Jedro

Zakonec, ki meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od polovice (tudi v primeru, da je vpisan v zemljiško knjigo), mora vložiti nasprotno tožbo.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi v celoti, pritožbi toženca pa delno in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točkah I., II. razen v točki 2.II., v kolikor se nanaša na ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo premičnine in sicer traktor, belo rdeče barve, znamke Steyr, transportni trak za gnoj dolžina cca 25 m, obračalni plug na tri brazde rdeče barve, pajk rdeče barve, balirka, rotacijska kosilnica, silo kombajn, visokotlačni čistilec – vapo, brana za rahljanje zemlje, kuhinjska pohištvena oprema z vsemi gospodinjskimi aparati, pohištveno jedilniška oprema, pohištvena oprema dnevne osebe in pohištvena kopalniška oprema, in v točki III in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Sicer se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem, delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka ugotovilo, da v skupno premoženje spadajo vlaganja v nepremičnini parc. št. 2372/3 in parc. št. 2372/4, k.o. X., v vrednosti 49.242,00 EUR, na katerih znaša delež tožnice 4/10 in odločilo, da je dolžna tožena stranka M. R. tožnici plačati iz naslova povečanja vrednosti nepremičnin 19.696,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2013 dalje do plačila, v preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. V II. točki izreka je ugotovilo, da v skupno premoženje spadajo nepremičnine, navedene v 1. točki in sicer do 8/10, premičnine, opredeljene v 2. točki (prvi odstavek) do 8/10 in pohištvena oprema z gospodinjskimi aparati do celote (drugi odstavek), v 3. točki, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 40 %, delež toženca 60 % in v 4. točki tožencu naložilo, da tožnici izstavi za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah, ki sodijo do 8/10 v skupno premoženje, vknjižila tožnica kot solastnica do 32/100. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. V III. točki je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti 1.910,48 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki, vsaka proti delu, s katerim ni uspela, obe iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Toženca grajata, da je glede vlaganj tožnice v nepremičnini parc. št. 2372/3 in parc št. 2372/4 sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in bistveno podcenilo prispevek A. R. ter močno precenilo prispevek tožnice. Prispevek tožnice naj bi bil neverjetnih 19.696,64 EUR, pri čemer se je sodišče opiralo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca J., ki močno odstopa od cenitve GURS. Sam pristop k oceni vrednosti vlaganj tožnice je vprašljiv. Izvedenec bi moral oceniti, kakšna je vrednost materiala v gradnji mansarde in kolikšna je vrednost dela. Nepravilno je izhajal iz stališča, da ima stanovanjski objekt le dve etaži, ni upošteval vrednosti spodnjih prostorov. Gradnja mansarde se je začela v letu 1996, ko sta s tožnico sklenila zakonsko zvezo. Vlaganje tožnice v omenjeni nepremičnini je le njeno delo in delo njenih sorodnikov, kar znese kvečjemu nekaj 1.000,00 EUR. Sodišče je prezrlo dejstvo, da je bil material za mansardo (cement, apno, les, opeka za prizidek in ves material za instalacije), hrana in pijača za delavce in stroški priključkov elektrike, vode, prispevek A. R. in njegove žene. Izvedenec ni prepričljivo obrazložil, zakaj cenitev GURS odstopa od njegove cenitve. Cena m2 stanovanjskega objekta v vasi S. se ne more primerjati s ceno m2 v urbanem naselju. S. nima šole, nima cerkve, nima zdravstvene postaje, nima pošte in ostale urbane infrastrukture, od občinskega središča je oddaljen 20 km in z njim povezan le s slabo cesto. Vseh teh okoliščin pri vrednotenju v mansardo izvedenec ni upošteval. Sodišče je neupravičeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke, da se postavi nov izvedenec. Tožnica, razen izrabljene katrce, posebnega premoženja ni imela, bremenili so jo stroški preživljanja in šolanja izvenzakonskega sina B. S., ni imela prihrankov, kot je trdila. Zmotna je ugotovitev sodišča, katere nepremičnine in premičnine sodijo v skupno premoženje, nepravilno je tudi ugotovljen delež. Prispevek A. R. in njegove pokojne žene E. na omenjenem premoženju je zagotovo večji od 2/10, kajti dohodki iz kmetijstva, posebej od reje govedi in subvencij, so znašali letno preko 20.000,00 EUR. To je več kot je znašala plača M. R. in tožnice skupaj. Za rejo živine je v glavnem skrbel A. R. Tožnica za živino ni skrbela. Njen prispevek pri delu na kmetiji je bil minimalen. Sodba ne upošteva, da je M. R. v skupno premoženje vložil odškodnino, ki jo je dobil za nepremoženjsko škodo, in sicer za nakup nepremičnin, ki jih sodba priznava kot skupno premoženje. Neverjetno in nerazumljivo je stališče sodišča, ki ni upoštevalo navedb toženca, da je denar, ki ga je dobil A. R. od prodaje vinograda in zidanice na M. bil porabljen za nakup nepremičnin M. R. Nerazumljivo je, da je sodišče tožnici priznalo delež na kmetijskih strojih in napravah, čeprav niti v tožbi niti v pripravljalnih vlogah ni navedla tipa strojev, vso mehanizacijo pa je kmetija R. imela že prej. Razen z izpovedbo tožnica ni dokazovala, da je bila mehanizacija kupljena v času njenega bivanja na S., čeprav je dokazno breme na njej. Traktor znamke Styer ne sodi v skupno premoženje. Kupljen in plačan je bil po razpadu ekonomske skupnosti, ki je razpadla jeseni 2008, ko se je tožnica zaposlila v K. Zakonska zveza je razpadla že davno prej, preden sta se sodno razvezala. V bistvu sodba tožnici prizna 32 % delež na premoženju, ki so ga ustvarili A. R., njegova pokojna žena, M. R. in tožnica. Ne gre prezreti, da je bil