobila tožeči stranki ni pustila drugačne alternative, zaradi česar ta vozila ni mogla kupiti drugače kot z vnaprejšnjim plačilom. Drugačne revizijske trditve stranskega intervenienta so zato v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami in ne morejo biti predmet samostojne revizijske graje (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Besedila 26. člena zakona o blagovnem prometu ni mogoče razlagati s stališča, da se ta določba nanaša le na delna vnaprejšnja plačila. Če predpis velja za delna vplačila, toliko bolj velja za celotno vplačilo. Drugačna razlaga bi ne bila v skladu z namenom omenjene zakonske določbe. Tudi višina dosojenega zneska je pravilna, saj temelji na obračunu obresti za vpogledne hranilne vloge pri bančni poslovni enoti v Mariboru, torej pri banki, ki ima svoj sedež v kraju stalnega bivališča tožeče stranke. Uporaba določbe 26. člena zakona o blagovnem prometu sicer predvideva končni obračun ob dobavi avtomobila, vendar pa to ne pomeni, da bi tožena stranka imela podlago za upoštevanje domnevne koristi tožeče stranke zaradi inflacijsko pogojene in torej (navidezne) podražitve vozila. Ponovno je treba poudariti, da so obresti po navedeni zakonski določbi le odmena za uporabo kupčevega denarja, kadar pride do tega v okoliščinah, ki jih določba predvideva.

Končno pa revizija stranskega intervenienta v nasprotju s podatki spisa in dejanskimi ugotovitvami izpodbijani sodbi očita, da ni odločila o pobotnem ugovoru tožene stranke. Tožena stranka namreč takšnega pobotnega ugovora ni postavila, zato tudi sodišču ni bilo potrebno o njem odločati.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).