Jedro

Spor o veljavnosti sklepov etažnih lastnikov je mogoče rešiti le za vse etažne lastnike na enak način. Ker o poslih upravljanja odločajo vsi etažni lastniki, morajo biti v primeru njihovega izpodbijanja vsi toženi. To pomeni, da bi morali tožniki tožbo zaradi ugotovitve neveljavnosti sklepa lastnikov etažnih enot uperiti zoper etažne lastnike kot nujne sospornike.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugotovitveni zahtevek, da je sklep etažnih lastnikov večstanovanjskih hiš na naslovu N. 2, N. 4, N. 6, N. 8 in N. 10 o postavitvi zapornic na uvozu/izvozu parkirišča na zemljiščih parc. št. 1, 7 in 6, vse k. o. ..., neveljaven. Zavrnjen je tudi zahtevek, da so toženci dvižne zapornice solidarno dolžni odstraniti. Glede stroškov pravdnega postopka je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 4.561,70 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Soglaša z ugotovitvijo, da je aktivna legitimacija (vsaj nekaterih) tožnikov podana. Ne soglaša pa s stališčem, da bi morali tožniki svoje zahtevke na odstranitev zapornic uperiti zoper vse etažne lastnike (nujne sospornike). Opozarja na svojo trditev, da etažni lastniki volje za postavitev zapornic niso oblikovali kot skupnost. Predložene glasovnice ne dokazujejo, da postavitev zapornic temelji na sklepu etažnih lastnikov. Meni, da postavitev zapornic ni posledica volje etažnih lastnikov, pač pa izraz volje posameznih etažnih lastnikov in upravnikov stavb, torej tožencev. Stvarnopravnega zahtevka na odstranitev zapornic ni treba uperiti zoper vse etažne lastnike, ampak le zoper osebe, ki so postavitev zapornic naročile. Tožene stranke bi morale dokazati, da so bile zapornice postavljene na podlagi veljavnega sklepa etažnih lastnikov, česar pa niso zmogle. Sodišče prve stopnje zgolj skopo navaja, da so toženci nastopali v imenu in za račun etažnih lastnikov, ni se pa opredelilo do trditev: da sklep o postavitvi zapornic ni bil sprejet na predpisan način, da toženci (člani Skupnega odbora) niso imeli pooblastila etažnih lastnikov. Ni jasno kdo, kdaj in kako jih je imenoval v odbor; glasovnice pooblastila ne vsebujejo. Toženci so samooklicana skupina ljudi in so v celoti vodili nezakonit postopek postavitve zapornic. To med drugim potrjuje dopis družbe G., d.o.o. z dne 26.11.2009, iz katerega je razvidno, da je navedena družba prepričana, da stanovalci nimajo vseh potrebnih informacij o aktivnostih, ki jih vodi Skupni odbor. Iz dopisa je tudi razvidno, da je bil Skupni odbor tudi sopodpisnik pogodbe z izvajalcem postavitve zapornic. Iz tega sledi, da toženci niso delovali v imenu in za račun etažnih lastnikov, temveč v lastnem imenu in v lastno korist. Navedeno dokazuje tudi dopis družbe M., d.o.o z dne 8.6.2011, v katerem se navaja: „Vsebinsko je koordinacijski odbor vodil vse potrebne aktivnosti za tehnične rešitve in možnosti ureditve vašega funkcionalnega zemljišča, pridobil ustrezna soglasja solastnikov in na koncu nas kot upravljavca stavbe N. 4 pozval, da v imenu in za račun etažnih lastnikov N. 4 izvedemo voljo, izraženo in potrjeno s strani potrebne večine.“ Vse te trditve bi potrdili tožniki. Ker jih sodišče ni zaslišalo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kršilo je 8. točko drugega dostavka 339. čl. ZPP. Tožnikom je bila kršena pravica do kontradiktornosti. Odločitev ni bila sprejeta na s 35. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) predviden način. Pisno se glasuje tako, da se podpiše listina, s katero se odloča za ali proti predlaganemu sklepu. Na listini mora biti navedeno: predlog in obrazložitev sklepov, ime lastnika, datum podpisa listine, za sprejem potrebna večina. Predlog je sprejet, če ga v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev od dne, ko ga podpiše prvi etažni lastnik, podpiše potrebno število etažnih lastnikov glede na njihove solastniške deleže. Iz predloženih glasovnic je razvidno, da navedenim zahtevam ne ustrezajo. Razen tega, da so bile glasovnice nepopolne in v nasprotju z določili SZ-1, so etažni lastniki podpisovali različne glasovnice. Zakon jasno napotuje na podpisovanje ene listine s predpisano vsebino, kar zagotavlja verodostojnost pisnega glasovanja. Vse to potrjuje, da sklep etažnih lastnikov dejansko ne obstaja oz. so bile zapornice postavljene na podlagi nekih anket in soglasij, ne pa v zakonito prepisanem postopku. Ker se sodišče do tovrstnih navedb ni opredelilo, je storjena absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega dostavka 339. čl. ZPP. Postavitev zapornic brez veljavnega sklepa etažnih lastnikov je protipravno dejanje v smislu 99. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Zahtevka za odstranitev zapornic tožniki niso bili dolžni uperiti zoper vse etažne lastnike, saj zapornice niso bile postavljene na podlagi njihove volje in zakonitega sklepa. Ne soglaša z neizvršljivostjo zahtevka. Graja tudi stroškovni del odločitve, ker iz dikcije „nagrada za pravno sredstvo po tar. št. 1200, 3468 v višini 944,40 EUR“ ni jasno, na katero odvetniško opravilo se ta nagrada nanaša. Meni, da je toženi stranki priznano 944,40 EUR stroškov preveč.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da obravnavane zapornice omejujejo dostop z vozili na parkirišče na zemljiščih parc št. 1, 7 in 6, vse k. o. ... Zemljišča so skupni deli stanovanjskih stavb N. 2, N. 4, N. 6, N. 8 in N. 10 (tretji odstavek 3. čl. SZ-1). So v solasti lastnikov etažnih enot navedenih stavb, kajti solastnina etažnih lastnikov na skupnih delih je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu (etažni enoti). Kot skupni deli stanovanjskih stavb imajo poseben status(1).