dohodek kmetije R. (dohodek od reje živine in dohodek od subvencij) ustvarjen pretežno na premoženju, ki je bil že prej last A. R. in M. R., preden se je tožnica k njim preselila. Predlaga, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnica se strinja z ugotovitvijo sodišča glede vrednosti vlaganj v nepremičnino, prepričana pa je, da bi sodišče moralo tudi drugemu tožencu naložiti plačilo zneska, ki ustreza povečanju vrednosti njegovega deleža (¼ deležu), saj se je povečala celotna vrednost same nepremičnine – stanovanjske hiše in funkcionalnega zemljišča. Sicer tudi sodišče samo navaja v obrazložitvi pod točko 26 v drugem odstavku, da se je za 42.596,00 EUR (brez upoštevanja stroškov ureditve poti in asfaltiranja) povečala vrednost hiše zaradi ureditve mansarde, torej celotne hiše in s tem tudi deleža, katerega solastnik je drugi toženec. Enako velja tudi glede vrednosti vlaganja v asfaltiranje. Drugemu tožencu bi moralo naložiti znesek, ki ustreza njegovemu deležu. Sodišče je drugemu tožencu priznalo 20 % prispevek pri asfaltiranju, čeprav toženca tega nista niti zatrjevala. Iz odgovora na tožbo je razvidno, da toženca nista omenjala asfaltiranja, čeprav ga je tožnica vtoževala. Res tožnici nista skoraj nič priznavala, kar za trditveno breme, ki je bilo na tožencih, ni dovolj. Sodišče je torej odločalo mimo navedb in trditev. Tudi sicer ni jasno, v čem je prispevek drugega toženca in sodišče v bistvu tega ne obrazloži na način, ki bi omogočal preizkus. Nepravilno je odločeno glede obresti. Toženca obrestnemu delu nista nasprotovala, sicer pa je izvedenec ocenil vrednost na dan 27. 12. 2012 in ne na dan 18. 3. 2012 ter bi moralo sodišče, obresti priznati vsaj od 27. 12. 2012. Glede drugega toženca sodišče navaja, da ni bilo potrebe po izvajanju dokazov glede njegovega zdravstvenega stanja. Ni dvoma, da je drugi toženec že starejši človek, ob zaslišanju je bil star 81 let in po prepričanju tožnice je jasno, da že dlje časa ni mogel pomagati z delom na kmetiji. Ne oporeka mu prejšnjega dela na kmetiji, vendar odkar je bila tožnica na kmetiji R., drugi toženec iz zdravstvenih razlogov ni več veliko delal, sploh ne zadnjih 10 let, ko je bilo praktično vse delo na tožnici in prvem tožencu. Ni šlo za tak prispevek, ki bi vplival na celotno premoženje, še zlasti ne 20 % prispevek, kot oceni sodba. Za oceno deleža na skupnem premoženju (tožnica 40 % in prvi toženec 60 %) sodišče nima ustrezne materialne podpore v določilih ZZZDR. Niti v trditvah niti v materialnem pravu ni podlage za pripis 2/10 nepremičnin in premičnin, ki spadajo v skupno premoženju, drugemu tožencu. Prvi toženec ni zatrjeval in uveljavljal, da bi bilo premoženje last drugega toženca. Sodišče prve stopnje je očitno obravnavalo vsak del premoženja ločeno, po svoje prisojalo deleže, čeprav je treba glede na določila ZZZDR skupaj ustvarjeno premoženje obravnavati enako in enovito ugotoviti delež, ki ne more biti drugačen kot polovičen. Sodba pravilno ugotovi, da so bile premičnine in nepremičnine kupljene s skupnimi sredstvi, s sredstvi tožnice in prvega toženca, ustvarjene s skupnim delom in zaslužkom. Prvi toženec je sicer res zaslužil nekaj več kot tožnica, vendar pa pri izračunu deležev ne gre le za matematično operacijo, o čemer se je že večkrat izrekla sodna praksa. Pri dohodkih prvega toženca je od leta 2004 upoštevan tudi katastrski dohodek, ki pa je dohodek od kmetijstva, h kateremu je prispevala tudi tožnica. Dokazni postopek je nedvomno pokazal, da je bila skrbna, varčna in delavna, da je hodila v službo, kjer je prejemala zaslužek, ki ga je namenila za družino, za preživljanje, za povečanje premoženja, da je pomagala pri delu na kmetiji, skrbela za otroke in gospodinjstvo. Torej je pri doseganju prihodkov iz naslova kmetije pomagala po najboljših močeh. Ob sklenitvi zakonske zveze je imela privarčevana sredstva, kar so njene priče potrdile. Samo zato, ker niso potrdile zneska in ker je toženec zanikal, da bi imela privarčevane štipendije in sredstva, ni mogoče šteti, da tega ni izkazala. Sicer pa bi sodišče moralo prispevek drugega toženca k povečanju premoženja šteti kot pomoč dana obema zakoncema in ne kot njegovo premoženje in s tem posledično, da je delež bivših zakoncev nižji. Ni mogoče preizkusiti, katere nepremičnine, ki naj bi jih prvotoženec dobil pred sklenitvijo zakonske zveze, sodišče upošteva kot njegovo posebno premoženje, upoštevano pri določanju večjega deleža na skupnem premoženju. Toženčeve navedbe glede nepremičnin parc. št. 2435 in 2436, obe k.o. X., ki naj bi bile darilo M. T., so se izkazale za neresnične. Prav tako toženec ni dokazal, da bi bile nepremičnine kupljene s prodajo vinograda (gre za nakup nepremičnin 2456 in 2457/2, obe k.o. X.), glede ostalih nepremičnin pa prvi toženec tudi nič ne navaja. Toženca nista uspela dokazati, da skupno premoženje ne bi bilo nabavljeno iz sredstev, ustvarjenih z delom tožnice in prvega toženca. Glede premičnin je tožnica vtoževala tudi cisterno za gnojevko, ki je sodba ne šteje v skupno premoženje, iz razlogov sodbe pa ni razvidno, zakaj ni del skupnega premoženja. Tega ne obrazloži in se v tem delu sodbe ne da preizkusiti. Glede drugih vtoževanih nepremičnin in premičnin (strojev in kmetijske opreme) pa sodba ponovno, brez ustrezne trditvene podlage, pripiše 2/10 deleža drugemu tožencu (slednji pri nakupu ni prispeval). Sodba ne obrazloži, zakaj zavrne del tožbenega zahtevka, da sta pravdni stranki upravičeni predlagati razdelitev skupnega premoženja, oziroma niti ni jasno, ali ga je sodišče zavrnilo ali je pomotoma izpadlo. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev, saj je njen delež višji do 70 %. Pravdne stroške pa bi moralo v plačilo naložiti obema tožencema in ne le prvemu tožencu.

