Jedro

Pred podajo izredne odpovedi PZ zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdoložitev - oceno o uspešnosti poskusnega dela ter mu določiti čas in kraj, kjer lahko poda zagovor. Ker tožena stranka tega ni storila, izredna odpoved PZ že zato ni zakonita in sodišču prve stopnje izredne odpovedi PZ ne bi bilo potrebno presojati po vsebini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke z dne 3.2.2004 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika z dnem 4.2.2004 vrniti na delo, ga s tem dnem prijaviti v socialno zavarovanje po osnovi najmanj 131.666,00 SIT, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu povrniti pravdne stroške v znesku

135.300,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od odločitve sodišča prve stopnje do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje tudi o vsebini utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in še podrejeno o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja zaradi nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, ker so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, predvsem v nasprotju z izpovedbo strank kot tudi prič. Navaja, da je tožniku

26.1.2004 vročila oceno o uspešnosti poskusnega dela, vročitve tožnik ni hotel podpisati, jo je pa vzel in bil opozorjen na zagovor, vendar te pravice ni izkoristil. Prvi sklep o izredni odpovedi je bil napisan res že 30.1.2004, sklep je tožnik prejel, ni pa ga hotel podpisati. V vlogi z dne 26.5.2004 je priznal, da je prejel sklep, čeprav je prej zatrjeval, da ga ni. Tožniku je bila ocena vročena 26.1.2004, to je bil dan, do katerega je imel tožnik čas predložiti poročilo o svojem delu. Tako ne drži, da je moral podati zagovor isti dan, saj je od možnosti podaje zagovora do vročitve odločbe o izredni odpovedi poteklo kar nekaj dni.

Navaja, da je tožnik očitno računal, da ni prejel ocene poskusnega dela. Sodišče se v dejansko osnovo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni spuščalo. Med postopkom je sodišče ugotovilo, kar je tožnik tudi priznal, da je toženo stranko prijavil na inšpekcijo, kar kaže na nekorektnost tožnika, zato meni, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, če je smatralo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožnik si je tudi nezakonito prisvojil sredstva družbe, kar je dodatni razlog, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Toženi stranki ni razumljivo, zakaj se niso upoštevali njeni dokazi in je verjelo samo tožniku. Navaja, da 2. odstavek 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002) določa, da ni potrebno omogočiti zagovor delavcu, če obstoji takšna okoliščina, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, če delavec to odkloni, ali pa se ne odzove na zagovor. Tožena stranka je povedala, da se tožnik ni odzval na vabilo, tožnik pa je rajši šel na dopust, kot pa, da bi izkoristil možnost podaje zagovora. Zato bi sodišče moralo ocenjevati vsebino izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka neskladne navedbe tožene stranke. Tožena stranka je vedela, kako poteka in se opravlja poskusno delo, vendar se ji je mudilo in se je hotela tožnika čimprej znebiti. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku na podlagi 4. alinee 111. člena ZDR/2002, ker ni uspešno opravil poskusnega dela. Ugotovilo je, da tožniku ni bil omogočen zagovor, kot to določa 2. odstavek 83. člena ZDR/2002 v postopku pred izredno odpovedjo in ker mu v smislu določil 1. in 2. odstavka 177. člena ZDR/2002 ni bila vročena negativna ocena poskusnega dela na način, kot to določa 2. odstavek 180. člena ZDR/2002. Na podlagi izvedenega postopka je zaključilo, da niso bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pritožbeno sodišče se z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje strinja ter glede na pritožbene navedbe le še dodaja: Pritožbeno sodišče najprej pripominja, da ZDR/2002 ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi z odločbo (sklepom) delodajalca, kot je to napačno storila tožena stranka. Novi ZDR je izpostavil pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem, in sicer z določenimi posebnostmi, ki odstopajo od klasičnega pogodbenega razmerja po civilnem pravu, ker je delavec v takšnem pogodbenem razmerju šibkejša stranka.

Z ozirom na določbe novega ZDR se pogodba o zaposlitvi ne odpoveduje na podlagi enostransko izdanega oblastvenega akta delodajalca, temveč z odpovedjo kot izrazom volje ene od pogodbenih strank. Navedena nepravilnost pa ni vplivala na samo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik in tožena stranka sta se v pogodbi o zaposlitvi z dne

24.10.2003 dogovorila o poskusnem delu v trajanju treh mesecev (1. odstavek 125. člena ZDR/2002). Tožena stranka je na podlagi ugotovitve o neuspešno opravljenem poskusnem delu z dne

26.1.2004, tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Po določbi 82. člena ZDR/2002 je utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Pred izredno odpovedjo pogodbo o zaposlitvi mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR/2002, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor (2. odstavek 83. člena ZDR/2002).

V postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi tožena stranka morala tožniku podati pisno ugotovitev o neuspešno opravljenem poskusnem delu, na podlagi te ugotovitve pa podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po postopku, ki ureja izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je trdila, da je tožniku dne 26.1.2004 vročila oceno o uspešnosti poskusnega dela, vendar je tožnik ni hotel sprejeti, odklonil je tudi zagovor. Potem ko je tožena stranka ocenila, da tožnik poskusnega dela ni opravil, mu je dne

30.1.2004 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki pa je tožnik ni hotel sprejeti. S sklepom z dne 2.2.2004 je poskusno delo podaljšala za 12 ur in razveljavila sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30.1.2004, dne 3.2.2004 pa tožniku ponovno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni spoštovala zakonskih določb glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po ZDR/2002. Pritožbeno sodišče se z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje strinja. V postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev, v konkretnem primeru oceno o uspešnosti poskusnega dela ter določiti čas in kraj, kjer lahko delavec poda svoj zagovor.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vročila oceno o neuspešno opravljenem poskusnem delu in mu določila kraj in čas, kjer naj poda svoj zagovor. Po določbi 2. odstavka 177. člena ZDR/2002 mora delodajalec pisno obdolžitev delavcu vročiti na način, kot ga določa 180. člen ZDR/2002 in sicer mu ga mora vročiti osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslovu prebivališča, s katerega delavec dnevno prihaja na delo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni vročila ocene poskusnega dela na način, kot je določen v 180. členu ZDR/2002 in mu omogočila zagovor. ZDR/2002 ne določa izrecno roka, ki moral poteči od vročitve obdolžitve oziroma ocene do trenutka zagovora, glede na to, da ne gre za formalen postopek pri delodajalcu, temveč za poseben predpogoj za veljavnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz okoliščin konkretnega primera je potrebno presojati, ali je bil delavcu zagovor omogočen, kar ne izključuje možnosti zagovora že naslednjega dne oziroma celo isti dan. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi tožnik zagovor zavrnil, kot to zatrjuje pritožba, temveč da tožena stranka tožnika ni niti vabila na zagovor po postopku, kot je določen v 177. členu ZDR/2002. Ker tožena stranka tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi po postopku, ki sicer ureja izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna. Sodišču prve stopnje zato ni bilo potrebno obravnavati zadeve tudi po vsebini, zato so vse pritožbene navedbe glede same vsebine odpovedi pogodbe o zaposlitvi nerelevantne.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka in tožnik sta priglasila pritožbene stroške in ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni v ničemer doprinesel k razjasnitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.