6. Iz listin, ki sta jih predložili obe stranki, je razvidno, da so bile zapornice, ki dostop in izstop vozil iz parkirišča omejujejo, zgrajene s sodelovanjem solastnikov zemljišč. Tožeča stranka tega ne zanika. Postopek, s pomočjo katerega so solastniki (lastniki etažnih enot) odločali o postavitvi zapornic, označuje za nezakonit, sklep o postavitvi zapornice pa za ničnega. V zahtevku se sklicuje na sklep etažnih lastnikov in mu odreka pravno veljavnost. Šele v nadaljevanju postopka je tožeča stranka – v nasprotju s prej postavljeno trditvijo o investitorstvu etažnih lastnikov – začela zatrjevati, da so toženci zapornico postavili v lastnem imenu in za lasten račun. Dokaznega bremena za to trditev ni zmogla. Praktično vse listine v spisu potrjujejo, da gre za investicijo etažnih lastnikov, ki so za izvedbo poskrbeli s pomočjo upravnikov in Skupnega odbora za urejanje mirujočega prometa (v nadaljevanju Skupni odbor) in ne za dejanje posameznikov. To so listine o komunikaciji upravnikov z etažnimi lastniki, poročilo Skupnega odbora o rezultatih glasovanja, umik predhodno podanega soglasja nekaterih tožnikov, nepodpisane in podpisane glasovnice, listine o komunikaciji upravnikov z lastniki poslovnih prostorov, listine o komunikacija upravnikov z upravnimi organi, računi izvajalca, zapisnik ponovljenega zbora etažnih lastnikov N. 8 z dne 13.4.2010, zapisnika Nadzornega odbora N. 10 z dne 11.2.2010 in 9.5.2010. Listin, ki bi potrjevale, da so člani Skupnega odbora delovali v lastnem imenu in za lasten račun, med listinskimi dokazi ni.

