Jedro

Zaveza sedaj pokojne, da podarjenega ji premoženja ne bo odtujila osebi, ki ni njen ožji družinski član, je čisto osebna zaveza, ki dedičev ne zavezuje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženec je dolžan plačati tožniku znesek 1.022,58 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.9.2014 do plačila, vse v osmih dneh, in mu povrniti stroške pravdnega postopka, v roku osem dni po prejemu sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Tožnik je dolžan tožencu povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 261,90 EUR, pred sodiščem druge stopnje pa v znesku 111,50 EUR, oboje v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 1.022,58 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.9.2014 dalje do plačila, v roku 8 dni (I. točka izreka); v presežku za zahtevane zamudne obresti od tega zneska za čas od 9.9.2011 do 29.9.2014 tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka); odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožniku stroške postopka v znesku 341,06 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (in odločitev o stroških postopka) je toženec vložil pravočasno pritožbo, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico. Navaja, da se je pokojna A.A. napram tožniku zavezala, „da če bo prodala delež, ali ga odtujila osebam, ki niso njeni ožji družinski člani, je dolžna plačati tožniku vrednost 2.000,00 DEM.“ Zaveza se nanaša izključno na ravnanje A.A. Ker pa nepremičnine ni odtujila tretjim osebam, obligacija sploh ni nastala. Nastala tudi ni terjatev, niti do nepremičnine niti do pravnih naslednikov. Obligacija je bila vezana izključno na ravnanje A.A., ki ni zavezovala njenih pravnih naslednikov. Njena zaveza torej ne pomeni tudi tega, da nepremičnine ne smejo prodati njeni pravni nasledniki. Materialnopravno napačno je tudi stališče sodišča v zvezi z ničnostjo take zaveze. Toženec je nepremičnino pridobil brez bremen ali zavez. Gre za pogoj, ki ga je določil tožnik, ki toženca ne zavezuje, saj ta z nepremičnino lahko prosto razpolaga. Tožnik v času dedovanja po pokojni A.A. ni imel terjatve do zapuščine, sicer bi jo lahko v zapuščinskem postopku priglasil, pa je ni mogel, ker ni nastala. V trenutku dedovanja je torej nepremičnina brezpogojno in brez bremen prešla na toženca. Pravno zmotno je naziranje sodišča tudi glede zastaranja.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Dne 23.8.1994 sta tožnik in sedaj pokojna A.A. sklenila darilno pogodbo, s katero je tožnik kot darovalec podaril sestri A.A. svoj solastninski delež do 1/8 na parceli št. ... k. o. X. Hkrati sta se dogovorila, da v primeru, če obdarjenka ta delež še za časa življenja darovalca proda ali kako drugače odtuji osebam, ki niso njeni ožji družinski člani, darovalcu izplača vrednost podarjenega deleža v višini 2.000,00 DEM. Za časa svojega življenja A.A. tega ni storila, njen dedič, mož B.B. (toženec), pa je nepremičnino v oktobru 2009 prodal družbi D. d.o.o. Tožnik v posledici od toženca uveljavlja plačilo 1.022,58 EUR (prej 2.000,00 DEM). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo. Odločitev je materialnopravna napačna.

5. Z dedovanjem preidejo na dediče vsa premoženjska razmerja zapustnika, vse podedljive pravice in obveznosti, ki jih je imel zapustnik (2. člen, prvi odstavek 142. člena Zakona o dedovanju – ZD), razen tistih čisto osebne narave. Po mnenju pritožbenega sodišča gre pri zgoraj izpostavljeni zavezi za čisto osebno zavezo, ki dedičev ne zavezuje. Vprašljivo je, če bi jih zavezovala celo v primeru, da bi A.A. takšno zavezo podala tudi v imenu svojih dedičev, saj bi jih s tem omejila pri prostem razpolaganju s (podedovanim) premoženjem. Po mnenju pritožbenega sodišča tako zaveza sedaj pokojne A.A., da podarjenega ji premoženja ne bo odtujila osebi, ki ni njen ožji družinski član, ni prešla na njenega dediča. Šele, če se pokojna zaveze ne bi držala in bi nepremičnino še za časa svojega življenja prodala takšni tretji osebi, bi nastala njena obveznost, da tožniku izplača 1.022,58 EUR. Takšna njena obveznost pa bi z njeno smrtjo prešla na dediča (142. člen ZD), kot to pravilno izpostavlja pritožba.

6. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (358. člen ZPP).

7. Glede na spremenjen uspeh pravdnih strank v postopku, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Sedaj je tožnik dolžan tožencu povrniti njegove pravdne stroške. Tožniku pripada nagrada za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi 72,80 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 67,20 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 20,00 EUR, kilometrina Ljubljana - Novo mesto – Ljubljana 150 km X 0,37 EUR 55,50 EUR, kar znaša skupaj 215,50 EUR, z 22 % DDV 47,41 EUR, pa 261,91 EUR oziroma 261,90 EUR. Te stroške je tožnik dolžan povrniti tožencu v roku 8 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Ker je toženec s pritožbo uspel, mu je tožnik dolžan povrniti tudi te stroške postopka in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3210 istega Zakona o odvetniški tarifi v višini 89,60 EUR, 2 % materialnih stroškov 1,79 EUR, skupaj 91,39 EUR, z 22 % DDV 20,11 EUR pa 111,50 EUR, prav tako v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Glede na razloge pritožbenega sodišča, ki so ga vodili k spremembi sodbe, temu sodišču na ostale pritožbene navedbe ni bilo potrebno odgovarjati, saj za odločitev niso pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP).