Jedro

Tožnica trdi, da so nepremičnine, ki so vpisane na ime četrtega toženca v zemljiški knjigi, skupno premoženje, saj sta ga pridobila v času zunajzakonske skupnosti. Stališče sodišča, da bi v primeru, če bi tožnica to uspela dokazati, to pomenilo, da izvršba ni dopustna, ni nujno pravilno. Odvisno je od več okoliščin, ena izmed teh je, na kakšni podlagi je upnik pridobil zastavno pravico. Če bi jo pridobil v času, ko je bil izključni zemljiškoknjižni lastnik dolžnik in to preden je stekel postopek izvršbe (pogodbena hipoteka), bi skladno z večinsko sodno prakso, če je bil ob podpisovanju pogodbe o ustanovitvi hipoteke v dobri veri, taka pogodbena pridobitev učinkovala tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom pravdni postopek prekinilo do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, ki se pred istim sodiščem vodi pod opr.št. P 354/2014 med tožnico in četrtim tožencem zaradi ugotovitve skupnega premoženja in deleža na njem. V razlogih izpodbijanega sklepa je pojasnilo, da je obravnavano vprašanje bistvenega pomena za rešitev v tej zadevi, ta je vprašanje, ali predstavljajo sporne nepremičnine skupno premoženje tožnice in četrtega toženca in ali ima tožnica na predmetih izvršbe pravico, ki izvršbo omejuje. Sklenilo je, da samo prehodnega vprašanja ne bo reševalo in je zato odredilo prekinitev (13. člen ter 1. točka prvega odstavka 260. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) do pravnomočne odločitve na matičnem področju.

2. Zoper tak sklep sta pritožbo vložila prvi in drugi toženec, pritožbo je vložil tudi tretji toženec.

3. Prvi in drugi toženec pojasnjujeta, da pravdni postopek zaradi ugotovitve skupnega premoženja nanju ne more imeti vpliva, saj v njem nista stranki. Tožnica in četrti toženec pa zasledujeta isti interes, prirejati dejstva in tako izvzeti premoženje iz izvršbe. Sodišče položaja strank ob sprejemanju odločitve ni presodilo celovito. Predlagata razveljavitev sklepa in priglašata stroške.

4. Tretji toženec v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in priglaša stroške. Predlaga, da višje sodišče sklep razveljavi ter sodišče prve stopnje nemudoma nadaljuje z reševanjem zadeve. Postopek zaradi nedopustnosti izvršbe je treba voditi prednostno in brez odlašanja (60. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ). Sodišče postopka ne bi smelo prekiniti. To ni bi namen zakonodajalca. Sam ima vknjiženo hipoteko na podlagi posojilne pogodbe z dne 26.6.1998, od tedaj učinkuje. Pritožnika varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo in dobra vera. Terjatev ima prednost tudi, če bi tožnica eventualno uspela dokazati originarno pridobitev skupne lastnine. Na dobro vero in zemljiškoknjižno stanje se namreč lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) na nepremičnini. To velja tudi v tem primeru. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije UP-128/03-27 z dne 27.1.2005. Vprašanje skupnega premoženja na pritožnikovo pravico do izterjave ne more vplivati.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Tožnica trdi, da so nepremičnine, ki so vpisane na ime četrtega toženca v zemljiški knjigi, skupno premoženje, saj sta ga pridobila v času zunajzakonske skupnosti. Stališče sodišča, da bi v primeru, če bi tožnica to uspela dokazati, to pomenilo, da izvršba ni dopustna, ni nujno pravilno. Odvisno je od več okoliščin, ena izmed teh je ta, katero izpostavi tretji toženec, to je na kakšni podlagi je upnik, ki vodi izvršbo zoper četrtega toženca kot svojega dolžnika, pridobil zastavno pravico. Če bi jo pridobil v času, ko je bil izključni zemljiškoknjižni lastnik dolžnik, torej četrti toženec, in to preden je stekel postopek izvršbe (pogodbena hipoteka), bi, če je bil ob podpisovanju pogodbe o ustanovitvi hipoteke v dobri veri, taka pogodbena pridobitev učinkovala tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika. To pa pomeni, da tudi če bi tožnica v pravdi dokazala, da gre za skupno premoženje, to ne bi pomenilo, da lahko uspešno zasleduje cilj, ugotovitev nedopustnosti izvršbe (prim. tudi sodno prakso, npr. odločbo VS RS II Ips 95/2015 z dne 1.10.2015). Pregled spisa tudi pokaže, da se je pritožnik na pogodbeno zastavo skliceval že v odgovoru na tožbo, a sodišče prve stopnje o tem razlogov ne poda (morebitna pogodbena hipoteka, dobra vera,..). Prav tako ni podalo razlogov, zakaj meni, da bi odločba, izdana v postopku med tretjima, torej morebitna sodba izdana v postopku P 345/2014, v katerem (vsi) toženci niso udeleženi, le-te vezala. Tako se izkaže, da odgovor na pritožbene trditve ni mogoč, saj sklep ustreznih razlogov nima. Podana je bistvena postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče obema pritožbama ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Če bo menilo, da so podani pogoji za prekinitev, bo moralo razloge tudi upoštevaje zgoraj razloženo, podati, tako da bo možen preizkus.

7. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 3. točke 365. člena ZPP. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločitev (165. člen ZPP).