Jedro

Ker je v izreku izpodbijane odločbe navedeno, da se pritožbi delno ugodi, istočasno pa prvostopna odločba odpravi, je tak izrek nepopoln, nejasen in nedoločen, hkrati pa tudi v nasprotju z obrazložitvijo. Odločba je zato bistveno pomanjkljiva, kar narekuje njeno odpravo.

Izrek

Tožbi si ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavni urad Ljubljana z dne 25. 8. 2000 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva za povrnitev stroškov tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pritožbi tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A. z dne 4. 6. 1997 delno ugodila ter navedeno odločbo odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek in odločanje. Prvostopni davčni organ je tožniku zaradi odprave nepravilnosti in nezakonitosti pri njegovem poslovanju naložil v plačilo davek od osebnih prejemkov za leto 1995 in leto 1996 v skupnem znesku 5,540.299,30 SIT (točka I/1, I/2 in II/1 izreka prvostopne odločbe), zamudne obresti od nepravočasno plačanih akontacij davkov od osebnih prejemkov v letu 1995 in letu 1996, v skupnem znesku 760.922,10 SIT (točka I/3 in II/2 izreka prvostopne odločbe), posebni davek na določene prejemke za leto 1995 in leto 1996, v skupnem znesku 7,155.681,60 SIT (točka I/4 in II/3 izreka prvostopne odločbe), zamudne obresti od nepravočasno plačanega davka na določene prejemke za leto 1995 in leto 1996 v skupnem znesku 3,324.227,00 SIT (točka I/5 in II/4 izreka prvostopne odločbe), pavšalni prispevek za primer bolezni in poškodbe pri delu za leto 1995 in leto 1996 v skupnem znesku 24.030,00 SIT (točka I/6 in II/5 izreka prvostopne odločbe), zamudne obresti od nepravočasno plačanega prispevka za primer bolezni in poškodb pri delu za leto 1995 in leto 1996 v skupnem znesku 14.266,10 SIT (točka I/7 in II/6 izreka prvostopne odločbe), prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za leto 1995 in leto 1996 v skupnem znesku 1,717.363,60 SIT (točka I/8 in II/7 izreka prvostopne odločbe), zamudne obresti od nepravočasno plačanega prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za leto 1995 in leto 1996 v skupnem znesku 791.367,70 SIT (točka I/9 in II/8 izreka prvostopne odločbe), davek od prometa storitev za leto 1995 in leto 1996 po stopnji 5 % v skupnem znesku 1,431.137,10 SIT (točka I/10 in II/9 izreka prvostopne odločbe) in zamudne obresti od nepravočasno plačanega davka od prometa storitev za leto 1995 in leto 1996 v skupnem znesku 656.646,70 SIT (točka I/11 in II/10 izreka prvostopne odločbe). V točki III. so tožniku postavljeni izvršitveni roki za posamezne ukrepe.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je pritožba delno utemeljena ter presodi pritožbene ugovore in navede, da sledi ugovoru (pri)tožnika v tistem delu pritožbe, ko pravi, da na A. banki ni dvignil 9.100 DEM kot je to navedeno v izpodbijani odločbi, pač pa je dvig opravil direktor češke agencije ATA. Iz dopisa A. banke d. d., ekspozitura B. ter posledično iz uradnega zaznamka Davčnega urada A. z dne 30. 6. 1997 je namreč razbrati, da je bil lastnik nerezidentnega računa A.A., (pri)tožnik pa njegov pooblaščenec. Istega dne je po podatkih A. banke d. d., ekspozitura B., polog gotovine v višini 9.100 DEM ter takoj nato tudi dvig navedenega zneska, dejansko opravil A.A. in ne (pri)tožnik, kot je to napačno ugotovljeno z izpodbijano odločbo. Kljub dejstvu, da prvostopni organ v že omenjenem uradnem zaznamku navaja, da je bilo že v zapisniku inšpekcijskega organa ugotovljeno, da v zvezi s tem ni bila sklenjena pogodba niti ni bil izdan račun zavezancu in da so bili vsi pologi na nerezidentne račune opravljeni na enak način in da gre prav zato tudi v tem primeru le za fiktivno nakazilo v tujino, ki ga je za zavezanca opravila druga oseba, tožena stranka meni, da bo treba v obravnavanem primeru pologa in dviga gotovine ugotoviti ali je bila navedena vsota 9.100 DEM izročena oziroma prenesena na (pri)tožnika in ali je bil o dvigu le te tudi obveščen.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnih zakonov in iz razloga bistvene kršitve določb postopka ter se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na že podane pripombe na ugotovitve tožene stranke v zapisniku o opravljenem inšpiciranju, oziroma na navedbe v pritožbi podane zoper odločbo z dne 4. 