Jedro

Ker pravdni postopek, v katerem se bo vsebinsko odločalo o utemeljenosti upnikove terjatve, še ni bil uveden, je za začasno odredbo tudi v primerih, ko poteka postopek za izvršbo na podlagi verodostojne listine, še vedno pristojno samo tisto sodišče, ki bi bilo glede na predlagano izvršilno sredstvo pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo.

Izrek

Za odločanje o začasni odredbi je pristojno Okrajno sodišče v Lendavi.

Obrazložitev

1. Upnica (Občina Lendava) je pri Okrajnem sodišču v Lendavi podala predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po priloženem izpisku iz poslovne knjige od dolžnika zahteva plačilo najemnine v višini 9.589,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2023 do plačila. Hkrati je za zavarovanje terjatve predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se dolžniku prepove odtujitev ali obremenitev njegovih nepremičnin.

2. Okrajno sodišče v Lendavi se je s sklepom I 10/2023 z dne 18. 1. 2023 izreklo za krajevno nepristojno za odločanje o predlogu za izvršbo in predlogu za izdajo začasne odredbe ter zadevo po pravnomočnosti tega sklepa odstopilo v odločanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani – Centralnemu oddelku za verodostojno listino (COVL). Sklicevalo se je na 40.c in prvi odstavek 266. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter 99.a člen Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS).

3. Okrajno sodišče v Ljubljani je sprejelo pristojnost za odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe pa je sprožilo spor o pristojnosti. Izpostavlja, da pravdni postopek oziroma drug sodni postopek, v katerem se bo vsebinsko odločalo o utemeljenosti upnikove terjatve, še ni bil uveden, tako da je za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe pristojno samo tisto sodišče, ki bi bilo glede na predlagano izvršilno sredstvo pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo – to pa je Okrajno sodišče v Lendavi, na območju katerega ležijo nepremičnine, glede katerih je upnica predlagala začasno odredbo s prepovedjo njihove odtujitve in obremenitve (prvi in četrti odstavek 266. člena ter prvi odstavek 166. člena ZIZ).

4. Za odločanje je pristojno Okrajno sodišče v Lendavi.

5. Če sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, meni, da je pristojno tisto sodišče, ki mu je zadevo odstopilo, pošlje zadevo sodišču, ki naj reši spor o pristojnosti. V sporu o pristojnosti med sodišči z območja različnih višjih sodišč odloča Vrhovno sodišče. Za tak primer gre v tej zadevi, v kateri je podan spor med dvema okrajnima sodiščema, ki ležita na območju višjih sodišč v Ljubljani oziroma Mariboru (24. in 25. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Srž problema je v presoji, ali je Okrajno sodišče v Ljubljani, ki je izključno pristojno za odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine (99.a člen ZS in 40.c člen ZIZ), pristojno tudi za odločanje o upničinem predlogu za izdajo začasne odredbe. Obe sodišči svoje stališče utemeljujeta z določbami ZIZ, a si jih različno razlagata. ZIZ v prvem oziroma četrtem odstavku 266. člena določa, da je v primeru, če je uveden pravdni ali kakšen drug sodni postopek, za odločitev o predlogu za začasno odredbo krajevno pristojno tisto sodišče, pred katerim teče postopek; v primeru, če postopek še ni uveden, je pristojno tisto sodišče, ki bi bilo pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo.

7. Vprašanje je torej, ali je konkretni postopek, ki poteka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani kot izvršba na podlagi verodostojne listine, mogoče opredeliti kot že uveden sodni postopek, ki naj pritegne tudi odločanje o začasni odredbi. Odgovor je nikalen. Ker pravdni postopek, v katerem se bo vsebinsko odločalo o utemeljenosti upnikove terjatve, še ni bil uveden, je za odločitev o začasni odredbi pristojno tisto sodišče, ki bi bilo pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo. To je Okrajno sodišče v Lendavi, na območju katerega ležijo nepremičnine, v zvezi s katerimi je upnica predlagala začasno odredbo s prepovedjo njihove odtujitve ali obremenitve (prvi odstavek 166. člena ZIZ).

