Jedro

Družba lahko pridobi kvalificirani poslovni delež, če je bilo njeno poslovanje v zadnjih treh poslovnih letih uspešno in stabilno. Torej a contrario tožena stranka družbi odvzame kvalificirani poslovni delež, če v zadnjih treh poslovnih letih njeno poslovanje ni bilo uspešno in stabilno. Iz predloženih letnih poročil za leta 2008, 2009 in 2010 nedvomno izhaja, da je tožeča stranka v poslovnih letih 2009 in 2010 poslovala z izgubo. Poleg tega se je povečeval tudi delež dolgov v kapitalu družbe, ki je bil na koncu leta 2010 že 94,31 %. Tako poslovanje pa tudi po mnenju Vrhovnega sodišča ni uspešno in stabilno. Družba na podlagi takega poslovanja ne bi pridobila kvalificiranega poslovnega deleža, kar torej pomeni, da ji je ob takem dejanskem stanju bilo dovoljenje za kvalificirani poslovni delež utemeljeno odvzeto.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odvzela tožeči stranki dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v družbi za upravljanje N. d. o. o., št. 30/15/AG-08-(439) z dne 17. 7. 2008, ker so nastopile okoliščine, zaradi katerih tožeča stranka – imetnik kvalificiranega deleža ne ustreza merilu primernosti kvalificiranega imetnika zaradi slabega finančnega položaja, ki je posledica neuspešnega in nestabilnega poslovanja v zadnjih treh poslovnih letih in ker nima ustrezne finančne trdnosti, zaradi česar je lahko ogroženo poslovanje družbe za upravljanje.

2. Tožeča stranka v postopku sodnega varstva s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter ji naloži povrnitev stroškov tega postopka.

3. Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru na tožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Sodišče je z odgovorom tožene stranke seznanilo tožečo stranko.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Iz izpodbijane odločbe, navedb strank v postopku ter predloženih listin izhaja, da je tožena stranka dne 17. 7. 2008 tožeči stranki izdala dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža do 20 % v družbi za upravljanje N. d. o. o. Na podlagi tega dovoljenja je tožeča stranka imetnica 11,1052 % deleža družbe za upravljanje. V postopku nadzora je tožena stranka pregledala tudi finančne podatke za tožečo stranko za poslovna leta 2008, 2009 in 2010 ter na podlagi ugotovljenega izdala odločbo št. 4026-2/2011-1 z dne 13. 4. 2011 o začetku postopka za odvzem dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža (v nadaljevanju Odločba o začetku postopka). Odločbo o začetku postopka je vročila tožeči stranki, ki je v izjavi ugovarjala utemeljenost razlogov za začetek postopka za odvzem dovoljenja ter dokazovala svojo finančno trdnost. Po prejemu izjave je tožena stranka izdala v tem postopku sodnega varstva izpodbijano odločbo, s katero je tožeči stranki odvzela dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je zavrnila ugovore oziroma trditve tožeče stranke, ki jih je podala v izjavi ter zaključila, da tožeča stranka ni v ničemer izpodbila ugotovitev tožene stranke, da ne ustreza več merilu primernosti kvalificiranega imetnika, da ni izkazala, da ima primerno finančno trdnost, da ni navedla niti izjavi priložila dokazov, iz katerih bi izhajalo, da ima primerno finančno trdnost. 7. V skladu s 193. členom Zakona o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (v nadaljevanju ZISDU-1) tožena stranka opravlja nadzor nad družbami za upravljanje. Po prvem odstavku 19. člena tega zakona se za delničarje družbe za upravljanje smiselno uporabljajo določbe 45. do 59. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1)(1).

8. V 55. členu ZBan-1 so določeni pogoji za odvzem dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. Tako lahko po 2. točki prvega odstavka tega člena Banka Slovenije (Agencija) odvzame dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža, če nastopijo druge okoliščine iz prvega ali drugega odstavka 49. člena tega zakona. V 49. členu ZBan-1 pa je med drugim določeno, da lahko Banka Slovenije (Agencija) zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, če bodoči kvalificirani imetnik ne ustreza merilom iz 1. do 3. točke prvega odstavka 48. člena tega zakona (1. točka prvega odstavka 49. člena ZBan-1). V 48. členu ZBan-1 so določena merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika(2). Tako je v prvem odstavku med drugim določeno, da mora agencija presojati primernost tudi na podlagi finančne trdnosti bodočega kvalificiranega imetnika.

