Jedro

Države članice, ki jih zavezuje Direktiva o sprejemu, med katere spada Republika Hrvaška, prosilcem za azil tudi v okviru postopka na podlagi Uredbe Dublin III zagotoviti potrebno zdravstveno varstvo in zdravniško pomoč, ki vključujeta vsaj nujno oskrbo ter osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. V teh okoliščinah in v skladu z vzajemnim zaupanjem med državami članicami obstaja močna domneva, da bo zdravljenje, ki bo na voljo prosilcem za azil v državah članicah, ustrezno. Pri odločanju o predaji zadevne osebe, ali če gre za sodišča, o zakonitosti sklepa o predaji, morajo presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo. Organi bi morali odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe. Glede tega je zlasti v primeru hude duševne bolezni primerno, da se ne upoštevajo samo posledice fizičnega prevoza zadevne osebe iz ene države članice v drugo, ampak da se upošteva celota znatnih in nepopravljivih posledic, ki bi izhajale iz predaje.

Toženka bi glede na izkazano okoliščino, da ima tožnik duševno motnjo, ki terja resno zdravstveno obravnavo, pa te na Hrvaškem (v dveh letih) ni bil deležen oz. je bila očitno spregledana, morala pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, kot jo potrebuje. Zgolj splošno zagotovilo in običajno ravnanje hrvaških organov v danem primeru, ob vseh izpostavljenih okoliščinah, ne zadošča.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. 2142-52/2026/10 (1221-13) z dne 20. 4. 2026 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje. Predan bo Republiki Hrvaški, najkasneje v šestih mesecih od 4. 2. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik 13. 1. 2026 v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Predložil je osebno izkaznico s fotografijo, zato je bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Pristojni organ je na podlagi njegovih prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC 14. 1. 2026 pridobil podatek, da je bil v to evidenco vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito 18. 11. 2022 in 15. 5. 2023 v Republiki Hrvaški ter 29. 11. 2022 in 14. 12. 2022 v Republiki Nemčiji. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške 22. 1. 2026 v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Dne 4. 2. 2026 je prejel odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi b. točke 18. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3.Kot povzema toženka, je tožnik v osebnem razgovoru povedal, da se na Hrvaško ne želi vrniti. Njegovo življenje je bilo tam ogroženo, kar je pojasnil s tem, da v Republiki Hrvaški ni želel zaprositi za mednarodno zaščito, ampak je bil v to prisiljen. Svojo izvorno državo je zapustil zaradi travm in depresije, a v Republiki Hrvaški za svoje težave in bolezen ni dobil pomoči. Zdravstvene težave so se do prihoda v Republiko Slovenijo le še stopnjevale. Povedal je tudi, da je bil nekega dne na tramvaju nadlegovan s strani nekih fantov oziroma moških, državljanov Republike Hrvaške. Rekli so mu, da v tej državi nima kaj iskati, da je njegovo mesto v gozdu, nato so ga spodili s tramvaja. Šel je na policijo in povedal, kaj se mu je zgodilo, a policisti niso ukrepali. Ko so ugotovili, da so bili v incident vključeni državljani Republike Hrvaške, so mu le rekli, naj odide. Republika Hrvaška zanj ni varna država, saj tam ne more najti pravice. Zato se je odločil oditi v Republiko Slovenijo.

4.Na Hrvaškem je bil dve leti, v tem času je bil nastanjen v azilnem domu, kjer je imel zagotovljeno prehrano, a ne za daljši čas. Ko je začel z delom, si je hrano kupoval sam. Zdravstvene oskrbe ni bil deležen, čeprav jo je potreboval zaradi težav z duševnim zdravjem. O tem je povedal tudi uradnim osebam v azilnem domu. Nato je zatrdil, da je bil na pregledu pri zdravniku, a mu ta ni nudil nobene pomoči. Zdravniško pomoč je dobil v Republiki Sloveniji in v zvezi s tem predložil izvid z dne 22. 1. 2026. Mejo med Bosno in Hercegovino in Republiko Hrvaško je prečkal štirikrat. Ko jo je prečkal petič, so nadenj in na druge osebe, s katerimi je bil skupaj v skupini, poslali psa. Policistom na meji so rekli, da želijo vstopiti v Republiko Hrvaško, ti pa so jim odgovorili, da morajo zaprositi za mednarodno zaščito, sicer bodo poslani nazaj v Bosno in Hercegovino ali pa v izvorno državo. Ker se je prestrašil, se je odločil zaprositi za mednarodno zaščito. Vzeli so mu prstne odtise. Izpostavil je še težave s stenicami, o katerih je poročal tudi pristojnim v azilnem domu, a ni bilo nobenih odzivov.

5.Toženka sprva pojasnjuje, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Po Uredbi Dublin III mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije (v nadaljevanju EU), in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna.

6.Glede navedb tožnika, da ni želel zaprositi za mednarodno zaščito, je kot bistveno izpostavila, da je tožnik v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito ali vsaj izrazil namero. To jasno izhaja iz evidence EURODAC. Način, kako je bil napoten k podaji prošnje oziroma namere, sam po sebi ne izključuje odgovornosti Republike Hrvaške v skladu z določbami Uredbe Dublin III. Poleg tega gre za povsem prostovoljno odločitev posameznika, ki se je, s tem, ko je zaprosil za mednarodno zaščito, lahko nahajal na ozemlju države, v katero je vstopil. Bil je nastanjen v azilni dom in s tem pridobil pravice, ki jih imajo prosilci za mednarodno zaščito. Če tega ne bi storil, bi bil še naprej obravnavan kot tujec, ki se v Republiki Hrvaški nahaja brez dovoljenja za prebivanje in bi ga temu primemo tudi obravnavala policija. Iz navedb tožnika je moč razbrati, da ga je policija ob prihodu v Republiko Hrvaško seznanila z več možnostmi, tožnik pa se je nato samovoljno odločil zaprositi za mednarodno zaščito. Takšna praksa je ustaljena v vseh državah članicah, ki so pristopnice k Uredbi Dublin III. Te navedbe tožnika v nobenem smislu ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški. Ravno obratno, postopek mednarodne zaščite mu je bil dostopen in omogočen.

7.Glede ravnanja hrvaške policije na meji z Bosno in Hercegovino toženka pojasnjuje, da te ne nosijo posebne teže. Iz sodne prakse Upravnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije1 namreč izhaja, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite bistveno, kakšno je bilo ravnanje oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. V primeru tožnika je šlo več kot očitno izključno za policijski postopek, saj ga je policija obravnavala kot tujca, ki je bil ilegalno na ozemlju države. Naloga policistov je, da nadzirajo gibanje oseb, ki so nelegalno vstopile v Republiko Hrvaško in skrbijo za varnost. Zato je včasih, še posebej kadar je skupina oseb velika, neizbežna tudi uporaba prisilnih sredstev. V primeru predaje Republiki Hrvaški bodo tožnika sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite. Po prihodu bo nastanjen v azilni dom, če bo seveda izrazil namero za vložitev prošnje.

8.Navedbe tožnika, da hrvaška policija ni ukrepala glede dogodka, ko naj bi ga na tramvaju nadlegovala skupina državljanov Republike Hrvaške, toženka ocenjuje za precej posplošene in ne konkretizirane. Zato jim ni mogoče slediti. Tudi če bi bile resnične, sicer obsojanja vreden incident ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v povezavi z izvajanjem postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito. Zgolj te in pomanjkljivosti v postopku sprejema so bistvene. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Toženka se ob tem sklicuje tudi na odločitev Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi z dne 19. 12. 2024 v združenih zadevah C-185/24 in C-189/24.

9.Tožnik je bil v Republiki Hrvaški dve leti. V tem času je bil nastanjen v azilnem domu, imel je zagotovljeno nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo, bil je tudi zaposlen. V zvezi s svojim bivanjem je izpostavil le težavo s stenicami. Zaradi te naj bi se obrnil tudi na pristojne v azilnem domu, ki naj ne bi ukrepali. Toženka ocenjuje, da te težave ne zadoščajo za zaključek o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem sistemu mednarodne zaščite ali ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU) in ki bi dosegalo prag 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Insekti predstavljajo bivanjsko nevšečnost, so pa odraz zgolj trenutnih razmer, ki so lahko posledica povečanega števila nastanjenih prosilcev in kot taki ne izkazuje splošnega stanja.