5. Na pritožbo tožnice sta toženca odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Tožnica na pritožbo tožencev ni odgovorila.

6. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožencev pa delno utemeljena.

7. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o dveh tožbah, ki jih je združilo v skupno obravnavanje. Tožnica je tožbo zaradi plačila 25.000,00 EUR, podredno zaradi ugotovitve, da v skupno premoženje spadata nepremičnini parc. št. 2372/3 in parc. št. 2372/4, k.o. X., pri čemer znaša delež tožnice na njih 1/3, vložila zoper bivšega zakonca (prvi toženec) in tasta (drugi toženec). Z njo zahteva, da ji toženca, ki sta solastnika parc. št. 2372/3, k.o. X. (prvotoženec do ¾, drugotoženec do ¼) in parc. št. 2372/4 (toženca sta solastnika vsak do ½), povrneta vlaganja, ki sta jih s prvim tožencem opravila v mansardnem stanovanju, ureditev dovozne poti in dvorišča. Oceni, da sta s prvim tožencem skupno vložila 50.000,00 EUR, da je njen delež najmanj ½ (25.000,00 EUR) in zahteva, da ji toženca iz naslova povečanja vrednosti nepremičnin parc. št. 2372/3 in parc. št. 2372/4 povrneta njen delež vlaganj in sicer tako, da ji prvi toženec plača 18.750,00 EUR, drugi toženec pa 6.250,00 EUR. Tožbo za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev (za ugotovitev nepremičnin in premičnin, ki spadajo v skupno premoženje, na katerih imata bivša zakonca, v skladu z zakonsko domnevo, vsak delež do ½) pa je vložila zoper bivšega zakonca (pritožbeno sodišče ga bo v nadaljevanju poimenovalo prvi toženec).

8. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje opravilo (delno) delitev skupnega premoženja v pravdi (sledilo je tožbenim zahtevkom tožnice (1)). Slednje ne predstavlja pravega pristopa za celovito rešitev premoženjskih razmerij med zakoncema, saj lahko sodišče pravično razdeli skupno premoženje samo, če hkrati odloča o celotnem premoženju (2). V pravdi se praviloma presoja le obseg in deleži zakoncev na skupnem premoženju, nato pa se to premoženje razdeli v nepravdnem postopku po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja (128. do 130. člen Zakona o nepravdnem postopku; ZNP; 60. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR). Sodna praksa omogoča, da bivši zakonec s svojim zahtevkom doseže delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku in sicer, če obstajajo posebne okoliščine (npr. soglasje nasprotne stranke; če so stvari po namenu ali naravi namenjene le enemu zakoncu...).

Glede vlaganj:

9. Po trditveni podlagi tožbe sta imela bivša zakonca skupna vlaganja v nepremičnino, ki je delno posebno premoženje prvega toženca, delno pa očeta prvega toženca, tasta tožnice (drugega toženca). Tožnica s (primarnim) tožbenim (obligacijskim) zahtevkom zahteva povračilo denarne vrednosti svojega prispevka k povečanju vrednosti posebnega premoženja drugega zakonca in tretje osebe (tasta). S tem, ko zahteva od bivšega zakonca izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj sorazmernih z višino njenega deleža na skupnem premoženju (v skupno premoženje spada terjatev v višini povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlagan), dejansko zahteva delitev skupnega premoženja (3). Vrnitev vlaganj zoper bivšega zakonca je treba obravnavati z vidika pravice do izplačila deleža vlaganj po 59. členu ZZZDR. Izplačilo vlaganj, zahtevano od drugega toženca, pa se obravnava po določbah o neupravičeni obogatitvi (190. člena Obligacijskega zakonika; OZ). V skladu z zakonskimi določili je tožnica upravičena do povrnitve denarne vrednosti prispevka k povečanju vrednosti premoženja tožencev, kar terja, da se ugotovi, kolikšna je bila vrednost posebnega premoženja tožencev pred začetkom vlaganj in koliko se je njegova vrednost povečala zaradi fizičnega dela in plačil bivših zakoncev (skupnih vlaganj), po stanju ob razvezi (prenehanju ekonomske skupnosti).

10. Sodba ugotovi, da so skupna vlaganja (natančno opredeljena v I. točki izreka sodbe) znašala 49.242,00 EUR, da na njih znaša delež tožnice 4/10 in prvemu tožencu naloži, da iz naslova povečanja vrednosti nepremičnin tožnici plača 19.696,64 EUR. V preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrne.

11.Iz izreka (zavrnilnega) dela sodbe, zoper katerega se pritožuje tožnica. ni razvidno, kakšen tožbeni zahtevek je zavrnilo sodišče prve stopnje. Očitno je, kot je razbrati iz razlogov sodbe (26. točke), zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugega toženca, zavrnilo 20 % tožnici priznane vrednosti vlaganj v stroške ureditve poti in asfalta zaradi priznanih vlaganj drugotoženca (namesto 8.328,24 EUR znesek 6.672,59 EUR) in 10 % delež tožnice na skupnem premoženju (od uveljavljanih 5/10 je priznalo 4/10).

12. Zavrnilni del sodbe (drugi odstavek I. točke izreka) je zato treba razveljaviti že zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Določba 324. člena ZPP sodišču narekuje, da določno opredeli zahtevek, ki mu je ugodilo in ki ga je zavrnilo. Tudi v primeru delne zavrnitve in delne ugoditve zahtevku je treba določno opisati, v katerem delu je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in enako določno tudi, v katerem ga je zavrnilo, vse dokler ni o zahtevku odločeno v celoti. Pravnomočen postane le izrek sodbe (prvi odstavek 319. člena ZPP). Ponovno odločanje o zadevi potem ni več dovoljeno in je spor rešen. Ko postane sodba pravnomočna (prvi odstavek 319. člena ZPP), so nanjo vezane stranke in sodišče. Če sodišče v izreku ne navede tožbenega zahtevka o katerem odloči, preizkus sodbe ni mogoč, izrek sodbe pa je nerazumljiv (4). V konkretnem primeru, ko je med drugim očitno zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugega toženca skrita v zavrnilnem delu, pa to še toliko bolj velja.

13. Zmotno je stališče toženca, da je vlaganje tožnice (ocenjuje ga na nekaj več kot 1.000,00 EUR) v omenjeni nepremičnini le njeno delo in delo njenih sorodnikov. Kot je bilo že obrazloženo (točka 8.), gre za skupno vlaganje (bivših zakoncev) in bi bila tožnica upoštevaje delež na skupnem premoženju, upravičena le do povrnitve denarnega prispevka k povečanju vrednosti nepremičnin, česar pa sodba (očitno zaradi materialnopravno zmotnega stališča) ne ugotavlja. Vrednost vlaganj namreč ni enaka povečanju vrednosti nepremičnin (5).

