Jedro

Krivda imetnikov motornih vozil se upošteva zgolj kot enega od kriterijev za porazdelitev odgovornosti, prispevek k nastali škodi pa se ovrednoti po oceni vseh okoliščin primera in pri tem da ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok za nastalo škodo, ob upoštevanju teže kršitev cestnoprometnih predpisov udeleženih voznikov in stopnje nevarnosti, ki izhaja iz posameznega motornega vozila.

Tožnik je kvečjemu utrpel neznatno škodo, ki pa ni pravno priznana. To velja tudi za odškodninski zahtevek za strah, saj tožnik že v svoji dejstveni podlagi ni zatrjeval, da bi utrpel takšen strah, ki bi bil podlaga za prisojo odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se II., III. in IV. točka sodbe sodišča prve stopnje spremenijo tako, da se glasijo: "II. Toženka je dolžna plačati tožniku v roku 15 dni znesek 4.023,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 3.834,33 EUR od 21. 2. 2017 do plačila ter od zneska 189,00 EUR od 4. 5. 2018 do plačila.

III. Kar tožnik zahteva več, se zavrne.

IV. Toženka je dolžna tožniku povrniti 55 % njegovih pravdnih stroškov, tožnik pa je dolžan povrniti toženki 45 % njenih pravdnih stroškov. Sklep o višini stroškov bo sodišče izdalo po pravnomočnosti te sodbe."

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 112,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 1.724,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.643,28 EUR od 21. 2. 2017 do plačila in od zneska 81,00 EUR od 4. 5. 2018 do plačila (II. točka izreka sodbe). Kar je tožnik zahteval več, je prvo sodišče zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožniku 23,75 % njegovih stroškov postopka, tožnik pa je dolžan toženki povrniti 76,25 % njenih stroškov, pri čemer bo sklep o višini stroškov izdan po pravnomočnosti sodbe (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo prvega sodišča se pritožuje tožnik, ki izpodbija zavrnitveni del sodbe in odločitev o stroških postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje pred drugim sodnikom. V bistvenem navaja, da je prvo sodišče ugotovilo več kršitev cestnoprometnih predpisov, ki jih je storil zavarovanec toženke, zaradi česar je zavarovančeva odgovornost bistveno večja. Zavarovanec toženke, ki je vozil traktor s prikolico (v nadaljevanju traktorist) je ustavil svoje vozilo na cesti, kjer je bilo to prepovedano. Poleg tega ni postavil varnostnega trikotnika in ni prižgal dnevnih in rotacijskih luči ter varnostnih utripalk. Traktorist je pustil traktor s prikolico ugasnjen na cesti, takšno stanje pa je trajalo relativno dalj časa. Traktorist je s tem zavestno in dlje časa oviral oziroma ogrožal druge udeležence v prometu. Odgovornost traktorista zato znaša 100 %, ne pa zgolj 30 %. Tožnik ni mogel pričakovati neosvetljenega traktorja s prikolico v zasenčenem delu cestišča. Sklicuje se na pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v ..., s katero je bil oproščen storitve prekrška po 45. členu Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP). Prvo sodišče ni pojasnilo, v čem naj bi bil neustrezen oziroma neprilagojen način tožnikove vožnje. Vozil je s hitrostjo, ki je bila nižja od najvišje dovoljene hitrosti vožnje v naselju. Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženkin zavarovanec povzročil nevarno situacijo na cesti, tega pa pri svoji odločitvi ni ustrezno upoštevalo. Ne strinja se s stališčem prvega sodišča, da je traktor s prikolico v tistih okoliščinah predstavljal pričakovano oviro za tožnika. Tožnik je utemeljeno pričakoval, da bodo vsi udeleženci cestnega prometa ravnali v skladu s predpisi in pravili cestnega prometa. Tožniku v tistih okoliščinah ni mogoče očitati pomanjkljive pozornosti pri vožnji. Neutemeljen je tudi očitek prvega sodišča o tožnikovi neprilagojeni hitrosti. Prvo sodišče se je sklicevalo na posamezne primere iz sodne prakse, ki pa v tej zadevi niso upoštevni. Traktorist je ravnal lahkomiselno in malomarno, kar je dodaten razlog, ki narekuje višjo stopnjo njegove odgovornosti. Prvo sodišče tudi ni upoštevalo nesorazmerja mas vozil pri ugotavljanju stopnje odgovornosti udeležencev prometne nesreče. Prvo sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova poškodb na osebnem računalniku. Prvo sodišče bi lahko v tem delu tožbenega zahtevka odločilo po pravilih iz 216. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Enako velja tudi za uveljavljanje stroškov v zvezi s tiskanjem, papirjem, poštnino in obiskovanjem zdravnika. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi zahtevek za odškodnino za nematerialno škodo. Glede na neprerekana dejstva o zatrjevanih poškodbah bi sodišče lahko tožniku prisodilo vsaj sorazmerni del odškodnine, saj je toženka ugovarjala le, da je zahtevana odškodnina za nematerialno škodo pretirana, ne pa da tožniku iz tega naslova ničesar ne priznava. Napačno je stališče prvega sodišča, da tožnik v zvezi z nesrečo ni utrpel nobenega strahu. V času škodnega dogodka se je tožnik močno ustrašil za svoje življenje in zdravje, pri tem pa utrpel močan primarni strah. Tožnik se je utemeljeno bal, da bi v nezgodi lahko utrpel bistveno hujše poškodbe, če bi imel traktorist na prikolici kakšna debla, ki bi gledala s prikolice. Poleg tega je utrpel tudi sekundarni strah.