9. Na podlagi smiselne uporabe 59. člena ZBan-1, ki določa, da Banka Slovenije predpiše podrobnejša merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika iz 48. člena tega zakona, je tožena stranka izdala Sklep o imetnikih kvalificiranih deležev družb za upravljanje(3) (v nadaljevanju Sklep), s katerim je uredila podrobnejša merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika iz 1. do 3. točke 48. člena ZBan-1. Sklep v 5. členu določa merila za finančno trdnost bodočega kvalificiranega imetnika, in sicer, da mora biti finančni položaj bodočega kvalificiranega imetnika trden, tako da ne bo ogroženo poslovanje družbe za upravljanje, v kateri namerava pridobiti kvalificirani delež. Šteje se, če se ne dokaže drugače, da je pogoj iz prvega odstavka tega člena izpolnjen: a) če je bilo poslovanje bodočega kvalificiranega imetnika v zadnjih treh poslovnih letih uspešno ter stabilno in b) če je mogoče sklepati, da finančni položaj bodočega kvalificiranega imetnika omogoča nakup kvalificiranega deleža in izvedbo poslovnega načrta družbe za upravljanje za prihodnja tri leta, upoštevajoč višino kvalificiranega deleža, ki ga namerava pridobiti v družbi za upravljanje, način financiranja nakupa in dejavnost bodočega kvalificiranega imetnika.

10. Tožena stranka je pravilno in utemeljeno oprla svojo odločitev na pomanjkanje zakonskega pogoja finančne trdnosti oziroma uspešnega in stabilnega poslovanje tožeč stranke v zadnjih treh letih. Neizpolnjevanje tega pogoja namreč izhaja iz letnih poročil oziroma računovodskih izkazov, ki jih sestavljajo. Tožena stranka je natančno pojasnila ugotovljeno finančno stanje, ki izhaja iz letnih poročil za leta 2008, 2009 in 2010. Kot izhaja iz ugotovitev tožene stranke in iz citiranih letnih poročil, je tožeča stranka v poslovnem letu 2008 še poslovala z dobičkom, v poslovnih letih 2009 in 2010 pa z izgubo, ki se je povečala. Razen tega se je od leta 2008 naprej v poslovnih letih 2009 in 2010 povečeval delež dolgov v kapitalu tožeče stranke. Kapital, ki je v letu 2008 znašal 336.064 EUR, se je v letu 2009 zmanjšal na 283.510 EUR, v letu 2010 pa na 235.101 EUR. Medtem ko je tožeča stranka v letu 2008 poslovala z dobičkom v znesku 24.298 EUR, je v letu 2009 poslovala z izgubo v znesku 52.554 EUR, v letu 2010 pa z izgubo v znesku 48.409 EUR.