10.Navedbe tožnika o zdravstveni oskrbi toženka ocenjuje kot notranje nekonsistentne in medsebojno izključujoče. Najprej je zatrjeval, da zdravstvene oskrbe ni bil deležen, zatem je potrdil, da je bil pregledan pri zdravniku, nato je spet navajal, da zdravstvene pomoči ni bil deležen. Okoliščino, da je bil tožnik na pregledu pri zdravniku, a da mu ta ni nudil pomoči, toženka oceni s sklepom, da zdravnik očitno njegovega stanja ni ocenil za tako hudega, da bi potreboval nadaljnjo obravnavo ali hospitalizacijo. Mogoče pa je zaključiti, da mu je bil dostop do zdravstvene oskrbe v Republiki Hrvaški omogočen. Zato o odsotnosti te ne moremo govoriti. Tožnik tudi ni izkazal, da bi mu bila v času dve leti trajajočega bivanja v Republiki Hrvaški zdravstvena pomoč sistematično odklonjena ali da bi zaradi tega utrpel hujše posledice. Toženka se pri tem sklicuje in citira še obrazložitev Vrhovnega sodišča I Up 20/2024 s 13. 2. 2024.

11.Izvid prof. dr. A. A., dr. med., z dne 22. 1. 2026, po oceni toženke ne kaže, da je pri tožniku podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da gre za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi predaja povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Tožnik bo imel v Republiki Hrvaški na voljo zdravstveno oskrbo, kot jo je imel tudi do sedaj. Ne gre spregledati, da je bil tožnik, kakor izhaja iz njegovih navedb na osebnem razgovoru, v času bivanja v Republiki Hrvaški, kljub svojim zdravstvenim težavam, sposoben delati. V primeru vrnitve Republiki Hrvaški bo njegovo zdravstveno stanje ustrezno in zadostno zavarovano, kar je razvidno tudi iz odgovora Republike Hrvaške z dne 4. 2. 2026. Republika Hrvaška v njem izrecno prosi za pravočasno posredovanje vseh podatkov o prosilčevem fizičnem in psihičnem zdravstvenem stanju. Na podlagi teh mu bo lahko nudila zdravstveno oskrbo, ki oz. če jo bo tožnik potreboval.

12.Toženka še meni, da so navedbe tožnika, da Republika Hrvaška zanj ni varna država in da tam ne more "najti pravice", posplošene in neizkazane. Tožnikovo nestrinjanje z delovanjem sistema v Republiki Hrvaški tudi nikakor ne zadostuje za zaključek o obstoju sistemskih pomanjkljivosti na področju vodenja postopkov za mednarodno zaščito ali sprejema in kot tako ne more vplivati na presojo v predmetni zadevi.

13.Sklepno je toženka ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Konkretnih dogodkov in posledično razlogov o tem ni navedel. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo EU ne more in ne sme biti sporna. Republika Hrvaška je polnopravna članica EU od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red EU.

Bistvene navedbe v tožbi

Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, to je iz razlogov po prvih treh točkah prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču primarno predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep toženke odpravi, podredno pa, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Ponovi, da je na osebnem razgovoru povedal, da ni želel zaprositi za mednarodno zaščito, ampak je bil v to prisiljen, da mu je uspelo v Republiko Hrvaško vstopiti šele v petem poskusu, da so bili policisti grobi in so jih tepli, da v Republiki Hrvaški ni bil deležen zdravstvene oskrbe, ki jo je potreboval zaradi težav z duševnim zdravjem, da je bilo ravnanje tamkajšnjih ljudi do njega neustrezno (navedel je dogodek, ko ga je na tramvaju nadlegovala skupina hrvaških fantov/moških), policija pa ni ukrepala. Zato se ne strinja z zaključkom toženke, da v konkretnem primeru ni razlogov, da bo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen poniževalnemu ravnanju in da tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopku odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

1.Tožnik nato pojasnjuje sodno prakso SEU in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), povezano s 3. členom Uredbe Dublin III. Navaja, da je že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito izpostavil svoje zdravstvene težave in predložil zdravniško potrdilo specialista psihiatrije in specialista klinične farmakologije z dne 22. 1. 2026. Iz tega izhaja diagnoza F43.1 Posttravmatska stresna motnja in predpisana terapija, ki jo prejema. Potrebuje tudi psihiatrično obravnavo. Na Hrvaškem pomoči zdravnika ali druge strokovne pomoči za svoje duševne težave ni prejel. Zato so se mu njegove zdravstvene težave do prihoda v Slovenijo samo še slabšale.