3. Toženka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

**Glede temelja**

5. Prvo sodišče je presodilo, da sta tožnik in traktorist soprispevala k nastanku škode, tožnik v obsegu 70 %, traktorist pa v obsegu 30 %. Tožnik utemeljeno graja ta zaključek prvega sodišča. 6. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je traktorist ustavil in parkiral traktor s prikolico na vozišču v naselju, kjer poteka dvosmerni promet in ločilne črte niso vrisane, kar je prepovedano (12. točka četrtega odstavka 65. člena ZPrCP). Poleg tega traktorist ni prižgal varnostnih utripalk in ni postavil varnostnega trikotnika (kršitev prvega odstavka 63. člena ZPrCP), na traktorju s prikolico pa tudi ni imel prižgane posebne opozorilne svetilke oziroma rotacijskih luči (kršitev tretjega odstavka 103. člena ZPrCP). Ob tem je traktorist kršil še določbo četrtega odstavka 63. člena v zvezi s sedmim odstavkom 71. člena ZPrCP (drugačno stališče prvega sodišča je materialnopravno zmotno), ker v tistih razmerah (na tem predelu je bila zaradi zasenčenosti vozišča vidljivost zmanjšana) traktorja s prikolico ni osvetlil tudi s pozicijskimi svetilkami. Glede na storjene kršitve je bil traktorist tisti, ki je ustvaril nevarno situacijo v prometu. Traktor s prikolico je ustavil in parkiral na vozišču (za kar ni imel nobenega utemeljenega razloga, na primer okvare vozila, na vozišču pa je stal več minut pred nesrečo, torej daljši čas), čeprav tega ne bi smel, ob tem pa z ničemer ni poskrbel za osvetljenost vozila in tudi varnostnega trikotnika, ki bi opozarjal na oviro oziroma nevarno situacijo, ni postavil. 7. Tožnik je sicer vozil s hitrostjo, ki je bila v mejah dovoljene, vendar pa je tudi on kršil cestnoprometne predpise, saj dejanske ugotovitve prvega sodišča kažejo, da ni povsem prilagodil načina vožnje danim okoliščinam, in sicer preglednosti in vidljivosti (prvi odstavek 45. člena ZPrCP). Res je bilo vozišče slabše pregledno zaradi zasenčenosti, predvsem pa je bil neosvetljeni traktor s prikolico v zasenčenem delu vozišča težje zaznaven, na parkirani traktor s prikolico pa ni opozarjal niti varnostni trikotnik, vendar pa vse te traktoristove kršitve tožnika ne morejo v celoti "razbremeniti" njegove odgovornosti. Tožnik je izpovedal, da je videl osenčen del ceste, ne pa tudi, kaj je v zasenčenem delu. Prav zato bi moral biti bolj pozoren, v skladu z načelom defenzivne vožnje, ko je vozil naprej. Načelo zaupanja v cestnem prometu, na katerega se sklicuje tožnik, se upošteva v povezavi z načelom defenzivne vožnje, ki omejuje načelo zaupanja na način, da nalaga udeležencem v cestnem prometu, da morajo preprečevati nastanek nevarnih položajev in jih reševati tudi tedaj, kadar jih sami niso povzročili. Če tožnik v zasenčenem (zatemnjenem) delu vozišča ni videl ničesar, bi moral natančneje opazovati vozišče pred seboj in tem okoliščinam prilagoditi (zmanjšati) hitrost vožnje. Po mnenju izvedenca A. A. bi tožnik ob maksimalni (ustrezni) pozornosti lahko pravočasno opazil traktor s prikolico v zasenčenem delu vozišča in se ustavil. Res je zasenčenost vozišča povzročila slabšo vidljivost in preglednost tega dela vozišča, dodatno pa je k temu prispevala tudi majhna razdalja (dobrih 20 metrov) med tem delom vozišča in križišča, v katerega je z neprednostne ceste pripeljal tožnik in zavil desno na cesto proti mestu škodnega dogodka, kar vse je zmanjševalo možnost pravočasne zaznave traktorja s prikolico, vendar pa bi moral biti tožnik pri vožnji v teh okoliščinah temu ustrezno bolj pozoren. Traktor s prikolico v teh razmerah sicer ni mogel biti pričakovana ovira za tožnika, vendar bi ga tožnik ob primerni pozornosti lahko še pravočasno opazil in se izognil trčenju.