7. Nepravilno je pritožbeno stališče, da bi morali toženci dokazati, da so bile zapornice postavljene na podlagi sklepa etažnih lastnikov. Tožniki, ki odstranitev zapornic uveljavljajo, so dolžni dokazati, da so njihovo postavitev naročili ter v svojem imenu in za svoj račun izvedli toženci (člani Skupnega odbora). Iz dejstva, da je Skupni odbor vodil vse aktivnosti v zvezi s postavitvijo zapornice, izbiral izvajalca, vodil razgovore s tožniki, pripravil Parkirni red …, ni mogoče sklepati, da so člani odbora delovali v lastnem imenu in za svoj račun. Vodenje projekta s pomočjo Skupnega odbora je razumljivo, saj gre za skupen projekt lastnikov stavb z različnimi upravniki in več sto etažnimi enotami. Listine potrjujejo, da je Skupni odbor deloval po pooblastilu ter v imenu in za račun etažnih lastnikov. Dopis upravnika z dne 8.6.2011, ki ga pritožba citira, potrjuje nasprotno, kot želi prikazati pritožba. Upravnik namreč etažnim lastnikom pojasnjuje: „ … in na koncu nas (opomba: koordinacijski odbor) kot upravljavca stavbe N. 4 pozval, da v imenu in za račun etažnih lastnikov N. 4 izvedemo voljo, izraženo in potrjeno s strani potrebne večine“.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je spor o veljavnosti sklepov etažnih lastnikov mogoče rešiti le za vse etažne lastnike na enak način. Ker o poslih upravljanja odločajo vsi etažni lastniki, morajo biti v primeru njihovega izpodbijanja vsi toženi. To pomeni, da bi morali tožniki tožbo zaradi ugotovitve neveljavnosti sklepa lastnikov etažnih enot uperiti zoper etažne lastnike kot nujne sospornike (196. čl. ZPP). Tožniki z zahtevkom za neveljavnost sklepa etažnih lastnikov ne morejo uspeti, ker zahtevka niso uperili zoper pravo stranko. Ker so toženi le nekateri od lastnikov etažnih enot, ni tožena prava stranka. Samo v primeru, da bi bil zahtevek uperjen zoper pravo stranko, bi se bilo sodišče dolžno spuščati v presojo zakonitosti postopka postavitve zapornic (načina sprejemanja sklepa, način podpisovanja listin, način imenovanja oz. izvolitve članov Skupnega odbora, vloge in načina delovanja tega odbora….)

9. Materialna podlaga zahtevka za odstranitev zapornic je 99. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da so tisti od tožnikov, ki so solastniki zgoraj navedenih zemljišč, legitimirani za uveljavljanje zaščite pred vznemirjenjem, najemniki pa ne. Z 99. čl. SPZ je varstvo pred vznemirjenjem zagotovljeno lastniku in domnevnemu lastniku. Le-ta v primeru, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, lahko s tožbo zahteva, da vznemirjenje preneha.

10. Protipravni poseg v (so)lastninsko pravico tožnikov naj bi bil storjen s postavitvijo zapornic. Ker tožniki z zahtevkom za ugotovitev neveljavnosti sklepa etažnih lastnikov o postavitvi zapornic niso uspeli, protipravnost postavitve zapornic ni izkazana. Odločitev etažnih lastnikov zavezuje tudi tožnike, ne glede na to, ali so z njo soglašali ali ne. Da bi bili s strani tožencev neustrezno obravnavni pri upravljanju z zapornico, da toženci ne bi spoštovali Parkirnega reda, ali da bi jih toženci na kakšen drug način omejevali pri uporabi solastnih zemljišč, tožniki ne zatrjujejo. Zahtevek za odstranitev zapornic je zato utemeljeno zavrnjen.