8. Razlog za navedeno opredelitev je v pravni naravi postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Res gre za sodni postopek, a ne v pomenu atrakcije zavarovanja iz četrtega odstavka 266. člena ZIZ. Zanjo je ključna vsebinska vez med glavnim in akcesornim postopkom, ne pa obstoj kakršnega koli postopka _per se_. Izvršba na podlagi verodostojne listine zasleduje ekonomičnost; gre za kompromis med klasičnim izvršilnim postopkom, ki temelji na načelu formalne legalitete, ter pravdo. Namen postopka je v procesni poenostavitvi zahtevane izvršbe, ko upnikova denarna terjatev (še) ne temelji na izvršilnem naslovu, a ji dolžnik ne nasprotuje (ugovarja). V takem primeru, ko ni sporen pravni temelj upnikove terjatve (oz. verodostojna listina), bi bilo namreč nesmiselno, da se upnika sili še v (odvečno in zamudno) pravdo po dodaten izvršilni naslov (sodbo). Šele če dolžnik ugovarja dajatvenemu delu sklepa o izvršbi, se po razveljavitvi sklepa o izvršbi postopek nadaljuje pred pristojnim sodiščem z obravnavanjem glavne stvari (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Tedaj tudi postane jasno, da bo moral upnik zahtevano terjatev najprej dokazati, šele nato pa se bo lahko po uspešno pridobljenem izvršilnem naslovu poplačal v izvršbi.

9. To pomeni, da se do tega trenutka Okrajno sodišče v Ljubljani, ki je izključno pristojno za izvršilne postopke na podlagi verodostojne listine, problemsko (tj. vsebinsko) s terjatvijo sploh ne ukvarja – ta ga sama po sebi ne zanima; kaj šele, da bi jo skušalo tako ali drugače (za)varovati. Tako že v zasnovi ne (z)more odločati o vsebinski utemeljenosti začasne odredbe, katere bistvo je prav v varovalnem prejudiciranju obstoječe denarne terjatve (270. člena ZIZ). Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine je sklep o izvršbi izdan samo na podlagi podatkov, ki jih je v izvršilnem predlogu sodišču enostransko posredoval upnik, pa čeprav so ti lahko neresnični (drugi odstavek 44. člena ZIZ). V predlogu so nujni samo tisti podatki, ki so potrebni, da se opravi izvršba (drugi odstavek 41. člena ZIZ). Upniku tudi ni treba priložiti verodostojne listine, temveč mora to listino samo dovolj določno označiti in navesti zapadlost terjatve (peti odstavek 41. člena ZIZ). Tudi po vloženem ugovoru s strani dolžnika, ko je zadeva že zastavljena kontradiktorno in zrela za vsebinsko obravnavo, pa se to sodišče še vedno ne opredeljuje do utemeljenosti upnikove terjatve, temveč ocenjuje le zadostnost podane ugovorne obrazložitve (61. člen ZIZ).

10. Dejanska in pravna podlaga spora je tako že sistemsko zanemarjena, zato med postopkom izvršbe na podlagi verodostojne listine in začasno odredbo ni podana zadostna vsebinska povezanost, ki sicer teleološko utemeljuje smiselnost pridružitve začasnih odredb k odločanju o glavni stvari. Tako je za začasno odredbo tudi v primerih, ko poteka postopek za izvršbo na podlagi verodostojne listine, še vedno pristojno samo tisto sodišče, ki bi bilo glede na predlagano izvršilno sredstvo pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo.1

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče v sporu o pristojnosti na podlagi drugega odstavka 25. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sklenilo, da je za odločanje o začasni odredbi pristojno Okrajno sodišče v Lendavi.

1 Podobno npr. sklep Vrhovnega sodišča RS I R 66/2020 z dne 30. 3. 2020.