8. Glede na obojestransko krivdo vsak udeleženec v škodnem dogodku odgovarja v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika). V sodni praksi se krivdo imetnikov motornih vozil upošteva zgolj kot enega od kriterijev za porazdelitev odgovornosti, njuna prispevka k nastali škodi pa se ovrednoti po oceni vseh okoliščin primera in pri tem da ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok za nastalo škodo, ob upoštevanju teže kršitev cestnoprometnih predpisov udeleženih voznikov in stopnje nevarnosti, ki izhaja iz posameznega motornega vozila (sodba II Ips 107/2019). Glede na doslej obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile traktoristove kršitve odločilen vzrok za škodni dogodek, saj je ustvaril nevaren položaj na vozišču, teža njegovih kršitev pa je občutno večja od teže tožnikove kršitve. Poleg tega je treba upoštevati, da vozila z večjo maso predstavljajo tudi večje tveganje za nastanek škodnega dogodka in za večji obseg škodnih posledic; v tem primeru je imel traktor s prikolico bistveno večjo maso od tožnikovega osebnega vozila. Upoštevajoč vse okoliščine je po oceni pritožbenega sodišča pravilna porazdelitev odgovornosti za škodo v razmerju 30 % (tožnik) : 70 % (toženka).

**Glede škode**

9. Toženka je ugovarjala zahtevku za povrnitev škode na osebnem računalniku, ker so bile tožnikove navedbe neizkazane. Toženka je temu delu zahtevka ugovarjala tako po temelju kot po višini. Tožnik bi zato moral dokazati, da so zatrjevane poškodbe nastale v škodnem dogodku ter višino te škode, za katero je trdil, da znaša 40 % cene računalnika. Glede na toženkine ugovore bi moral tožnik izkazati nastanek škode in njeno višino z ustreznim dokazom (na primer s cenilcem računalniške stroke, kot je to navedlo prvo sodišče), česar ni storil. Tudi po oceni pritožbenega sodišča uporaba 216. člena ZPP ni prišla v poštev, saj bi strokovnjak znal pojasniti, ali je lahko prišlo do poškodbe osebnega računalnika v prometni nesreči in kolikšna je višina škode, izvedba tega dokaza pa ne bi bila niti zamudna niti povezana z nesorazmernimi stroški (tožnik v tem pogledu tudi ni podal relevantnih navedb). Prvo sodišče je zato utemeljeno zavrnilo ta del tožbenega zahtevka.

10. Pravilno je bil zavrnjen tudi zahtevek za povrnitev stroškov v zvezi s potmi, telefoniranjem, kopiranjem listin in pripravo dokumentacije, saj tožnik tega dela zahtevka ni konkretiziral oziroma substanciral. Že zato uporaba 216. člena ZPP ni prišla v poštev.

11. Prvo sodišče je pravilno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek iz naslova nematerialne škode. Že iz trditvene podlage tožbe o zatrjevani nematerialni škodi izhaja, da tožnik ni utrpel pravno priznane nematerialne škode oziroma da tožba v tem delu ni bila sklepčna. Tožnik je poleg tega napačno delil telesne bolečine in nevšečnosti na dve posamični pojavni obliki, saj gre pri tem za enotno obliko nematerialne škode. Predvsem pa tožnik ni podal konkretiziranih navedb o stopnji in trajanju bolečin, nevšečnosti in strahu, da bi bilo mogoče presojati, ali okoliščine primera opravičujejo priznanje pravične odškodnine. Glede na podane navedbe je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnik kvečjemu utrpel neznatno škodo, ki pa ni pravno priznana. To velja tudi za odškodninski zahtevek za strah, saj tožnik že v svoji dejstveni podlagi ni zatrjeval, da bi utrpel takšen strah, ki bi bil podlaga za prisojo odškodnine, kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe, v katerih je zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko odločitve prvega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za odškodnino iz naslova nematerialne škode.

**Sklepno**

12. Tožnik je v pritožbenem postopku uspel glede temelja, in sicer je toženka prispevala k nastanku škode 70 %. Priznana materialna škoda v celoti znaša 5.747,61 EUR, zato je tožnik upravičen do plačila odškodnine v višini 4.023,33 EUR ter zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov, kot je to razvidno iz izreka, upoštevajoč tožnikov končni uspeh v glavni stvari in s pritožbo neizpodbijano odločitev prvega sodišča o začetku teka zakonskih zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek, glede na obrazloženo, ni utemeljen.

13. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve. Po temelju je tožnik uspel s 70 %, po višini pa približno s 40 %. Tožnikov končni uspeh tako znaša 55 %, toženkin končni uspeh pa 45 %.

14. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi ter spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (358. člen, 353. člen in drugi odstavek 350. člena ZPP).

15. Tožnik je s pritožbo uspel v obsegu približno 30 %, zato mu je toženka dolžna povrniti temu ustrezen del stroškov pritožbenega postopka v znesku 112,00 EUR (drugi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk v stroškovniku pritožbe. V primeru zamude je toženka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.