Jedro

Tožnica minimalnega neto mesečnega dohodka po predmetnem javnem razpisu ne dosega, zato je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko njeni vlogi za dodelitev oskrbovanega stanovanja v najem ni ugodil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev oskrbovanega stanovanja v najem, ker se ugotovljeni dohodki gospodinjstva ne gibajo v mejah, ki jih določa razpis (1. točka izreka) ter da v postopku izdaje te odločbe niso nastali stroški postopka (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnica 26. 4. 2012 ponovno podala vlogo na Javni razpis, ki ga je Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana objavil 12. 11. 2011 za dodelitev oskrbovanih stanovanj v najem. Vlogi je priložila več dokumentov, iz katerih je razvidno, da je prejemnica denarne socialne pomoči. Pojasnjuje, da 3. Javni razpis določa za dodelitev oskrbovanega stanovanja Javnega stanovanjskega sklada MOL za samsko osebo dohodkovni cenzus minimalno 563,00 EUR mesečno. Višina mesečne denarne socialne pomoči tega cenzusa ne dosega, kar pomeni, da tožnica ne izpolnjuje navedenega pogoja za dodelitev oskrbovanega stanovanja v najem.

Drugostopni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil z odločbo z dne 21. 11. 2012. V obrazložitvi citira četrti odstavek 2. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) ter 5. člen Splošnih pogojev poslovanja Javnega stanovanjskega sklada MOL (v nadaljevanju SPPJSSMOL), v katerem so določeni splošni pogoji, ki jih morajo izpolnjevati prosilci, med katerimi je tudi dohodkovni cenzus, predpisan v posameznem predpisu. Javni razpis v poglavju 2.2 - Dohodkovni kriterij skupaj z Obvestilom o spremembi dohodkovnega cenzusa za dodelitev oskrbovanega stanovanja v najem, ki ga je Javni stanovanjski sklad MOL na svoji spletni strani objavil 31. 5. 2012, določa, da je prosilec upravičen do dodelitve oskrbovanega stanovanja, če se dohodek njegovega gospodinjstva v zadnjem koledarskem letu pred oddajo vloge, za katero so na voljo statistični podatki o povprečni neto plači, giblje v mejah, določenih v tabeli, ki je bila navedena v istem poglavju Javnega razpisa in ki jo v delu, ki se nanaša na minimalni zahtevani dohodek, spreminja Obvestilo o spremembi z dne 31. 5. 2012. Tožničino gospodinjstvo je enočlansko, za katero znaša meja neto dohodka od 90 % od povprečne starostne pokojnine v državi do 200 % povprečne neto plače v državi, v EUR pa je to od 563,00 do 1.974,68 EUR. Iz izpisa prometa z dne 2. 3. 2012, ki ga je tožnica priložila k vlogi za dodelitev oskrbovanih stanovanj v najem kot dokazilo o skupnem neto dohodku gospodinjstva v obdobju od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, je razvidno, da poleg denarne socialne pomoči prejema tudi pokojnino, skupaj na mesec torej cca. 230,00 EUR. To pa je manj kot minimalno zahtevani dohodek, ki kot navedeno znaša 563,00 EUR. Tako pritožbeni organ ocenjuje, da pomanjkljiva navedba dohodkov v obrazložitvi izpodbijane prvostopne odločbe ni imela nikakršnega vpliva na odločitev. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa v nadaljevanju obrazložitve drugostopne odločbe tožnici pojasnjuje, da subvencija najemnine ne predstavlja dohodka, ampak eno izmed pravic iz javnih sredstev, ki so določene v Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in zato ne vpliva na upravičenost do dodelitve oskrbovanega stanovanja. Dejstvo, da gre pri subvenciji najemnine za pravico in ne dohodek, izhaja tudi iz samega Javnega razpisa, ki v poglavju 1.2 - Narava oskrbovanih stanovanj, neprofitna najemnina, obratovalni stroški, plačilo oskrbe določa, da bodo lahko najemniki, ki bodo upravičeni do oskrbovanih stanovanj, uveljavljali pravico do subvencionirane neprofitne najemnine. Tako zaključuje, da prvostopni organ s tem, ko subvencije najemnine ni upošteval kot dohodek, ni kršil temeljnih človekovih pravic, kot to zatrjuje tožnica v tožbi, ter je ravnal zakonito.

