Jedro

Iz določbe prvega odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) izhaja, da delavec ne more zahtevati varstva pravice pri pristojnem sodišču, če je ni vložil v 15 dneh od prejema odločitve pristojnega organa. Gre za procesno predpostavko, zaradi katere je tožba, vložena v nasprotju z določili 83. člena ZTPDR, nedovoljena. Zato je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo v tem delu pod 1/1. in 1/2 zavrglo. Rok je prekluziven in mora nanj sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pri tem ni mogoče upoštevati določbe 105. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki podaljšuje rok za uveljavitev pravice do sodnega varstva v primeru molka organa, kar smiselno uveljavlja revizija, saj v konkretnem primeru ne gre za molk organa tožene stranke, ampak za vprašanje, ali je odgovor na pritožbo tožene stranke z dne 3.3.1992 ustrezal kot sklep ali ne. V tem primeru pa gre za dejansko ugotovitev obeh nižjih sodišč, ki je revizijsko sodišče zaradi določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP niti ne more niti ne sme spreminjati. Ker je sodišče v izpodbijani sodbi izrecno navedlo, da gre za sklep tožene stranke z dne 3.3.1992, je bilo v tem delu možno edino zavrženje tožbe zaradi bistvene prekoračitve roka iz prvega odstavka 83. člena ZTPDR.

Izrek

Revizija se zavrne v delu, ki se nanaša na sklep o zavrženju.

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na izplačilo regresa za prehrano.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, (1) da je nezakonit sklep z dne 31.1.1992 o razporeditvi tožnice v plačilni razred, (2) da ji je tožena stranka dolžna plačati razliko v plači (glede na obrazložitev sodbe bi moralo ta del tožbe zavreči), (3) da je nezakonit urnik dela tožene stranke in (4) da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati regres za prehrano za februar in marec 1995 leta.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno bi bilo sodbo in sklepom) pritožbi delno ugodilo in tožbo zavrglo v prvih treh točkah, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče tožnici sestavilo tožbo in s tem postavilo pod vprašaj pravilo, da sodišče pravo pozna. Sodbe sodišča druge stopnje opr. št. III Pd 320/2002 zaradi pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. Dalje je navajala potek dogodkov v zvezi z njenim razvrščanjem v plačilni razred, pojasnjevala način odločanja tožene stranke in način obveščanja oziroma izdajanja sklepov, zatrjevala, da njena tožba ni mogla biti vložena po poteku rokov, ker je zoper sklep organa prve stopnje z dne 31.1.1992 vložila ugovor, ustreznega sklepa pa ni prejela, ter vztrajala pri navedbah, da je bil nezakonit urnik dela pri toženi stranki in da je upravičena do zahtevanega plačila regresa za prehrano. Zato je predlagala, da sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da "jo v celoti razveljavi v zavrženem delu" in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 12/2003 - Uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija deloma ni utemeljena, deloma pa ni dovoljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Na podlagi določbe 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava.

Ker iz revizije ni povsem jasno, ali izpodbija sodbo sodišča druge stopnje samo v zavrženem delu ali v celoti, jo je revizijsko sodišče glede uporabe materialnega prava preizkusilo v celoti.

Ker je revizija bistveno kršitev določb pravdnega postopka kot revizijski razlog uveljavljala samo formalno, ne da bi ga vsebinsko pravilno opredelila, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. Predmet revizijskega preizkusa namreč ni bila sodba sodišča druge stopnje pod opr. št. III Pd 320/2002 (opravilna številka se nanaša na drugo sodbo sodišča prve stopnje), kot to navaja revizija, zato nerazumljivost te sodbe ne more biti predmet preizkusa te revizije.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialne predpise.

Iz določbe prvega odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) izhaja, da delavec ne more zahtevati varstva pravice pri pristojnem sodišču, če je ni vložil v 15 dneh od prejema odločitve pristojnega organa. Gre za procesno predpostavko, zaradi katere je tožba, vložena v nasprotju z določili 83. člena ZTPDR, nedovoljena. Zato je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo v tem delu pod 1/1. in 1/2 zavrglo. Rok je prekluziven in mora nanj sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pri tem ni mogoče upoštevati določbe 105. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki podaljšuje rok za uveljavitev pravice do sodnega varstva v primeru molka organa, kar smiselno uveljavlja revizija, saj v konkretnem primeru ne gre za molk organa tožene stranke, ampak za vprašanje, ali je odgovor na pritožbo tožene stranke z dne 3.3.1992 ustrezal kot sklep ali ne. V tem primeru pa gre za dejansko ugotovitev obeh nižjih sodišč, ki je revizijsko sodišče zaradi določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP niti ne more niti ne sme spreminjati. Ker je sodišče v izpodbijani sodbi izrecno navedlo, da gre za sklep tožene stranke z dne 3.3.1992, je bilo v tem delu možno edino zavrženje tožbe zaradi bistvene prekoračitve roka iz prvega odstavka 83. člena ZTPDR.

Sodišče druge stopnje je tudi pravilno zaključilo, da urnik dela tožene stranke glede na določbe 4. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) ne more biti predmet individualnega delovnega spora, zato je utemeljeno zavrglo tožbo v točki 1/3. Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava v tem delu izpodbijane sodbe, je na podlagi določb 378. člena ZPP ta del revizije zavrnilo.

Po določbi 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 14/94 in 20/98) je tudi v delovnih sporih, če gre za premoženjski zahtevek, zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija v primerih, ki jih dopušča ZPP.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (sklepa) ne presega 1,000.000,00 SIT. Ker v obravnavani zadevi ni postavljen v denarju izražen zahtevek, niti ni opredeljena vrednost zahtevka, revizijsko sodišče ne more ugotoviti, ali zahtevani znesek dosega z zakonom določen minimum za dovoljenost revizije. Zato za vsebinsko obravnavo revizije v tem delu ni izpolnjen zahtevan pogoj.

Revizijsko sodišče je revizijo v delu, ki se nanaša na denarni zahtevek v zvezi z regresom za prehrano za meseca februar in marec 1995 kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določb 377. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).