2.Poudarja, da njegove navedbe glede tega niso spreminjajoče oz. nasprotujoče, kot mu očita toženka, temveč je jasno in nedvoumno opisal problematično stanje glede zdravstvene oskrbe na Hrvaškem. Ključno je, da je dostop do psihološke obravnave na Hrvaškem v praksi izjemno otežen, možnosti za stabilno in dolgotrajno zdravljenje pa minimalne, kar izhaja tudi iz informacij o stanju na Hrvaškem. Te govorijo o težavah ljudi, ki potrebujejo psihološko obravnavo. Dostop do te je na Hrvaškem v praksi težaven, tudi za hrvaške državljane, za osebe, ki ne govorijo jezika, pa so možnosti za stabilno dolgotrajno zdravljenje minimalne. Švicarski svet za begunce odsvetuje, da bi na Hrvaško premeščali osebe, ki potrebujejo dolgotrajno psihološko ali psihiatrično zdravljenje. Če je verjetno, da se zdravstveno stanje zadevnega prosilca za azil ne bo izboljšalo kratkoročno ali da bi prekinitev postopka za daljše obdobje tvegala poslabšanje njegovega stanja, bi se morala država članica prosilka odločiti za lastno obravnavo prošnje te osebe z uporabo "diskrecijske klavzule" iz člena 17(1) Uredbe Dublin III.

3.Stališče toženke, da mu zdravnik pomoči ni nudil, ker je očitno presodil, da njegovo stanje ni tako hudo, da bi potreboval še kakšno nadaljnjo obravnavo ali hospitalizacijo, predstavlja sprenevedanje. Za razliko od Hrvaške je v Sloveniji prejel psihiatrično obravnavo in ustrezno medikamentozno zdravljenje. To jasno kaže, da je strokovno pomoč dejansko potreboval. Zaključek toženke, da naj bi imel v Republiki Hrvaški omogočen dostop do zdravstvene oskrbe, je zato napačen, dejansko stanje je bilo nepopolno in zmotno ugotovljeno.

4.Tožnik meni, da je njegovo zdravstveno stanje resno in da ne omogoča varne predaje v Republiko Hrvaško. Predaja na Hrvaško bi lahko ogrozila njegovo zdravljenje oz. povzročila dejansko nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Toženka v postopku neutemeljeno ni pridobila nobenih informacij o stanju na Hrvaškem glede prosilcev za mednarodno zaščito, vrnjenih v dublinskem postopku, zlasti ne nobenih informacij glede zdravstvene oskrbe ranljivih oseb.

5.ESČP je v primeru M.S.S. izpostavilo, da se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite v določeni državi EU, dokazno breme prenese na toženko, ki ima dolžnost da presodi, ali so razmere v državi kamor bo prosilec vrnjen, primerne. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo naslovnega sodišča I U 1759/2023-14 z dne 13. 12. 2023, kjer je sodišče navedlo (točka 30): "Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine."

6.Dejstvo, da je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ne pomeni, da bo tožnik dejansko imel zagotovljen dostop do azilnega postopka in da bo imel dostop do ustrezne zdravstvene oskrbe. Glede na dosedanje izkušnje ima utemeljen in resen dvom, da bi mu bil dostop do zdravstvene oskrbe dejansko zagotovljen.

7.Tožnik še izpostavlja nehumano ravnanje policije in prebivalcev, ki so ga nadlegovali, policija pa kljub temu ni ukrepala. Toženka glede nadlegovanja na tramvaju le navaja, da so njegove navedbe precej posplošene, nekonkretizirane, zaradi česar jim ni mogoče slediti. Takšen zaključek ne drži, saj je tožnik dogodek konkretno opisal in jasno navedel okoliščine nadlegovanja ter ne ukrepanje policije.

8.Glede na vse navedeno obstaja velika verjetnost, da bi bil v primeru vrnitve na Hrvaško podvržen nehumanemu ravnanju, kar je v nasprotju s 3. členom EKČP, 4. členom Listine EU in 18. členom Ustave RS, ki prepoveduje mučenje, nečloveško ter ponižujoče ravnanje.