Tožnica v tožbi navaja, da je prejemnica denarne socialne pomoči, zato ima pravico do subvencije najemnine, ureja pa si tudi varstveni dodatek. Navedeno v izpodbijani odločbi ni bilo upoštevano, kot tudi ne, da ima status upokojenke in da je stara 66 let. Prav tako organ ni upošteval izjave Centra za socialno delo A., da ne potrebuje oskrbe in nege. Ker si stanovanjskega vprašanja s stalnimi zavrnitvami ne more rešiti, jemlje to kot kršenje temeljnih človekovih pravic.

Toženka v odgovoru na tožbo dodatno pojasnjuje, da je razlog za relativno visok dohodkovni prag za dodelitev oskrbovanega stanovanja v višini mesečnih stroškov. Poleg neprofitne najemnine in obratovalnih stroškov mora namreč prosilec skleniti tudi vsaj osnovni paket za oskrbo (izhodiščna cena je 80,00 EUR). Sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožnici pa naloži plačilo njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je tožnica v relevantnem obdobju prejemala denarno socialno pomoč v višini 139,58 EUR ter pokojnino v višini 90,62 EUR, skupaj torej 230,20 EUR mesečno. Tožnica namreč takšnim dejanskim ugotovitvam v postopku ne ugovarja, sicer pa to izhaja iz izpisa prometa, ki ga je organu predložila sama. Glede na takšno, nesporno dejansko stanje, pa je odločitev upravnega organa v izpodbijani odločbi pravilna. V Javnem razpisu je bil namreč pod točko 2.2 določen dohodkovni kriterij, ki ga morajo izpolnjevati prosilci za dodelitev oskrbovanega stanovanja v najem. Med strankama prav tako ni spora o tem, da tožnica živi v enočlanskem gospodinjstvu. V času izida Javnega razpisa je bila minimalna meja neto dohodka za enočlansko gospodinjstvo 724,97 EUR, ki pa se je z Obvestilom o spremembi dohodkovnega cenzusa za dodelitev oskrbovanega stanovanja v najem z dne 31. 5. 2012 znižala na 563,00 EUR. Tako tudi sodišče ugotavlja, da tožnica minimalnega neto mesečnega dohodka po predmetnem Javnem razpisu ne dosega, zato je upravni organ ravnal pravilno, ko njeni vlogi za dodelitev oskrbovanega stanovanja v najem z izpodbijano odločbo ni ugodil. Pritožbeni organ je tožnici tudi pravilno pojasnil, da subvencija, na kar se je sklicevala tožnica v pritožbi ter se sklicuje tudi v tožbi, ne predstavlja dohodka, ampak je to ena izmed pravic iz javnih sredstev in zato ne vpliva na upravičenost do dodelitve oskrbovanega stanovanja v najem. Tudi dejstvo, ki ga tožnica navaja v tožbi, in sicer da si ureja varstveni dodatek, kar pomeni, da ga v obdobju, relevantnem za odločitev v tej zadevi, še ni imela, na odločitev prav tako ne more vplivati. Samo dejstvo, da je stara 66 let ter da je upokojenka, kar je bilo oboje tudi pogoj za dodelitev oskrbovanega stanovanja v najem po predmetnem Javnem razpisu, ob tem da, kot že navedeno, dohodkovnega kriterija ne izpolnjuje, ne more vplivati na odločitev v zadevi. Prosilec mora namreč izpolnjevati vse pogoje, določene v Javnem razpisu. V zvezi s tožničino navedbo v tožbi, da organ ni upošteval izjave Centra za socialno delo A., da ne potrebuje oskrbe in nege, pa sodišče pojasnjuje, da ne glede na to, da oskrbe in nege tožnica ne potrebuje, je v sedmem odstavku točke 1.2 – Narava oskrbovanih stanovanj, neprofitna najemnina, obratovalni stroški, plačilo oskrbe Javnega razpisa določeno, da bo sklenitev dogovora za osnovni paket oskrbe v višini 80 EUR na osebo, s katerim je utemeljena potreba po najemu oskrbovanega stanovanja, obvezna. Sodišče pa tudi ni našlo zatrjevanih kršitev temeljnih človekovih pravic.

Glede na povedano sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je bilo treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.