Jedro

Trditveno in dokazno breme glede obstoja zavarovalnega primera ter nastanka in obsega iz njega izvirajoče škode, je na tožniku. Ugotovljena poškodba gležnja ni dovolj za zaključek, da je tožnik to poškodbo utrpel ob trčenju z neznanim vozilom. Tožnik ni dokazal takšnega nastanka škodnega dogodka in s tem zavarovalnega primera.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika, da mu mora tožena stranka plačati odškodnino v višini 3.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2014 dalje do plačila ter mu povrniti nastale pravdne in predpravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo navaja, da je sodišče dejansko stanje zmotno ugotovilo, zaradi česar je odločitev napačna. V postopku so vse priče (očividci) izpovedale, da je tožnika povozilo neznano vozilo, ki je s kraja dogodka pobegnilo. Tožnikovi prijatelji, ki so škodni dogodek videli, so najprej pomagali tožniku in se niso ukvarjali z registracijo in znamko vozila. Zagotovo si tožnik in priče dogodka niso kar izmislili. Da so bile priče v določenih delih morda nekonsistentne, ni nič nenavadnega, ker so bila zaslišanja tri leta po dogodku in gre za mlade osebe. Sodišče je presojalo izpovedi tožnikovih prijateljev preveč podrobno, strogo in neživljenjsko. Bistveno je, da so vsi potrdili, da se je škodni dogodek zgodil in način, kako se je zgodil. Izvedenec medicinske stroke je tudi potrdil, da je popolnoma možno, da je tožnik v prometni nezgodi utrpel zvin gležnja, če mu je avto prevozil gleženj. Sodišče se je veliko ukvarjalo z odrgnino, ki ni bila v zdravstveni dokumentaciji nikjer zavedena. Zaslišane priče iz medicinske stroke so povedale, da je možno, da je odrgnina pomotoma izpadla iz zapisa. Četudi sodišče ni sledilo tožniku, da je utrpel odrgnino, je dejstvo, da je utrpel poškodbo gležnja. Res je izvedenec navedel, da je do poškodbe prišlo, ko je vozilo tožnika zadelo od zadaj in od zunanje strani, tožnik pa je povedal, da je bil v času dogodka obrnjen s telesom naprej. Vendar tožnik meni, da presojanje podrobnosti glede tega, kako je bil obrnjen v trenutku trčenja, tri leta po škodnem dogodku, ne vodi k iskanju materialne resnice.

3. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva od toženke plačilo nepremoženjske škode zaradi škodnega dogodka, po navedbah v tožbi prometne nezgode 10. 5. 2014, ko je kot pešec (takrat star 16 let) prečkal prehod za pešce na križišču ulice O. in ulice J. v L., neznani voznik osebnega vozila pa ga je pri tem zadel z neznanim vozilom in pobegnil s kraja nezgode. Zaradi poškodbe levega gležnja (izvin in nateg skočnega sklepa) ter odrgnine na zadnji strani noge nad gležnjem skoraj do višine kolen, zahteva skupaj 3.800,00 EUR odškodnine zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. O prometni nezgodi niti na kraju dogodka niti kasneje policisti niso bili obveščeni, zato je niso obravnavali. Tožena stranka ugovarja, da se tožnik v opisanem dogodku na način, kot ga sam opisuje, ni mogel poškodovati in opozarja na več okoliščin, ki to potrjujejo.

6. Materialnopravno izhodišče sodbe je pravilno in izhaja iz določb Obligacijskega zakonika (OZ) in Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Tožnik z neposrednim zahtevkom (965. člen OZ) zahteva od tožene zavarovalnice odškodnino za nepremoženjsko škodo, ker tožena stranka odgovarja za plačilo škode, ki jo povzroči oškodovancu voznik neznanega motornega vozila (34. in 39. člen ZOZP). Odškodnino je dolžna plačati, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer in če je zatrjevana škoda njegova posledica (131. člen OZ). Trditveno in dokazno breme glede obstoja zavarovalnega primera ter nastanka in obsega iz njega izvirajoče škode, je na tožniku.

7. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da tožnik ni uspel niti z zadostno stopnjo verjetnosti prepričati sodišča, da je sicer dokazano poškodbo levega gležnja 10. 5. 2014 utrpel v prometni nezgodi in na način, kot ga zatrjuje. Z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča se tudi pritožbeno sodišče v celoti strinja, saj je celovita, razumljiva in logična ter zato skladna z metodološkimi napotki določbe 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V sodbi so korektno povzete vsebine izpovedi tožnika in zaslišanih prič ter izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, pri tem pa se je prvostopenjsko sodišče ustrezno opredelilo glede dokazne vrednosti vsakega izmed dokazov in vseh izvedenih dokazov skupaj. Dokazna ocena je utemeljena z razlogi, ki so razumni in izkustveno sprejemljivi. Pritožbeni očitek o napačni dokazni oceni kot posledici neživljenjskega presojanja podrobnosti dogodka in posledično zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ni utemeljen.

8. Res so trije tožnikovi prijatelji potrdili potek škodnega dogodka, kot ga je zatrjeval tožnik ter navajali, da so bili takrat prisotni v neposredni bližini tožnika na kraju dogodka. Vendar pa ga nobeden od njih, kot so izpovedali, ni videl v trenutku, ko naj bi ga neznani voznik podrl, ampak šele, ko je padel po tleh, vozilo (siv karavan) pa na razdalji 50 m, ko je že odpeljalo. Ker drugih očividcev nezgode ni bilo in dogodka neposredno po tem niso raziskali policisti (ker jih tožnik o tem ni obvestil), je razumljivo, da so bili tožnik in priče o tem natančneje zaslišani. Njihove izpovedbe je moralo prvostopenjsko sodišče podrobneje oceniti, pri tem pa je ugotovilo, da so o okoliščinah nezgode izpovedovali nezanesljivo in glede nekaterih okoliščin tudi protislovno. Tožnik je dokaj natančno opisal, kako se je gibal pred trčenjem in na kakšen način ga je neznano vozilo poškodovalo v trenutku trčenja, pa tudi padec po dogodku. Res je izvedenec potrdil možnost, da je tožnik v opisani prometni nezgodi utrpel poškodbo zvin gležnja, če mu je avto prevozil gleženj. Vendar je na izrecno vprašanje, ali je mogoč mehanizem poškodbe na način, kot ga je opisal tožnik, to zanikal. V izvedenskem mnenju je navedel kot najverjetnejši drugačen mehanizem poškodovanja, ki pa se ne sklada s tožnikovimi trditvami.

9. Kar se tiče rane na nogi, kjer naj bi imel tožnik, kot je izpovedal sam in nekatere priče, zaradi stika z neznanim vozilom večjo rano (posneto kožo), ki jo je zdravil nekaj tednov s povijanjem, drži, da se je prvostopenjsko sodišče z njo precej podrobno ukvarjalo. Navedena rana nad gležnjem in skoraj do kolena, naj bi dokazovala poškodbo ob trčenju z gumo oziroma plastiko na avtomobilu. Trditvam tožnika o tej poškodbi prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo, kar kaže tudi na neverodostojnost njegove izpovedi in izpovedb z njim povezanih prič. V medicinski dokumentaciji o tej rani na tožnikovi nogi ni nobenih podatkov. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je malo verjetno, da bi zapis te poškodbe v izvidu pomotoma izpadel in se na napako zdravnikov in zdravstvenega osebja tožnik ne more sklicevati, saj je bil natančno pregledan, tako na urgenci, kot tudi pri osebni zdravnici. Obakrat je zabeležena le poškodba (zvin) gležnja. Tudi izpovedbe prič o dejanski oskrbi tožnikove rane, prvostopenjskega sodišča utemeljeno niso prepričale o obstoju te poškodbe.

10. Pritožbeni očitek, da si tožnik in njegovi prijatelji glede na njihovo starost ob dogodku prav gotovo niso izmislili načina poškodovanja, glede na vse ostale ugotovljene okoliščine ne zadošča za drugačen zaključek prvostopenjskega sodišča. Ugotovljena poškodba gležnja dne 10. 5. 2014 ni dovolj za zaključek, da je tožnik to poškodbo utrpel ob trčenju z neznanim vozilom. Tožnik ni dokazal takšnega nastanka škodnega dogodka in s tem zavarovalnega primera. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).