Bistvene navedbe v odgovoru na tožbo

Toženka ponavlja razloge izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Glede dolžnosti pridobivanja podatkov o stanju v Republiki Hrvaški se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024 in sodbo SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024.

Glede informacij o stanju na Hrvaškem, ki jih je predložil tožnik, opozori na zastarelost gradiva iz leta 2021. Navaja, da je iz aktualnega poročila AIDA razvidno, da Republika Hrvaška nudi primerljiv nivo zdravstvenega varstva, ki ga dopolnjujejo mednarodne nevladne organizacije. Zdravstveno varstvo prosilcev za mednarodno zaščito izvajata zdravstveni ustanovi v Zagrebu in Kutini, ki ju je določilo hrvaško Ministrstvo za zdravje. V zdravstvenem domu je določena pristojna ambulanta za izvajanje zdravstvenega varstva primarne zdravstvene ravni za kronične in življenjsko ogrožajoče bolezni. Ministrstvo za zdravje in lokalni zdravstveni domovi so imenovali tudi specialistično ambulanto za ranljive skupine. Sem spadajo: pediatrična ambulanta, ginekološka ambulanta, ambulanta šolske medicine, nevropsihiatrična ambulanta v Bolnici Kutina, ambulanta za zdravljenje odvisnosti; zobne ambulante in psihiatrične bolnišnice v Zagrebu. Poleg tega so prosilci napoteni v lokalne bolnišnice, tj. v Sisak za tiste, ki so nastanjeni v Kutini, in bolnišnico Zagreb. Določene so tudi pristojne lekarne, ena v Zagrebu in ena v Kutini. Cepljenje pa izvajajo zdravniki v zdravstvenih domovih ali specialisti šolske medicine. Povsem jasno je torej, da je prosilcem zdravstvena oskrba zagotovljena. Toženka ponovno pojasnjuje, da bo v primeru vrnitve Republiki Hrvaški zdravstveno stanje tožnika ustrezno in zadostno zavarovano, kar je razvidno tudi iz odgovora Republike Hrvaške z dne 4. 2. 2026. Republika Hrvaška v njem izrecno prosi za pravočasno posredovanje vseh podatkov o fizičnem in psihičnem zdravstvenem stanju tožnika. Na podlagi teh podatkov mu bo lahko nudila zdravstveno oskrbo, ki oz. če jo bo potreboval. Če bi bilo zdravstveno stanje tožnika tako, da bi potreboval posebno obravnavo in zdravstveno oskrbo, bo ob podanem izrecnem soglasju tožnika, skladno z določili 32. člena Uredbe Dublin III, Republiki Hrvaški posredovala zdravstvene podatke, potrebne za zagotovitev zdravstvene oskrbe ali zdravljenja.

Dokazni postopek

Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa, ki se nanaša na obravnavano zadevo. Pogledalo in prebralo je tudi priloge sodnega spisa, ki jih je vložil tožnik (A 1 do A 5²) in toženka (priloga B 1). Zaslišalo je tožnika.

Presoja sodišča

Tožba je utemeljena.

V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo vsebuje 3. člen EKČP.

Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem pa ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo prosilca, in da ga ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU oz. 3. člena EKČP. Tudi po stališču SEU, ki ji praksa Vrhovnega sodišča sledi, gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.

Za toženko očitno tožnikovo zdravstveno stanje, kot ga je izkazal z izvidom z dne 22. 1. 2026 (da ima torej diagnozo F43.1, to je posttravmatsko stresno motnjo in da ima predpisano medikametozno terapijo, ki jo prejema) ni sporno. Tožnik je torej izkazal, da ima težave v duševnem zdravju, ves čas upravnega postopka pa je tudi vztrajal in po oceni sodišča konsistentno izpovedoval, da v Republiki Hrvaški glede na tako zdravstveno stanje ni prejel nobene pomoči in da se mu je zdravstveno stanje slabšalo. To, da je sprva povedal, da zdravniške pomoči ni prejel, kasneje pa le podrobneje pojasnil, da je pri zdravniku bil, a mu ta ni predpisal nobenih zdravil, namreč ne pomeni, da so tožnikove izjave nasprotujoče, kot meni toženka. Po oceni sodišča so povsem jasne in razumljive, le toženka jih ni ustrezno interpretirala. Zato je dejanski zaključek toženke, da je bil tožniku dostop do zdravstvene oskrbe na Hrvaškem omogočen, napačen. Sodišče ugotavlja ravno nasprotno. Tožnik je glede na predložena zdravniška potrdila z veliko verjetnostjo izkazal svoje trditve, da njegovo zdravstveno stanje že na Hrvaškem ni bilo dobro in da ustrezne terapije ni prejel, tam pa je bil dve leti. Tudi zaslišan na glavni obravnavi je po oceni sodišča verodostojno in prepričljivo izpovedal, da po odhodu organizacije IOM³, ki na Hrvaškem pomaga beguncem s težavami v duševnem zdravju, ni dobil zdravstvene pomoči. Prosil je, da bi ga poslali v bolnišnico, vendar so mu rekli, da mu ne morejo pomagati, naj kar gre in mu bodo pomagali v Nemčiji ali kje drugje. Da je tožnik na Hrvaškem (še lahko) delal, po oceni sodišča ne pomeni, da so bile njegove zdravstvene težave ustrezno naslovljene. Poleg tega, kot navedeno, trdi, da se mu je stanje slabšalo.