6. 1997. Zakon o splošnem upravnem postopku v 254. členu določa, da se določbe zakona, ki se nanašajo na odločbo, smiselno uporabljajo tudi za odločbo o pritožbi, kar pomeni, da mora biti tudi izrek odločbe organa druge stopnje jasen in ne sme biti v nasprotju z obrazložitvijo (251. člen ZUP) oziroma mora biti določen (213. člen ZUP). Izrek izpodbijane odločbe ne zadosti navedenim zakonskim določbam, saj po eni strani izraža dejstvo, da je pritožbi tožeče stranke deloma ugodeno, po drugi strani pa, da je odločba organa prve stopnje odpravljena ter zadeva vrnjena v ponoven postopek in odločanje. Izrek torej ni niti jasen niti določen, saj iz njega ni razvidno v katerem delu je pritožbi ugodeno, oziroma v katerem delu je odločba organa druge stopnje odpravljena in vrnjena v novo odločanje. Glede na takšno besedilo je izrek tudi v nasprotju z obrazložitvijo. Iz obrazložitve sicer izhaja, da je tožena stranka uspela s svojo pritožbo v delu, ki se nanaša na dvig denarnih sredstev pri A. banki v višini 9.100 DEM zaradi česar bo v ponovnem postopku organ prve stopnje moral ugotoviti ali je bila navedena vsota izročena oziroma prenesena na tožečo stranko in ali je bila o dvigu le te tudi obveščena, vendar to ne izhaja iz besedila samega izreka, ki je, kot že navedeno, v tem pogledu nejasen in nedoločen. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je svojo udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo z dne 27. 10. 2000. Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka ima prav, ko v tožbi navaja, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka. V obravnavanem sporu je v času odločanja na prvi stopnji veljal še Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86-prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZUP/86), ki v 208. členu določa, da se z dispozitivom odloči o predmetu postopka v celoti in o vseh zahtevkih strank, o katerih ni bilo posebej odločeno med postopkom. Dispozitiv mora biti kratek in določen; če je potrebno se lahko razdeli na več točk (2. odstavek 208. člena ZUP/86), tudi tožena stranka je dolžna upoštevati določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločbo (1. odstavek 245. člena ZUP/86). Izrek izpodbijane odločbe je nejasen, nepopoln in v nasprotju z obrazložitvijo. Tožena stranka je namreč pritožbi delno ugodila, vendar pa odločbo Davne uprave Republike Slovenije, Davčni urad A. z dne 4. 6. 1997 odpravila (v celoti?) ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek in odločanje. Šele iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno v katerem delu je tožena stranka pritožbi ugodila. Po presoji sodišča je zato utemeljen ugovor tožnika, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen in nedoločen ter v nasprotju z obrazložitvijo, tak nejasen izrek je v nasprotju z določbo 2. odstavka 208. člena ZUP/86. Izrek je namreč najpomembnejši sestavni del odločbe, ki edini postane izvršljiv. Ker je v izreku izpodbijane odločbe navedeno, da se pritožbi delno ugodi, istočasno pa prvostopna odločba odpravi, je tak izrek nepopoln, nejasen in nedoločen, hkrati pa tudi v nasprotju z obrazložitvijo. Odločba je zato bistveno pomanjkljiva, kar narekuje njeno odpravo. Iz izreka prvostopne odločbe je razvidno, da tožniku ni bil izročen enovit ukrep, ampak da je šlo za dva ukrepa, in sicer: plačilo davkov in prispevkov za leto 1995 (točka I/1-I/11) ter plačilo davkov in prispevkov za leto 1996 (točka II/1-II/10 izreka). Sodišče je iz podatkov v upravnih spisih (zapisnik - str. 25) ugotovilo, da se sporni znesek 9.100 DEM nanaša na leto 1996 in torej vpliva na odmero davkov in prispevkov za to leto. Tožena stranka bi lahko tako s popolnim dispozitivom jasno in določno odločila o pritožbi tožnika, kolikor se je postavila na stališče, da je pritožba delno utemeljena, kot ugotavlja v izpodbijani odločbi. Po navedenem je tožba utemeljena in je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 2. odstavka 60. člena ZUS. V vsebinsko presojo tožbenih ugovorov se sodišče ni spuščalo. Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta in v takem primeru glede na določbo tretjega odstavka 23.člena ZUS, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.