11. Tudi zahtevek zoper upravnike stanovanjskih stavb ni utemeljen. Upravnik je zakoniti zastopnik etažnih lastnikov in pri odločanju ne sodeluje (118. čl. SPZ in 50. čl. SZ-1). Skupne dele upravljajo etažni lastniki, upravnik pa je pooblaščen za izvajanje storitev upravljanja v imenu in za račun etažnih lastnikov. Zavezan je upoštevati njihove sklepe, če so sprejeti z ustreznim soglasjem.

12. Pritrditi je treba pritožbi, da bi o okoliščinah v zvezi s postavitvijo zapornic vedeli izpovedati tudi tožniki. Sodišče jih ni zaslišalo, ker je sporna dejstva razjasnilo z listinami. Zaslišanje strank (tožnikov) v obravnavani zadevi ni glavni dokaz. Glavni dokaz o investitorstvu zapornic so listinski dokazi (npr. komunikacija v zvezi s postavljanjem zapornice, glasovnice, poročilo o izidu glasovanja, račun), ki investitorstvo etažnih lastnikov nedvoumno izkazujejo. Tožeča stranka dokazne vrednosti tem listinam ne odreka; tudi sama se nanje sklicuje. Sodišče prve stopnje, ki zaslišanja strank ni izvedlo, procesnih pravil ni kršilo, saj je na osnovi ostalih dokazov lahko zaključilo, da so investitorji zapornic etažni lastniki. Ni ravnalo napačno, saj strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo, je pridržano sodišču (drugi odstavek 213. čl. ZPP). Izvesti mora le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev in v takem obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka. Tudi če bi tožniki o (zatrjevanih) okoliščinah postavljanja zapornic izpovedali drugače, kot kažejo listine, odločitev ne bi bila drugačna. Izpovedi strank so zaradi zainteresiranosti za izid postopka manj zanesljiv dokaz kot listine; zlasti v primeru, kot je obravnavni, ko delovanje Skupnega odbora potrjujejo številni pisni dokazi. Izvedba dokaza z zaslišanjem strank torej na ugotovitev dejanskega stanja ne bi vplivala. Ker je bilo dejansko stanje že z izvedbo listinskih dokazov razjasnjeno, sodišče ni bilo dolžno izvesti predlaganega zaslišanja tožnikov. Ustavno načelo, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih (22. čl. Ustave RS), je bilo kljub zavrnitvi dokaznega predloga spoštovano.

13. Tudi pritožba zoper stroškovni del odločitve ni utemeljena. Osnova za izračun odvetniške nagrade, ob upoštevanju vrednosti spora 80.000,00 EUR, znaša 787,00 EUR. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov odvetniške nagrade za zastopanje: s količnikom 1,3 za postopek pred sodiščem prve stopnje (tar. št. 3100 Odvetniške tarife – Ur. list RS 67/08) in 0,3 kratnim povišanjem za vsako dodatno stranko (tar. št. 1200); s količnikom 1,2 za narok (tar. št. 3102); s količnikom 0,3 za predlog za začasno odredbo in s količnikom 0,3 za ugovor (tar. št. 3461); s količnikom 0,6 za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora (tar. št. 3468), kar vključno z DDV znaša več kot je za stroške zastopanja, upoštevajoč priglašene stroške (stroški sestave ugovora niso priglašeni), toženi stranki priznalo sodišče prve stopnje.

14. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

Op. št. (1): Solastnini na skupnih delih se etažni lastniki ne morejo odpovedati (četrti odstavek 105. čl. SPZ). Nihče od njih ne more zahtevati delitve skupnih delov (peti odstavek 105. čl. SPZ). S solastnino solastniki upravljajo skupno (67. čl. SPZ).