11. Družba, kot je bilo že pojasnjeno, lahko pridobi kvalificirani poslovni delež, če je bilo njeno poslovanje v zadnjih treh poslovnih letih uspešno in stabilno. Torej a contrario tožena stranka družbi odvzame kvalificirani poslovni delež, če v zadnjih treh poslovnih letih njeno poslovanje ni bilo uspešno in stabilno. Iz predloženih letnih poročil za leta 2008, 2009 in 2010 nedvomno izhaja, da je tožeča stranka v poslovnih letih 2009 in 2010 poslovala z izgubo. Poleg tega se je povečeval tudi delež dolgov v kapitalu družbe, ki je bil na koncu leta 2010 že 94,31 %. Tako poslovanje pa tudi po mnenju Vrhovnega sodišča ni uspešno in stabilno. Družba na podlagi takega poslovanja ne bi pridobila kvalificiranega poslovnega deleža, kar torej pomeni, da ji je ob takem dejanskem stanju bilo dovoljenje za kvalificirani poslovni delež utemeljeno odvzeto. Na odločitev tudi ne vpliva ugovor tožeče stranke, da je bilo poslovanje v letu 2008 pozitivno, saj to ne spremeni dejstva, da v zaporednih treh letih, obdobju, ki ga je pregledovala tožena stranka, ni poslovala uspešno in stabilno.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor, da bi tožena stranka pri presoji okoliščin za odvzem dovoljenja morala upoštevati okoliščine po stanju na dan izdaje izpodbijane odločbe, torej upoštevati tudi ukrepe, ki jih je tožeča stranka sprejela v mesecu maju 2011, to je po izdaji Odločbe o začetku postopka. Kot je pravilno v izpodbijani odločbi navedla že tožena stranka, sme agencija odločati o odvzemu dovoljenja samo zaradi tistih dejanj, ravnanj ali okoliščin, zaradi katerih je izdala odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja, in samo na podlagi tistih listin in drugih dokazov, ki so bili navedeni v odločbi o začetku postopka ali jih je izjavi o razlogih za odvzem dovoljenja priložil subjekt nadzora (drugi odstavek 535. člena Zakona o trgu finančnih inštrumentov, v nadaljevanju ZTFI). V skladu z načelom zakonitosti po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se na podlagi drugega odstavka 496. člena ZTFI uporablja v postopkih odločanja agencije, če v ZTFI ni določeno drugače, se odloča po pravnem in dejanskem stanju, ki je veljalo v času izdaje odločbe, na kar posebej opozarja tožeča stranka. Vendar pa ima ZTFI, kot lex specialis, glede tega v 535. členu določbo, ki, tudi zaradi varstva strank, agencijo zavezuje, da sme odločati o odvzemu dovoljenja samo zaradi tistih dejanj, ravnanj ali okoliščin, zaradi katerih je izdala odločbo o začetku postopka, torej na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovila v tej odločbi. Zato so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, da tožena stranka ni upoštevala finančnega stanja na dan 18. 5. 2011, ko je tožeča stranka sprejela ukrepe za izboljšanje finančnega položaja. Dejstvo namreč je, da je tožena stranka v Odločbi o začetku postopka za navedena tri leta ugotovila slabo finančno stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje, do katerega se je v izjavi (lahko) opredelila tožeča stranka, sprejela odločitev. Zakon res v ničemer ne preprečuje tožeči stranki, da ne bi naknadno izboljšala svojega finančnega položaja, kar poudarja v tožbi, vendar pa to ne vpliva na ugotovitev, da ta finančni položaj v trenutku izdaje Odločbe o začetku postopka ni bil ustrezen. Prav dejansko stanje v tem trenutku pa je po specialni določbi ZTFI odločilno za odločitev v zadevi.

13. V zvezi s tem so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori absolutne bistvene kršitve določb postopka, češ da se odločbe ne da preizkusiti, saj ni obrazložena. Tožena stranka se je v obrazložitvi izpodbijane sklicevala na določbo 535. člena ZTFI, je povzela njeno vsebino, in glede ukrepov, sprejetih v maju 2011 posebej poudarila, da ukrepi, ki jih je tožeča stranka sprejela po izdaji Odločbe o začetku postopka, ne vplivajo na ugotovitve v Odločbi o začetku postopka.

14. Tožeča stranka ugovarja tudi neupoštevanje dolgoročnega dolga, ki ga prikazuje med dolgoročnimi obveznostmi družbe, ker naj po stališču tožene stranke ne bi imel narave t.i. kvazi kapitala niti podrejenega dolga, ki se pod določenimi pogoji šteje v kapital družbe. Tožeča stranka v tožbi pravilno poudarja, da se v primeru stečaja ali prisilne poravnave posojilo edinega družbenika šteje kot premoženje družbe (498. člen Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1). Vendar pa to velja le za primer stečaja ali prisilne poravnave, saj zakon izrecno določa, da se tako posojilo (le) v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe(4). Tako iz besedila zakona kot iz komentarja(5) izhaja, da v tem členu zakon ureja položaj družbenikov, če je družba sama v kritičnem gospodarskem položaju. Tudi posojilo družbenika je dolg družbe, saj ga ta lahko oziroma ga je tudi dolžna vrniti. V tem se, razen v primeru 498. člena ZGD-1, ne razlikuje od drugih obveznosti družbe. Tudi v letnih poročilih se ne vodi ločeno od drugih obveznosti družbe. Poleg tega pa je taka terjatev družbenika tudi njegova premoženjska pravica in lahko z njo prosto razpolaga. Tako jo lahko delno ali v celoti konvertira v osnovni kapital družbe, v celoti ali delno lahko dolg družbi odpusti, lahko pa jo tudi delno ali celoti odsvoji. V tem primeru pa je imetnik terjatve oseba, za katere ne veljajo omejitve iz 498. člena ZGD-1. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča ta ugovor neutemeljen. Prav tako je neutemeljen tudi tožbeni ugovori absolutne bistvene kršitve določb postopka, češ da se izpodbijane odločbe v zvezi s tem ugovorom, ki ga je tožeča stranka uveljavljala že v izjavi, ne da preizkusiti, saj ni obrazložena. Tožena stranka je ta ugovor zavrnila ter poudarila, da tak dolg nima narave t. im. kvazi kapitala niti podrejenega dolga, ki se pod določenimi pogoji šteje v kapital družbe.

15. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori glede neupoštevanja načela sorazmernosti, ki ga določa 8. člen Sklepa. V tem členu je med drugim določeno, da Agencija pri presoji primernosti bodočega kvalificiranega imetnika upošteva načelo sorazmernosti, kar pomeni, da pri presoji izpolnjevanja meril iz 3. do 7. člena tega sklepa upošteva: a) naravo bodočega kvalificiranega imetnika (fizična ali pravna oseba), b) dejavnost bodočega kvalificiranega imetnika, c) velikost deleža, ki ga namerava bodoči kvalificirani imetnik pridobiti, d) vpliv na upravljanje družbe za upravljanje, v kateri namerava pridobiti kvalificirani delež, e) obstoj dokumentacije in informacij iz preteklih ocen o primernosti kvalificiranega imetnika in f) morebitna druga dejstva in okoliščine. Tožena stranka uporabe tega načela ob odločanju v obrazložitvi res ni posebej utemeljila oziroma obrazložila, vendar to načelo ne izključuje upoštevanja zakonske določbe glede finančne trdnosti (ki je temeljna določba oziroma podlaga za odločanje v konkretni zadevi) niti a) točke drugega odstavka 5. člena Sklepa, zato po presoji Vrhovnega sodišča to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe.

16. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste tožbene navedbe, ki so bile po njegovi presoji bistvene za odločitev. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe.

17. Ker tožba po vsem navedenem ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 (v zvezi z drugim odstavkom 506. člena ZTFI) zavrnilo.

18. Skupaj s tožbo je sodišče zavrnilo tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

Op. št. (1): Pri smiselni uporabi določb 45. do 59. člena ZBan-1 se namesto pojma „banka“ uporablja pojem „družba za upravljanje“ in namesto pojma „Banka Slovenije“ pojem „Agencija“, pri smiselni uporabi 53. člena ZBan-1 pa namesto napotila 375. člena ZBan-1 uporablja napotilo 545. člena ZTFI (19. člen ZISDU-1).

Op. št. (2): Da bi se zagotovilo varno in skrbno upravljanje banke (družbe za upravljanje), v kateri namerava bodoči kvalificirani imetnik pridobiti kvalificirani delež, mora Banka Slovenije (Agencija) pri odločanju o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, ob upoštevanju vpliva, ki bi ga verjetno imel bodoči kvalificirani imetnik na upravljanje banke (družbe za upravljanje), če pridobi kvalificirani delež, ki je predmet zahteve, presojati primernost bodočega kvalificiranega imetnika na podlagi naslednjih meril: 1. ugleda bodočega kvalificiranega imetnika; 2. ugleda in izkušenj oseb, ki bodo imele možnost upravljati banko (družbo za upravljanje) ali drugače vplivati na poslovanje banke (družbe za upravljanje), če bodoči kvalificirani imetnik pridobi kvalificirani delež, ki je predmet zahteve; 3. finančne trdnosti bodočega kvalificiranega imetnika, zlasti v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja ali načrtuje banka (družba za upravljanje); 4. verjetnih posledic, če bodoči kvalificirani imetnik pridobi kvalificirani delež, ki je predmet zahteve, za sposobnosti banke (družbe za upravljanje) ravnati v skladu s pravili o upravljanju s tveganji ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v 4. poglavju tega zakona, in zahteve iz petega odstavka 289. člena tega zakona (prvi odstavek 48. člena ZBan-1).

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 74/2009 z dne 25. 9. 2009 Op. št. (4): Družbenik, ki je v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave. Tako posojilo se v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe (prvi odstavek 498. člena ZGD-1).

Op. št. (5): Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, GV Založba, 2007, 3. knjiga (str. 133 in nadaljnje).