14. Sodba na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca M. J. ugotavlja, da je vrednost mansardnega dela stanovanjskega objekta 42.596,00 EUR (gre za vrednost, ki predstavlja skupno premoženje napram celotnem objektu, katerega vrednost skupaj s funkcionalnim zemljiščem znaša 137.994,00 EUR). Upoštevaje ugotovljen delež tožnice na skupnem premoženju (40%), odloči, da mora prvi toženec tožnici plačati 17.028,00 EUR. Glede vlaganj v stroške ureditve poti in asfalta pa ugotavlja, da znašajo 8.328,24 EUR, pri čemer od celotne vrednosti odšteje 20% na račun vlaganj drugotoženca in od dobljene vrednosti 6.672,59 EUR tožnici priznava 40 % (višina priznanega deleža na skupnem premoženju).

15. Pritožba prvega toženca pa vzpostavlja tudi upravičen dvom v pravilnost ocene vrednosti vlaganj v nepremičnine, skupno 49.242,00 EUR (prvi odstavek I. točke izreka sodbe). Ugotovljenemu obsegu (skupnih) vlaganj, opisanem v prvem odstavku I. točke izreka sodbe, nobena od strank ne nasprotuje. Toženec pa nasprotuje izračunu sodišča, ki sicer temelji na izvedenskem mnenju, ki ga sodba sprejema z utemeljitvijo, da je izvedenec ustrezno pojasnil svojo cenitev in jo še dodatno obrazložil ob svojem zaslišanju na naroku (prvi odstavek 26. točke obrazložitve). Toženca sta, kot ponavlja pritožba, cenitev med drugim izpodbijala s sklicevanjem na močno odstopanje od cenitve GURS in po zaslišanju izvedenca predlagala postavitev novega izvedenca, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo. Toženca sta obrazloženo (ne le s pavšalnimi navedbami), ker zadovoljivega odgovora na pripombe nista dobila, predlagala postavitev novega izvedenca. Pritrditi je pritožbi, da izvedenec ni izbral ustreznih primerjalnih podatkov. Cena m2 stanovanjskega objekta v vasi S. (nima šole, nima cerkve, nima zdravstvene postaje, nima pošte in ostale urbane infrastrukture, do občinskega središča je oddaljena 20 km in ga z njim povezuje zgolj slaba cesta) se ne more primerjati s ceno m2 v urbanem naselju. Z zavrnitvijo predloga po postavitvi drugega izvedenca je zato sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (nepravilna uporaba določb glede izvedencev, 253. člen ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Slednje, poleg nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (ni ugotovljena povečana vrednost nepremičnin zaradi vlaganj), terja razveljavitev sodbe tudi v ugodilnem delu odločitve.

16. Nepravilna pa je tudi odločitev glede deleža (v korist tožnice 40 %), kar bo pritožbeno sodišče obrazložilo v nadaljevanju.

17. Čeprav je treba odločitev v zavrnilnem delu razveljaviti že zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka, pritožbeno sodišče v izogib morebitnim nepravilnostim v nadaljevanju postopka, opozarja na nejasnost razlogov (26. točka obrazložitve), s katerimi sodba utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugega toženca: „Ker ocenjeni mansardni del stanovanjske hiše predstavlja izključno skupno premoženje tožnice in prvotoženca, sodišče pri tem ni upoštevalo solastniških deležev toženih strank, ki so določena na tej nepremičnini brez urejenega mansardnega dela ter celotno vrednost tožničinih vlaganj naložilo v plačilo prvo tožencu“. Poudariti velja, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je od vsakega toženca (glede na njegov solastniški delež) uveljavljala povrnitev vlaganj in glede na že povzete materialnopravne določbe sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je celotno vrednost naložilo v plačilo le prvemu tožencu.

Glede deleža:

18. Po določbi 59. člena ZZZDR velja zakonska domneva o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju. V predmetni zadevi je tožeča stranka delež na skupnem premoženju zahtevala v skladu z zakonsko domnevo, ki ji je prvi toženec sicer nasprotoval, vendar nasprotne tožbe ni vložil. V odgovoru na tožbo (5. točka) je toženec navajal, da na nepremičnem premoženju tožnici solastnega deleža ne priznava, priznava ji le 5 do 10 % delež na skupnem premičnem premoženju. Kot rečeno, pa nasprotne tožbe ni vložil, sodišče prve stopnje pa je kljub temu tožnici priznalo manjši delež od polovičnega (40 %), tožencu pa 60 %. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS ugovor posebnega premoženja ne vsebuje tudi ugovora višjega deleža na skupnem premoženju (6). O vprašanju, ali mora zakonec, ki meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od polovice (tudi v primeru, da je vpisan v zemljiško knjigo), vložiti nasprotno tožbo, pa je bila sprva sodna praksa višjih sodišč neenotna. Poenotilo jo je Vrhovno sodišče RS s sodbo II Ips 98/2013 z dne 16.5.2013, v kateri je zavzelo jasno stališče, da mora, tudi v primeru, da je tožena stranka vpisana v zemljiško knjigo, če uveljavlja večji delež od polovice, vložiti nasprotno tožbo (7).