Ob povedanem je toženka napačno ugotovila dejansko stanje in na tej podlagi sprejela napačen materialnopravni zaključek, da v tožnikovem primeru niso izkazane sistemske pomanjkljivosti v zdravstveni oskrbi prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem.

SEU je v zadevi C-578/16 proti Republiki Sloveniji zavzelo stališče, da je mogoče predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU. Izpostavilo je, da morajo države članice, ki jih zavezuje Direktiva o sprejemu, med katere spada Republika Hrvaška, prosilcem za azil tudi v okviru postopka na podlagi Uredbe Dublin III zagotoviti potrebno zdravstveno varstvo in zdravniško pomoč, ki vključujeta vsaj nujno oskrbo ter osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. V teh okoliščinah in v skladu z vzajemnim zaupanjem med državami članicami obstaja močna domneva, da bo zdravljenje, ki bo na voljo prosilcem za azil v državah članicah, ustrezno. Pri odločanju o predaji zadevne osebe, ali če gre za sodišča, o zakonitosti sklepa o predaji, morajo presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo. Organi bi morali odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe. Glede tega je zlasti v primeru hude duševne bolezni primerno, da se ne upoštevajo samo posledice fizičnega prevoza zadevne osebe iz ene države članice v drugo, ampak da se upošteva celota znatnih in nepopravljivih posledic, ki bi izhajale iz predaje.

Povedano za konkreten primer - toženka bi glede na izkazano okoliščino, da ima tožnik duševno motnjo, ki terja resno zdravstveno obravnavo, pa te na Hrvaškem (v dveh letih) ni bil deležen oz. je bila očitno spregledana, morala pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, kot jo potrebuje. Zgolj splošno zagotovilo in običajno ravnanje hrvaških organov v danem primeru, ob vseh izpostavljenih okoliščinah, ne zadošča.

Toženka je v odgovoru na tožbo glede zdravstvene oskrbe prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem sicer izpostavila aktualno poročilo AIDA. Iz tega izhaja, naj bi bila tudi tovrstna zdravstvena oskrba, kot jo potrebuje tožnik, na Hrvaškem zagotovljena. Vendar sodišče opozarja, da izpodbijani sklep razlogov o tem nima, toženka pa z odgovorom na tožbo teh ne more dopolnjevati.⁴ Sodišče v tem delu sklepa tako ne more preizkusiti, s čimer je podana tudi absolutna bistvena kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo zaradi kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

V ponovljenem postopku bo morala toženka glede na ugotovljeno zdravstveno stanje tožnika, odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na njegovo zdravstveno stanje, zlasti bo morala pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki ju potrebuje. Ker je sodišče sklep odpravilo že iz zgoraj navedenih razlogov, se do vseh ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

Sodišče je kot dopustni, v skladu z 52. členom ZUS-1, štelo zdravniški potrdili z dne 28. 4. 2026 in 12. 5. 2026, saj tožnik z njima dokazuje, da njegovo zdravljenje zaradi težav z duševnim zdravjem, na kar se je skliceval že v upravnem postopku, še vedno traja.

3Mednarodna organizacija za migracije - International Organization for Migration.

4Primerjaj npr. UPRS sodba III U 207/2016 z dne 27. 1. 2017 in druge.