Jedro

Prenos posestne meje v naravo ni predmet upravnega odločanja, ampak le tehnična storitev, ki jo upravni organ opravi po naročilu in na stroške lastnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1336/96-12 z dne 14.5.1998.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 7.6.1996, s katero je ta odpravila sklep Območne geodetske uprave K., Izpostave K. z dne 11.10.1995. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje ustavil postopek prenosa posestne meje v naravo med parc. št. 807/1 in parc. št. 808, 809 in 1211, vse k.o. L., ker se prizadeti lastniki - uporabniki niso strinjali s pokazano mejo v naravi.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka pri upravnem organu, pristojnem za geodetske zadeve, dne 5.10.1994, vložila zahtevek za prenos posestne meje v naravo po podatkih zemljiškega katastra, in sicer med parc. št. 807/1 in parc. št. 808, 809 in 1211, vse k.o. L. Po določbah Zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86, v nadaljevanju ZZK) se prenos posestne meje izven sodnega postopka lahko opravi le na zahtevo in na stroške lastnika oziroma uporabnika zemljišča ob pogojih, ki so določeni v 33. členu ZZK. Prenos posestne meje v naravo, na podlagi 33. člena ZZK, po presoji sodišča prve stopnje, ni upravna stvar, o kateri bi bilo mogoče odločati v upravnem postopku v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). To stališče pa ima oporo tudi v 7. členu Zakona o geodetski službi (Uradni list SRS, št. 23/76 in 42/86), ki šteje prenos posestne meje v naravo po podatkih zemljiškega katastra za storitev. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka ravnala pravilno, ko je sklep organa prve stopnje, kot akt izdan v upravnem postopku, odpravila.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja primere iz prakse v podobnih zadevah. Obširno opiše razloge, ki so bili povod za meritev in smiselno ponovi tožbene navedbe o tem, kako je potekal postopek prenosa posestne meje. Navaja, da bi z opisanim geodetskim postopkom izgubila 1 meter zemljišča, s takšno geometrovo meritvijo pa nikakor ne more soglašati. Zato je tudi dne 10.9.1996 okrajnemu sodišču predložila predlog za ureditev meje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da se odločba tožene stranke odpravi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po podatkih upravnih spisov, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni sporno, da je tožeča stranka, skladno z določbo 33. člena ZZK, pri pristojni geodetski upravi podala zahtevo za prenos posestne meje v naravo po podatkih zemljiškega katastra med parc. št. 807/1 in parc. št. 808, 809 in 1211, vse k.o. L. Po 33. členu ZZK se lahko, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, prenos posestnih meja v naravo, kot so označene v zemljiškem katastru, izven sodnega postopka opravi le na zahtevo in na stroške lastnika oziroma uporabnika in to le pod naslednjimi pogoji: da ne teče sodni postopek zaradi posestne meje glede prizadete parcele; da so prizadeti lastniki oziroma uporabniki pisno izjavili, da se strinjajo, da se posestna meja uradno vzpostavi po podatkih zemljiškega katastra in da za območje parcele v postopku obstoje zanesljivi izvirni numerični podatki predhodno opravljenih zemljiškokatastrskih meritev oziroma da so obstoječi zemljiškokatastrski načrti toliko zanesljivi, da je možno na njihovi podlagi vzpostaviti posestno mejo v predpisani dopustni natančnosti. Ker so ti pogoji določeni kumulativno, upravni organ opravi prenos posestne meje v naravo po podatkih zemljiškega katastra le, če so izpolnjeni vsi navedeni pogoji. Postopek prenosa posestne meje v naravo se konča s podpisom zapisnika oziroma izjave na zapisnik, da se prizadeti lastniki - uporabniki strinjajo oziroma se ne strinjajo s potekom prenesene meje v naravo med določenimi parcelami in z zamejničenjem s trajnimi mejnimi znamenji.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča prenos posestne meje v naravo ni predmet upravnega odločanja, ampak le tehnična storitev, ki jo upravni organ opravi po naročilu in na stroške lastnika. Zato se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je sklep organa prve stopnje, kot akt izdan v upravnem postopku, odpravila.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba zakonita in tožeča stranka s pritožbenimi navedbami, ki so smiselno le ponovitev tožbenih navedb, ne more uspeti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.