19. Tožeča stranka v pritožbi zato upravičeno uveljavlja, da je prisoja deleža, manjšega od polovice, materialnopravno zmotna. Odveč je zato razlogovanje prvega toženca o zmotnosti ugotovljenega deleža, ki bi mu ga moralo sodišče priznati v višjem deležu. 20. Pritrditi je pritožbi tožnice, da sodišče prve stopnje niti v trditveni podlagi strank niti v zahtevku ni imelo podlage za ugotovitev, da nepremično in premično premoženje, za katerega ugotavlja, da je skupno premoženje, ni v celoti skupno premoženje, temveč je skupno premoženje le do 8/10, preostali 2/10 pa naj bi pripadale drugemu tožencu, ki pa po tožbi na ugotovitev skupnega premoženja in deleža niti ni tožena stranka. Enako velja tudi za priznanje 20 % prispevka vlaganj drugotoženca v ureditev poti in asfaltiranja. Odveč je zato pritožbeno zavzemanje tožencev, da je prispevek A. R. (in njegove pokojne žene E.) na skupnem premoženju višji od priznanega (2/10). V zvezi s tem podane trditve v pritožbi predstavljajo tudi nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prvi toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da je premoženje, ki ga tožnica uveljavlja kot skupno premoženje, v delni lasti njegovega očeta (drugega toženca po tožbi za povrnitev skupnih vlaganj), temveč, da je zanj dal denar njegov oče (bodisi od svojega premoženja bodisi od denarja, ki ga je dobil od reje bikov iz dohodka kmetije, ki je v solasti prvega toženca in A. R.). V tem delu je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (kršitev 7. člena ZPP), kar utemeljeno uveljavlja tožnica. Slednje samo po sebi narekuje razveljavitev odločitve. Pravilno je sicer stališče sodbe, da solastni delež nepremičnin (kmetije), ki jih je prvi toženec pridobil že pred letom 1996 (preden se je tožnica priselila na kmetijo), predstavlja njegovo posebno premoženje, vendar pa dohodek od kmetije, na kateri so (po ugotovitvi sodbe) delali bivša zakonca in oče prvega toženca, predstavlja skupno premoženje. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodbe, da je treba upoštevati, da se je tožnica priselila na obstoječo kmetijo in da se je denar za nakup premičnega in nepremičnega premoženja črpal tudi iz dohodka kmetije (zlasti reje bikov in prejetih subvencij), vendar ne na način, kot to zaključi sodba. Glede nakupa nepremičnin, pri katerih je v zemljiški knjigi kot lastnik do celote vpisan prvi toženec, sodba zavzame stališče, da spadajo v deležu 8/10 v skupno premoženje pravdnih strank, ker „je bila kupnina večji del plačana iz prihodkov od prireje bikov in subvencij“ (24. točka obrazložitve). Enako pa zaključi tudi glede premičnin (22. točka obrazložitve), ko oceni, da spada v skupno premoženje 80 % premičnin, pridobljenih v času trajanja zakonske zveze (razen opreme stanovanja v etaži, ki v celoti spada v skupno premoženje) z utemeljitvijo, „da so bila sredstva iz kmetije ne glede na gospodarjenje, lastninsko pravico in ne glede na to, na koga je bil formalno račun pri X., pridobljena predvsem z delom prvega toženca, pri čemer sta mu po svojih močeh pomagala tudi drugi toženec in tožnica. Subvencij države ne bi bilo, če kmetijska zemljišča ne bi bila obdelana tako kot se ob pridobitvi posameznih vrst subvencij pričakuje, prav tako ne bi bilo prihodkov od prireje živali“. Dejstvo, da so se sredstva za nakup premičnega in nepremičnega premoženja, ki predstavlja skupno premoženje tožnice in prvega toženca črpala tudi iz dohodkov kmetije (v solasti prvega toženca in drugega toženca), bi lahko vplivalo na določitev višjega deleža, ki pa ga toženec, kot je bilo že obrazloženo, z nasprotno tožbo ni zahteval. Glede ugotovitve obsega skupnega premoženja:

21. Po določbi drugega odstavka 51. člena ZZZDR je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Sodba zavzame stališče, da prvi toženec ni dokazal, da bi bile nepremičnine, kupljene v času trajanja zakonske zveze (ekonomske skupnosti), kupljene s kupnino od prodaje nepremičnin v preteklosti (posebno premoženje toženca), in zaključi, da so nepremičnine skupno premoženje in sicer, kot je bilo že obrazloženo, v deležu 8/10. Enako odloči glede premičnin (kmetijskih strojev), razen glede pohištvene opreme z vsemi gospodinjskimi aparati, za katero odloči, da spada v skupno premoženje v celoti. Glede cisterne za gnojevko, za katero je tožnica uveljavljala, da je skupno premoženje, zavzame stališče (13. točka obrazložitve), da ne more spadati v skupno premoženje bivših zakoncev. V tem delu tožbeni zahtevek očitno zavrne (zadnji odstavek II. točke izreka), čeprav iz izreka, ki se glasi: „Tožbeni zahtevek se v preostalem delu zavrne“, ni mogoče razbrati, kaj zavrača. 22. Zavrnilni del odločitve (drugi odstavek II. točke izreka sodbe) je treba razveljaviti že zato, ker, kot upravičeno opozarja tožnica, ni mogoč njegov preizkus in je podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi so enaki, kot jih je navedlo pritožbeno sodišče že v 11. točki obrazložitve.

23. Skupno premoženje je premoženje, ki ga zakonca z delom pridobivata v dejansko obstoječi življenjski in ekonomski skupnosti. Za odločitev, kaj spada v skupno premoženje, je zato pomembno, do kdaj je trajala ekonomska skupnost. Po ugotovitvi sodbe sta se tožnica in prvi toženec poročila v letu 1996 (tožnica se je istega lega priselila na domačijo tožencev), ekonomska skupnost pa je prenehala v drugi polovici leta 2009, ko se je tožnica skupaj s hčerko odselila. Do formalne razveze zakonske zveze pa je prišlo kasneje. Prvi toženec v pritožbi sicer vztraja, da je ekonomska skupnost razpadla že prej (jeseni 2008, ko se je tožnica zaposlila v K. in se zapletla v razmerje z drugim moškim), vendar pa s sklicevanjem na to, da življenjske izkušnje kažejo, da ekonomska skupnost med zakoncema preneha pred odselitvijo enega zakonca od drugega zakonca, pravilnosti dokazne ocene ne more uspešno izpodbiti.

24. Za obstoj skupnega premoženja mora poleg dejanske življenjske skupnosti biti izpolnjen tudi drugi pogoj, in sicer mora biti premoženje pridobljeno z delom. Kot skupno premoženje je mogoče šteti tudi premoženje, ki izvira iz premoženja, pridobljenega z delom. Premoženje, pridobljeno s sredstvi posebnega premoženja (toženec je trdil, da so bile nepremičnine delno kupljene z denarjem njegovega očeta, ki je v ta namen prodal svoje nepremičnine, pa tudi z denarjem, ki ga je sam prejel kot odškodnino od zavarovalnice Z. za nepremoženjsko škodo) ni skupno premoženje. Dohodek od kmetije, ki ga je prvi toženec pridobival z delom, poleg dohodka iz delovnega razmerja, spada v skupno premoženje. Prvi toženec utemeljeno opozarja, da se sodba glede zatrjevane odškodnine, vložene v nakup nepremičnin, ni opredelila, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Glede premičnin (kmetijskih strojev) pa je prvi toženec trdil, da so bile kupljene zlasti od dohodka od reje živine (gre za dohodek kmetije), s katero se je v pretežni meri ukvarjal njegov oče (po ugotovitvi sodbe, 19. točka obrazložitve, gre za visok dohodek, npr. v letu 2001 23.252,00 EUR, v letu 2007 31.804,73 EUR).

25. Pritožbeno sodišče glede premičnin, za katere sodba ugotavlja, da so skupno premoženje (točka 2.II.), soglaša s sodbo. Trditvam tožnice, da so bile premičnine, za katere tožnica uveljavlja, da so skupno premoženje, kupljene v času trajanja zakonske zveze, toženec (razen glede nakupa cisterne za gnojevko in traktorja znamke Steyr) ni nasprotoval. S pavšalno, neobrazloženo navedbo: „Nekatere od navedenih premičnin so bile kupljene pred prihodom tožnice na kmetijo, ki je v solasti toženca in njegovega očeta A. R.“, pa, kot pravilno ugotavlja sodba (23. točka obrazložitve), prvi toženec ni konkretiziral, katere od v tožbi navedenih premičnin so bile nabavljene že prej. Po povedanem bi bilo zato dokazno breme na tožencu, ki pa ni niti trdil, še manj pa dokazoval, da bi bili kmetijski stroji, ki jih sodba upošteva kot skupno premoženje, nabavljeni iz njegovega posebnega premoženja oziroma z nadomestitvijo kmetijskih strojev, ki so bili na kmetiji pred prihodom tožnice, brez prispevkov iz skupnega premoženja. Pritožbene trditve (brez dokazov), da je vso kmetijsko mehanizacijo (transportni trak za gnoj, obračalni plug, pajk rdeče barve, balirko, rotacijsko kosilnico, silokombajn, visokotlačni čistilec in brano) kmetija R. imela že prej, so nedopustna pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prvi toženec v pritožbi ne izkaže nekrivde (ne navaja nobenih razlogov) za njeno neuveljavljanje v postopku pred sodiščem prve stopnje. Traktor Steyr, glede katerega prvi toženec v pritožbi vztraja, da ni skupno premoženje, ker je bil kupljen in plačan po razpadu ekonomske skupnosti, je bil po ugotovitvi sodbe, ki ima podlago v računih, dobavljen in delno plačan 26.3.2009, kar je še v času obstoja ekonomske skupnosti. Za ugotovitev, da gre za skupno premoženje, zadošča, da je bil kupljen v času zakonske zveze oziroma obstoja ekonomske skupnosti, in ni pomembno, ali in v kolikšnem delu je bila po razpadu ekonomske skupnosti plačana kupnina zanj. Kot je bilo že obrazloženo, pa tudi ni pomembno, da se je kmetijska mehanizacija kupovala iz dohodka kmetije. Ugotovitvi, da je skupno premoženje stanovanjska oprema, pa prvi toženec obrazloženo niti ne nasprotuje. Po povedanem se izkaže, da je pritožba toženca glede ugotovitve, da v skupno premoženje spadajo premičnine, navedene v točki 2.II, neutemeljena in je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

26. Sicer je zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih glede na njeno naravo ne more odpraviti sodišče druge stopnje samo (prvi odstavek 354. člena ZPP) in (glede vlaganj) zaradi nepopolno ugotovljenega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v točkah I., II. (razen v točki 2.II., v kolikor se nanaša na ugotovitev, da so premičnine skupno premoženje pravdnih strank) ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično, zaradi delne razveljavitve sodbe (četrti odstavek 165. člena ZPP), je razveljavilo tudi stroškovno odločitev (točka III.) in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

27. Posebni napotki, glede na obrazloženo, niso potrebni. Sodišče prve stopnje bo pred ponovnim obravnavanjem zadeve moralo tožnico pozvati na postavitev takih tožbenih zahtevkov, ki bodo omogočali celovito rešitev premoženjskih razmerij med (bivšima) zakoncema. Odvisno od ravnanja tožnice naj postopek nadaljuje, odpravi ugotovljene bistvene kršitve, ob pravilni uporabi materialnega prava dopolni dokazni postopek glede ugotovitve vrednosti (skupnih) vlaganj in povečanja vrednosti nepremičnin zaradi teh vlaganj in o tožbenih zahtevkih ponovno odloči. V primeru, da toženec nasprotne tožbe za višji delež na skupnem premoženju ne bi vložil, je tožnica v skladu z zakonsko domnevo upravičena do polovičnega deleža na skupnem premoženju.

28. Pritožbene trditve, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo, zaenkrat za odločitev niso pomembne. Ob rob pritožbenim trditvam tožnice, da iz izreka sodbe ni razvidno, ali je tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Obe pravdni stranki sta na podlagi te pravnomočne sodbe upravičeni predlagati razdelitev skupnega premoženja“, ugodilo ali zavrnilo, pritožbeno sodišče dodaja, da to sicer drži, da pa ne gre za tožbeni zahtevek, o katerem bi moralo odločati sodišče. Sicer pa je, kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, s tožbenim zahtevkom, kot ga je oblikovala, že (delno) opravljena tudi delitev skupnega premoženja v pravdi.

(1) Tožničin dajatveni tožbeni zahtevek (I. točka izreka sodbe) pomeni delitev skupnega premoženja, enako tudi zahtevek za izstavitev zemlijškoknjižne listine (4. točka II. točke izreka sodbe).

(2) Primerjaj VS RS sodba in sklep II Ips 217/2011 in II Ips 17/2009 z dne 14. 9. 2011. (3) Primerjaj VS RS sodba II Ips 192/2011 z dne 13. 3. 2014, VS RS sklep II Ips 123/2011 z dne 25. 10. 2012. (4) Primerjaj VS RS sodba III Ips 100/2001 z dne 21. 3. 2002. (5) Primerjaj VS RS sodba II Ips 125/2011 z dne 8. 12. 2011. (6) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 254/2011 z dne 13. 10. 2011 in odločbe, navedene v njej.

(7) V odločbi II Ips 98/2013 z dne 16.5.2013 je zavzeto naslednje stališče: „Zahteva po uveljavljanju nadpolovičnega deleža z nasprotno tožbo ni odvisna od vpisa toženega zakonca v zemljiški knjigi, temveč je odraz vezanosti pravdnega sodišča na postavljeni zahtevek. Če torej toženi zakonec meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od polovice, mora vložiti nasprotno tožbo, ne glede na to, ali je vpisan v zemljiško knjigo.“